Potrebi po dobrem pogovarjanju in bližini druge osebe predstavljata samo jedro želje po ohranjanju samospoštovanja in odnosa z drugim človeškim bitjem; eden najlepših in najbolj prepričljivih filmov o tem je indijska mojstrovina z naslovom Taare Zameen Par (Aamir Khan, Amole Gupte, 2007).

Rad gledam filme in serije, ki jih uvrščajo v rubriko horror. Gledam jih zaradi ideje, ki krasi vsak dober horror izdelek. V njem namreč ni pomembna bolj ali manj natančno izdelana pošast, ki straši naokoli in preganja ljudi, ni pomemben demon ali kako drugo srhljivo bitje, saj je pomembna ideja pravičnosti in etičnosti, pomembna pa je tudi ideja groze, grozljivosti, tega, kar imenuje Freud Das Unheimliche. In kaj natanko je to?

Ko se ljudje družijo in se zdi, da se pogovarjajo, se pogosto dogaja nekaj drugega; zapisano potrjujejo vsakdanje izkušnje, ki se že dolgo nenehno ponavljajo, pa tudi raziskave. Prvič. Zdi se, da se ljudje poslušajo, vendar se ne. Zelo hitro usmerjajo pozornost na kaj drugega, ne sledijo več sogovorcu in na koncu drugega stavka ne vedo, kako se je začel prvi. Drugič. Ko se odzovejo, pred tem je videti, da komaj čakajo, da začnejo govoriti, zato so nestrpni in sogovorca pogosto kar prekinejo, so njihovi odzivi bodisi povezani s tem, kar je povedal sogovorec, ali pa tudi niso, vendar jih to očitno nikoli ne skrbi. Tretjič. Odzivi na sogovorčevo govorjenje so predvsem mnenja, ki jih imajo, teh pa ne zagovarjajo, saj jih ne znajo. Mnenj pravzaprav namreč ne zagovarjaš, ampak jih zgolj zatrjuješ; pač vztrajaš, da jih imaš, in občasno dodaš, da imaš pravico do njih. Četrtič. Navidezni sogovorci čez nekaj minut zgolj kopičijo mnenja in se ne poslušajo več, ker nimajo interesa, da bi se poslušali, saj imajo predvsem interes, da njih nekdo posluša, oziroma da sami govorijo.

Ponuja se izjemno zanimiva vzporednica med rojevanjem psihoanalize in njenim vsakdanjim prakticiranjem ter razmišljanjem o globalnih podnebnih spremembah. Tako psihoanaliza kot poročanje o podnebnih spremembah imata namreč nekaj skupnega: osebno, intimno življenje ljudi. Naj pojasnim. Dokler so poročila o podnebnih spremembah abstraktne številke, na katere se spoznajo fiziki in matematiki, večina ljudi preprosto ne ve, kaj naj z njimi dela, zato jih ignorira. Ko pa se jih podatki in njihove razlage neposredno čustveno, ne zgolj kognitivno, dotaknejo, je nenadoma bistveno drugače. Enako je s psihoanalizo. Dokler je čudaštvo nekega s seksom obremenjenega Freuda, je pač nekaj, kar nas ne zanima, ko pa se uležemo na kavč, ker je našega trpljenja vendarle preveč, je nenadoma povsem drugače; izkušnja nas preprosto prepriča.

Predsednik republike, gospod Borut Pahor, je oni dan v predsedniški palači nagovoril otroke, ki so bili na obisku. Med drugim jim je rekel, da so lahko včasih tudi malo poredni. In da bodo nekoč, ko odrastejo, gotovo odgovorno skrbeli za lastno domovino, kot sedaj zanjo skrbijo sedanji odrasli ljudje. Preprosto linearno razmišljanje naleti na pomembno vzporednico iz vsakdanjega življenja, ki sledi, kajti otroke mora najprej nekdo vzgojiti.

Globalni pogled nam pove, da so v času, ki ga živimo, protesti ljudi pogosti in razširjeni po vsem svetu: Hong Kong, Libanon, Čile, Katalonija, Irak, Alžirija, Rusija, Ukrajina, Francija, Velika Britanija, Brazilija, Peru, Ekvador, na ulicah in trgih po vsem svetu se zbirajo ljudje, zlasti mladi, ki protestirajo proti premalo odločnemu ukrepanju vlad, da bi vplivale na podnebne spremembe in jih ustavljale. Ljudje se očitno končno prebujajo, ker razumejo družbene nepravičnosti in so upravičeno zaskrbljeni zaradi prihodnosti, ki jo podnebne spremembe ne barvajo v rožnati barvi. Tudi razlike med elito in vsemi drugimi ljudmi se povečujejo iz dneva v dan, zato bi morali biti budni še bolj. Današnji The Guardian poroča, da milijarderji povečujejo svoje premoženje s hitrostjo dve milijardi dolarjev in pol na dan (podatek velja za leto 2018, kar pomeni, da je verjetno v letošnjem letu hitrost povečevanja njihovega premoženja še večja), medtem ko se premoženje milijard ljudi, na primer polovice Zemljanov, kar je več kot tri milijarde in petsto milijonov ljudi, zmanjšuje, in sicer s hitrostjo pol milijarde dnevno. Čisto mogoče je, da ti ljudje sanjajo in se trudijo, da bi uspeli, a ne morejo, ker preprosto nimajo materialnih pogojev za tak način življenja, poleg tega pa se njihovo premoženje zmanjšuje. Izjemno pomembno je zato spoznanje, da ljudje, o katerih pišem, ne potrebujejo nobenih motivatorjev in bogatih univerzitetno izobraženih ljudi, da jim ponujajo seminarje iz pozitivne psihologije in s področja industrije sreče, češ da vsakdo lahko uspe, če se le malo potrudi, ampak sami jemljejo usodo v svoje roke. To preprosto pomeni vse večje zahteve po družbeni revoluciji in demokraciji, ki ne nastopa od zgoraj navzdol, češ da je državljanska dolžnost ljudi, da na primer vsake kvatre volijo blagovne znamke, ampak nastaja od spodaj kot participatorna demokracija, kar je čisto nekaj drugega.

