Eden od temeljev mojega prehranjevanja je tudi preprosto razmerje 16:8. To pomeni, da vsak dan ne jem 16 ur in med preostalimi osmimi urami pojem toliko, kot potrebuje moje telo.

Nekateri komentatorji odkrito trdijo, da je četrta največja država na svetu, Brazilija, te dni dobila fašističnega predsednika. Tako razmišljanje najde oporo tudi v objektivnih dejstvih, da krize kapitalizma, pravkar drsimo v novo, pripadniki elite vedno znova rešujejo na enak način, ki je sicer na prvi pogled drugačen od fašističnega, saj ne pomeni zagovarjanja moči države, pač pa: politiko zategovanja pasu, pospešeno privatiziranje, akumuliranje kapitala s pomočjo zmanjševanja obče dobrega in socialnih pravic ljudi. Po domače: krize kapitalizma vedno rešujejo na račun ljudi, kar je zelo logično, saj pravijo, da je v krizi kapitalizem; nihče ne trdi, da so v krizi ljudje. V kapitalizmu ljudje po definiciji niso tako pomembni kot sistem, zato je lahko komunizem zgolj strašljiva prikazen, ki sicer nič več ne lomasti po svetu, je pa vseeno treba biti v strahu, da bi lahko začela lomastiti.

Pri rabi besede fašizem moramo biti torej skrajno previdni in natančni. Izpolnjeni morajo biti pogoji, pod katerimi ima beseda pomen, medtem ko je v nasprotnem primeru zgolj žaljivka in puhlica. Ni namreč vsaka konservativna drža že tudi fašistična. Daleč od tega. Včasih so na videz napredne ideje zares fašistične, pa ljudje tega niti ne prepoznajo in ne razumejo. Celo avtoritarne ideje in prakse niso nujno fašistične. Previdnost torej ni odveč. In ravno iz previdnosti lahko rečemo, da je skrajna desnica nevarna politična drža; to kajpak še ne pomeni, da skrajna levica ni. Aktualni primer so kajpak volitve v Braziliji, na katerih ima precejšno prednost pred tekmeci Jair Bolsonaro. Številni ljudje se sprašujejo, ali je fašist ali ne, tako spraševanje pa ni pomembno zgolj ta trenutek v Braziliji, saj je pomembno tudi drugje po svetu, kajti kapitalizem je vnovič v resnih težavah, čeprav nas politiki, mediji in mainstream ekonomisti vztrajno prepričujejo, da vse raste in da smo lahko mirni.

Logika fašizma je nadvse preprosta. Zlahka jo razumemo. Besedi fašizem in nacizem sicer zvenita srhljivo, toda podrobna analiza tega, na kar se nanašata, in tega, kar omogoča to, na kar se nanašata, pokaže, da so njune prvine povsem nedolžne in normalne. Vse skupaj se začne razvijati na način, ki je na prvi pogled celo privlačen in obetajoč, zato ni mogoče, da se ne bi nikoli več razvil. Obstajajo razsežnosti razmišljanja, brez katerega ni fašizma, zato jih predstavljam, in so del vsakdanjega življenja.

Ameriški filozof Jason Stanley je napisal knjigo z naslovom How Fascism Works. V njej raziskuje idejo, da je za fašizem značilno tudi normaliziranje. To je proces, zaradi katerega so ljudje prepričani, da je nekaj normalno in da je od nekdaj tako. Verjamejo torej, da je to, kar je normalno, preprosto naravno in dano od nekdaj, čeprav v resnici ni. Tako normaliziranje je nevarno, ker ljudje prenašajo in tolerirajo normalno že po definiciji. Kar pomeni: če bi bilo normalno, da ljudem režejo vratove, bi ljudje to preprosto prenašali kot nekaj naravnega in kot nekaj, kar se dogaja od nekdaj. Ste torej res vselej pripravljeni prenašati, kar je normalno? Vprašanje je pomembno tudi zato, ker je za fašizem značilno še nekaj: popolna lojalnost do oblasti, ki je absolutno nevprašljiva, navadno pa jo zastopa en sam človek. Taka lojalnost je neposredno povezana z antiintelektualizmom, saj je zanjo potrebno, da ljudje čim manj razmišljajo in čim bolj verjamejo ljubljenemu voditelju.

Pripoved o Cesarjevih novih oblačilih je klasična in prav zato brezčasna. Morda se spreminjajo njeni detajli, osnovno načelo pa se na žalost zagotovo ne. Živimo namreč v hierarhično urejenih občestvih, kar je samo po sebi zanimivo vprašanje, sprašujemo se namreč, ali so hierarhije res nujno potrebne, živimo pa tudi v kapitalizmu, za katerega je Benjamin že davno rekel, da ne bo umrl naravne smrti. Ko mislimo skupaj oboje, hierarhije in dejstvo, da kapitalizem temelji na izkoriščanju večine ljudi, privatiziranju, tekmovalnosti in dobičkonosnosti za nekatere, nas mora zaskrbeti dejstvo, o katerem poročajo številni ljudje, žrtve izkoriščanja, nevidnega sistemskega nasilja, oblastnih drž oblastiželjnih ljudi, brezmejnega nagovarjanja, naj delajo in garajo, medtem ko se njihove plače ne premaknejo nikamor, ker je treba dati milijone NATU, različnim klubom in kajpak elitam. Kakšna je torej vsakdanja izkušnja številnih ljudi? Žrtev ostane na koncu brez vsega, medtem ko storilec nekaznovano kraljuje dalje, čeprav vsi vedo. Zadeva je zares bizarna. Kaj torej vsi vedo in kdo so žrtve?

