Kakšna je vsakdanja lajna, ki smo jo dolžni poslušati znova in znova? Lepo oblečeni civilizirani voditelji nenehno določajo prave probleme sveta in jih kajpak tudi rešujejo. Vsi drugi so gledalci, opazovalci, navijači in kar je še tega. Skoraj brez ugovarjanja sprejemajo njihove definicije problemov in se kajpak strinjajo z ponujenim reševanjem problemov, ki pa je največkrat na njihovo škodo, saj se morajo nenehno nečemu odrekati. Človek bi sicer pripomnil, da se je v življenju tako ali tako treba odrekati, toda odrekanje, na katerega mislim, je nekaj posebnega, zlasti pa ne bi bilo nujno, če bi zares znali inteligentno reševati probleme in zasnovati – novo občestvo, v katerem takih problemov sploh ne bi bilo, kar seveda pomeni, da jih tudi reševati ne bi bilo treba. Na kaj mislim?

Togost sveta, v katerem živimo, se kaže tudi v tako na videz drobni zadevi, kot je prizadevanje ljudi, da bi se dokopali do svojega resničnega jaza. Danes armada ljudi dela na sebi, kot se reče, brska po sebi, odkriva svoj pravi ali resnični jaz, da bi bil jasno razločen od nepravega, lažnega, iluzornega, ga izgrajuje, krepi, širi in osvobaja spon civiliziranega življenja, da bi bil čim svobodnejši in pristnejši. Pa vendar je besedna zveza resnični jaz zgolj nekaj, kar se nanaša na mit, na nekaj torej, kar ne obstaja in ne more obstajati. Zakaj ne?

Vsak človek nosi svoj križ. Življenje namreč ni pravljica. Kdor visoko leta, nizko pade. Kdor ne dela, naj ne je. Kjer je volja, je tudi pot. Človek se mora v življenju znajti in poskrbeti sam zase, saj drugi ne bodo poskrbeli zanj. Nikomur ne smeš zaupati. To niso modrosti, to so znamenja in izrazi zaplankanosti. V Sloveniji jim moramo prišteti še preveliko miroljubnost ljudi, ki je v resnici znak in izraz pohlevnosti, ponižnosti in celo bogaboječnosti, pa tudi volje do hlapčevanja.

Nov dan, nova knjiga. Tokrat se lotevam dela z obetavnim naslovom: Economics for the Many (Verso, 2018); uredil jo je John McDonnell.

V sredo, 24. oktobra 2018, bom imel prvo predavanje iz letošnjega cikla z naslovom Socialna nevroznanost. Prvo predavanje bo skiciranje odgovora na preprosto vprašanje, kaj naj ljudje počnemo s svojimi možgani, kaj vselej že počnemo in kaj bi bilo bolje početi z njimi. Tukaj predstavljam osnovno idejo, ki jo bom na predavanju podrobneje razdelal.

Nedavna afera s Kengurujčki, ki je, hvalabogu, končno prišla v javnost, sicer pa se gotovo ni začela predvčerajšnjim, kar je dodatno problematično, ker se človek lahko vpraša, kako so mogli vpleteni prenašati nasilje nad otroki do tega trenutka, je obenem nova priložnost za poglobljeno razmišljanje o naravi in smislu vzgajanja otrok, na katerih stoji prihodnost, kot pravi kliše. Tudi če se bo na sodišču izkazalo, da otrok v vrtcu niso nasilno hranili in povijali in jih skušali utišati, ko so jokali, je prav še enkrat povedati, da česa takega ali podobnega tako ali tako ne bi smeli početi nikoli. Ne le zaradi travmatičnosti, ki povzroča trpljenje, temveč tudi zaradi same temeljne dolžnosti, ki jo ima vsak vzgojitelj do otrok, pa če se tega zaveda ali ne. Prav zato je dobro povedati mu, katera je, da se je bo zavedal, saj se je preprosto mora zavedati, sicer ne bi smel vzgajati, kajti vzgajanje je preveč odgovorna zadeva, da bi lahko vzgajal kdorkoli in se pri tem sofistično spraševal, ali je otroka kdaj pa kdaj vendarle treba tudi udariti po mehkih delih telesa ali ne. In pri tem nikakor ne mislim le na vrtec Kengurujčki, temveč mislim zlasti na tradicionalno družino, za katero se zavzemajo nekateri ljudje v Sloveniji. Ta je namreč še slabša vzgojna ustanova, kajti njeno delovanje je v teh krajih na žalost še vedno vse preveč določeno s krščansko miselnostjo o grešnosti ljudi, z nenehnim poudarjanjem, kako je treba v življenju delati in samo delati in prenašati bremena in ubogati in se podrejati, ter z nalaganjem dolgoletnih občutkov krivde in občutkov manjvrednosti, ki so mnogo bolj rušilni kakor ena travmatična izkušnja s povijanjem ali nasilnim hranjenjem. Katera je torej temeljna, osnovna, neizogibna dolžnost vsakega vzgojitelja, zaradi katere se zavzemamo za novo vzgajanje otrok, ne pa za tradicionalno vzgajanje v tradicionalni družini, kjer je otrok obkrožen s svojo vrsto, medtem ko Kekec in drugi preganjajo tujerodne invazivne vrste tam doli na Kolpi?