Včeraj sem imel uvodno predavanje iz letošnjega ciklusa Kritična pozitivna psihologija. Skušal sem razmestiti osnovne koordinate, znotraj katerih se bomo gibali to šolsko leto. Pri tem sem sledil osnovni ideji, ki sega v čas francoske revolucije, ko so ljudje iskreno verjeli, da je nova ideja v Evropi, ki jo velja resno premišljevati in ji slediti, ideja sreče posameznika. Na žalost se je v naslednjih desetletjih izkazalo, da je to preveč radikalna ideja, zato so nacionalizmi iz sredine XIX. stoletje ustoličili novo idejo: lahko si posameznik, a le, če si najprej Nemec, Francoz … Univerzalnost idej, med katerimi je tudi ideja sreče neponovljivega posameznika, je zamenjala partikularnost. Ki jo je do absurdnega ekstrema kasneje prignal Hitler. Problematičnost in grozljivost takega uveljavljanja partikularnosti ponazarja preprosta ideja: če hočemo povzdigniti nemški narod, mora en cel narod, judje, izginiti. Temeljna ideja mojega razmišljanja o kritični pozitivni psihologiji, je zato univerzalnost. Ali nekoliko drugače: posameznik je lahko srečen in njegovo življenje je lahko izpolnjeno le, kolikor je zavezan univerzalnemu. Prav zato imam kup dobrih razlog, da priporočam v branje tole izvrstno knjigo: Astra Taylor, Democracy May Not Exist But We'll Miss it When It's Gone.

Danes začenjam s predavanji iz kritične pozitivne psihologije. V prvem predavanju želim poudariti zlasti pomen izkoriščanja pozitivne psihologije za ohranjanje družbene nepravičnosti, izkoriščanja in zatiranja posameznikov, od katerih se sicer pričakuje, da bodo srečni in da bodo živeli v blagostanju, kar je seveda prvovrstni cinizem. Poudariti torej želim vpetost psihologije v družbeni prostor, saj ne obstaja zunaj njega in se ne bi smela obnašati, kot da družbeni mehanizmi zanjo in za njeno delovanje ne veljajo.

Konec leta bomo lahko gledali deveti del kultne serije filmov s skupnim naslovom Vojna zvezd. Zgodba bo živela večno, pravijo njeni ustvarjalci, in verjetno se ne motijo. A kaj natančno bo živelo večno in zakaj je prav, da živi večno?

Oglas pravi natanko tako, kot je zapisano v naslovu tega zapisa. Na prvi pogled bi kajpak rekli, da je dandanašnji pač tako, da je vse mogoče in celo dovoljeno, da je na dnevnem redu razmišljanje out of the box za vsako ceno, da gre v tem primeru za kreativnost oblikovalcev in oglaševalcev, da se torej ni treba vznemirjati, poleg tega pa je v oglasu itak ironiziran izraz, ki ga sicer ljudje uporabljajo, ko rečejo, da se je nekomu odpeljalo, kar kratko malo pomeni, da se mu je zmešalo. Včasih se namreč kakemu človeku res zmeša; včasih pa se samo reče tako, ker je kako vedenje preprosto tako čudno in nenavadno, da ga ima človek za nerazložljivega. Te dni se tako zdravi razum nemočno sprašuje, kako je mogoče zaslužiti 60 tisočakov letne sejnine, kot jo bodo zaslužili nekateri slovenski bankirji, in nima odgovora, ker si ne zna pojasniti, kaj tako veličastnega in dragocenega sejejo bankirji na teh sejah, da morajo zaslužiti toliko denarja, obenem pa še razlagati vesoljni Sloveniji, da je njihovo delo res tako izjemno zahtevno, da jim denar preprosto pripada – čisto malo manjka, pa bi se človek razjokal in jim še kaj primaknil, da ne bodo ošvohneli. A saj me to, kar je dosegljivo in je na dosegu roke, v resnici ne zanima prav dosti, kajti take in podobne razlage so tako kognitivno mizerne, da res ne zaslužijo pozornosti. Zanima me namreč nekaj drugega.