Na svoji koži sem doslej doživel marsikaj hudega. Včasih se mi je obračal želodec, ko sem spoznaval, kako pokvarjeni so lahko celo ljudje, ki jih imajo drugi za vzornike in jih kujejo v zvezde. Še sedaj hodijo po slovenskih cestah in uživajo ugled. Niti slučajno zato ni res, da ne obstajajo zlobni in pokvarjeni ljudje, ker obstajajo in ni jih tako malo. Obstajajo tudi poškodovani ljudje, ki delajo škodo, drugi pa jih prenašajo in prenašajo in tolerirajo in celo nagrajujejo. Za vse to so zmožni ljudje. In samo včasih se zgodi, da javno spregovorijo o tem, ker preprosto niso več pripravljeni prenašati vsega tega sranja.

Čisto naključje je, da mi je hčerka Minea poslala povezavo do pesmi z naslovom Song of May Father (Urban Rescue). Poslala jo je včeraj popoldan, pošto pa sem pogledal šele danes zjutraj. Ker sem njen oče, ji želim odgovoriti, saj me je sezulo oboje: pesem in dejstvo, da mi je predlagala, naj jo poslušam.
 
Danes zjutraj sem se peljal zgodaj v službo, da se v miru pripravim na popoldansko predavanje, spremljala me je polna Luna. Bilo je temno in svetlo obenem, bila je tišina, večina ljudi je še spala. Pomislil sem na ženo, ki prav tako še spi, pa na hčerki, ki sta v neki drugi državi, kjer študirata, verjetno tudi še spita, na sina in njegovo Marike, ki prav tako spita. Potem sem pomislil, kako srečen sem, da imam ob sebi te čudovite ljudi. Narejene so bile številne raziskave, da bi ugotovili, koliko so ljudje srečni, kdaj so srečni, kaj jih dela srečne. Jaz ne potrebujem nobene raziskave, ker sem srečen in vem, kaj me dela srečnega. Ne le kdaj pa kdaj, temveč vsak trenutek.
 
Srečnega se delam kajpak sam, toda brez vaše bližine tega ne bi mogel narediti. Nobena notranja volja ne bi zadoščala, pa notranja motivacija in močan ego in močna osebnost in kapitalistične sanje in vse drugo. Vem, da obstajajo trenutki, ko je treba biti močan, vem pa tudi, da je človek zares močan le, če ima ob sebi drage ljudi. Ali kot je nekoč zapisal Cankar: če je sam, pade še junak.
 
Ne potrebujem veliko denarja, saj nimam potrebe ali želje po njem. Potrebujem malo dobrin, da preživim, nimam nobene želje po njihovem kopičenju.
 
Vi ste moja duša, brez vas sem nič, skupek atomov, ki bo nekega dne preprosto razpadel. Obstaja milijon stvari na tem svetu in na svobodnih trgih, ki mi ne pomenijo nič. Obstajajo dobrine in obstaja blago, obstaja denar in obstaja moč, toda nič od tega me ne zanima. Potrebujem nekaj hrane in pijače, pa kisik, obleko, da pokrijem nagoto, to pa je že skoraj vse.
 
In mnogo bolj kot to potrebujem smisel življenja, ki brez vas ne obstaja. Vem, da me imate radi, in to mi zadošča. Tudi jaz imam rad vas.
 
Ne verjamem v prepade med generacijami sinov in očetov, mater in hčera, čeprav obstaja med njimi razlika v letih; ne verjamem, da se nujno ne morejo razumeti in sporazumeti, ker živijo v različnih svetovih. Prav nasprotno, prepričan sem, da je razumevanje mogoče natanko zaradi tega.
 
In potem so tu Benetke, kamor nikdar ne bi želel oditi sam, saj so metafora, ki deluje le, če ste vi poleg. Brez vas so Benetke zgolj še eno mesto, preveč natrpano s turisti.
 
Draga Minea, hvala za pesem in hvala za vse skupne trenutke, ki so že sedaj večni spomin, ob katerem se orosi oko. Hvala za vse recepte in za vso hrano, ki jo pripravljaš z neskončnim, brezmejnim veseljem, za vse ideje, o katerih razpravljamo, za vsa vprašanja, s katerimi se ubadamo ure in ure, za vsako gesto, s katero potrjuješ, kako skrben in včasih skoraj boleče pošten človek si, za vso pravičnost, iskrenost, za vse predloge, kam bi šli, kam bi odpotovali, za vse večere, ko se skupaj radostimo življenja.
 