Če dobro pomislite, ugotovite, da so politiki manipulatorji in eksperimentatorji. Manipulirajo in eksperimentirajo s celotnim občestvom, in sicer po načrtu A, ki pomeni business as usual. A tako kot ekonomisti nimajo pojma, kako vplivati na ekonomijo oziroma gospodarstvo, da se ne bo vsakih nekaj let znašla v krizi, iz katere jo potem po diktatu države rešujejo davkoplačevalci, in nimajo pojma, kako vplivati nanjo, da bo družbena pravičnost, pravičnost glede razporejanja kapitala večja, tudi politiki ne vedo, kaj narediti, da nas podnebne katastrofe ne bodo uničile. Namesto tega ponujajo več istega, kar že zajema načrt A: novorek, žlobudravščino, žargon in puhlice, klišeje in nebuloze, kot da so čarovniki, ki na tak način nekako začarajo ljudi in vse skupaj, da se ne bo zgodilo nič hudega. Pa vendar se bo zgodilo in se ves čas že dogaja.

Izvirna slovenska pravljica naj bi bila, glede na nova pričakovanja, zelo preprosta: negativni junaki so tujerodna invazivna vrsta, junak, ki jo premaga, živi v tradicionalni družini, obkrožen s svojo vrsto. Kekec naj bi tako po novem branil južno mejo na Kolpi – pred tujerodno invazivno vrsto, seveda. Zakaj naj bi bile nove pravljice v Sloveniji take? Ker so nekateri ljudje začeli povpraševati po njih, povprašujejo pa zato, ker vidijo v ilegalnih migracijah in multikulturalizmu grozečo nevarnost za Slovenijo. Nevarnosti so sicer povsem drugje, toda ključ je laže iskati pod lučjo kot pa tam, kjer smo ga zares izgubili.

Simptom je tako očiten, da ga vidimo in zlahka prepoznamo že od daleč. Zunanji videz je takle in je vedno enak: ko delavci prek sindikatov napovedo stavko, če se ne bodo zvišale plače, je oblast vedno in takoj načelno proti, češ da ni nobene potrebe po stavki; s stisnjenimi zobmi sicer pristane na konstruktivni socialni dialog, ker ve, da preprosto mora pristati, a je še vedno proti; delavci nato v dialogu nekaj iztržijo, za zunanjega opazovalca pa je očitno, da je oblast zagovornica na videz razumnih razlogov, zakaj je treba nenehno varčevati in večno zategovati pasove in biti proti delavcem, čeprav vse raste. Vse to je treba početi, ko so na drugi strani upokojenci ali delavci, prosilci za azil, migranti, prebežniki ali reveži – tak je železni repertoar. Taista oblast pa je nenadoma, kot bi udarila strela z jasnega, kot bi nekdo odrezal z nožem, povsem drugačna, ko prikoraka v deželo en sam v elegantno obleko oblečeni človek. Predstavlja in zastopa vojaško zvezo NATO in preprosto reče, da mora Slovenija povečevati izdatke za ubijanje ljudi, za orožje, vojsko in vojne torej, češ da prispeva premalo. Pripadniki oblasti so mahoma, kot rečeno, absolutno in brez obotavljanja za. Prav trudijo se najti na videz razumne razloge, celo množico razlogov, od katerih so nekateri povsem privlečeni za lase, zakaj je treba dati klubu, kot ga ljubkovalno imenujejo, NATU namreč, kar je njegovega, kajti človek res ne more pričakovati, da bo samo dobival in nič dajal, kot se je slikovito izrazil premier, tamle zunaj pa je tudi veliko teroristov, zlobnežev in drugih nepridipravov, pred katerimi se je treba braniti z novim, posodobljenim orožjem. Razlika v odnosu do lastnih delavcev in tujih zastopnikov vojskovanja je tako več kot očitna in je v oči bijoča, kot sem že zapisal. In ko se oglasijo skromni glasovi politične levice, češ da bi novi izdatki za NATO v celoti pokrili vse povečane izdatke za pokojnine, plače in socialne dodatke Slovencev in Slovenk, jih seveda nihče ne jemlje resno. Kaj se dogaja? Nastaja simptom, ki kajpak terja analizo. Ta je še pomembnejša, če imamo pred seboj zadnja precej konservativna poročila o podnebnih spremembah, v katerih je jasno zapisano, da se človeštvo morda ogne najhujšemu scenariju le pod enim pogojem: da v nekaj letih bistveno, revolucionarno spremeni globalno gospodarstvo. [Ne, tega stavka ni zapisal Karl Marx, zapisali so ga matematiki in fiziki.] Škodo, ki bi sicer nastala, ocenjujejo na orjaških 54 tisoč milijard dolarjev. Sklep? Če kaj ogroža ljudi v tem trenutku, se ogrožajo sami z nespametnim kurjenjem fosilnih goriv v hlastanju za dobički nekaterih. NATO nima s tem popolnoma nobene zveze in nobeno sodobno orožje ne bo zmanjšalo orisane grožnje.

Včasih se kdo vpraša, zakaj se ljudje ne upirajo neoliberalnemu žargonu, pozivom politikov, naj bodo pridni delavci in dobri potrošniki, naj sledijo sanjam in naj bodo čim fleksibilnejši. Na prvi pogled se res zdi, da bi se morali upirati, ker je novorek slaboumen, ljudje pa imajo možgane, da mislijo z njimi. Prav tako bi lahko pričakovali, da se bodo upirali nizkim pokojninam, pa slabim plačam, izkoriščanju na delovnih mestih. Zakaj se torej ne?