Verjetno smo res le nesmiselni skupki atomov, toda kljub temu bom vedno trmasto verjel, da je treba vztrajati v ljubezni, čeprav vedno znova pademo in se potem poberemo, da je ljubezen brezmejna in večna, da naše življenje brez nje nima nobenega smisla, in da bo obstajala tudi potem, ko bo razpadlo celotno vesolje in postalo en sam velikanski nič. Pesem o očetu bo še vedno glasno odmevala. In pesem o hčerki tudi.

Samo pravi, iskreni kristjani ves čas dvomijo v Boga. Logično. In samo tisti ljudje, ki so danes zunaj kupole, to so vsaj trije od štirih ljudi, ki živijo na tem svetu, lahko rešijo kapitalizem pred njim samim, da ne bo uničil sebe in večine ljudi. Ljudje, ki so znotraj kupole, namreč strukturno nujno ne morejo videti zunanjosti na ustrezen način, zato postavljajo zidove, planke, bodeče žice in vse drugo, da bi se zaslepili, da bodo še naprej znotraj, kjer jim je udobno. Prihodnost zanje pa kljub temu ni rožnata. Potrebujemo nov inteligentni dizajn sveta.

Draga Marike,
 
danes imaš rojstni dan. Ob taki priložnosti si po običaju zaželimo najboljše, toda redko premislimo, kaj zares pomeni najboljše. Morda je najboljše to, kar je onkraj strahov in vsakdanjih tesnob, ki jih čutimo. Ko človek prestopi mejo, onkraj katere ga ni več strah, mogoče res naredi najboljše, kar zmore, saj ga pred tem strahovi tiščijo k tlom. Ne mislim, da se mora primerjati z drugimi ljudmi, saj zadošča, da se primerja s svojimi strahovi. Želim ti torej veliko tega, kar lahko narediš onkraj meje, ki jo določa strah.
 
Nisi moja hčerka, vendar si del družine. Nisi snaha, ker formalno s Tiborjem nista poročena, vendar te doživljam, kot da si oboje. Ni vsak moški že tudi dober oče in ni vsaka ženska dobra hčerka. Zate velja, da to slednje zagotovo si. Mnogi ljudje ne živijo svojih sanj, ker živijo predvsem svoje strahove, ki jih hromijo. Ti si onkraj celo takrat, ko te je strah, saj so tvoji notranji žiroskopi tako močni in jasni, da te niti naključni trenutni strah ne more ustaviti.
 
Ne vem dosti o tvoji preteklosti, pa vendar se mi zdi, kot da se poznava od nekdaj. Kot bi odprtost, ki jo izražaš vsak trenutek, pomenila tudi možnost vstopanja v tvoje življenje. Lahko bi rekel, da si kot odprta knjiga, toda to še ne bi pomenilo, da te vsakdo zlahka prebere. Res je prav nasprotno, saj je knjiga inteligentna, zavezana visokim etičnim standardom. Tvoji cilji so oddaljeni in številni ljudje jih ne vidijo in ne prepoznajo. Za kaj takega je treba imeti veliko znanja in ti ga imaš. Veš, kaj je dobro, in si dober človek. Ne pustiš se izkoriščati, in tvoja samozavest je velika. Nikoli ne bi dovolila, da bi te kdo ponižal, zato drugi ljudje zlahka prepoznavajo tvojo notranjo moč.
 
Tvoje znanje raste iz dneva v dan, tvoj doktorski študij že sedaj pomeni tisti formalni okvir znanja, na katerega je vsakdo upravičeno ponosen, ko se po letih napornega študija lahko pogleda v zrcalo in si reče, da je prav, da si sam čestita za dolgoletno garanje, če mu že drugi ne. V časih, ko se zdi, da vse manj ljudi bere dobre knjige, so te tvoje prijateljice. Veš, za kaj so dobre, zato so pogosto darilo, ki ga bodisi dobiš bodisi daruješ.
 
Hitrost, v katero se znajdeš v morju podatkov in informacij, znanja in vednosti, me vselej spravi v posebno razpoloženje, ki ga spremlja dobra volja, saj se zdi, da prav uganeš, kdaj je koristno pogledati v pametno napravo in se prepričati glede teme, o kateri se pogovarjamo. Tvoja gesta je obenem gostoljubnost in spoštovanje sogovorca, ki se prav zato nikoli ne more izmuzniti z lahkotnim mnenjem ali s priložnostno plehkostjo.
 
Nikoli nisem doživel, da bi bila do koga vzvišena, ohola, osorna ali zadirčna, sem pa vedno znova presenečen nad mirnostjo, s katero se odzivaš. Ne poveš veliko, a ko spregovoriš, je človek lahko prepričan, da bo slišal nekaj tehtnega, premišljenega in vrednega nadaljnjega razmisleka. Tvoje besede so umirjene in pozornost, s katero spremljaš sogovorca, je zavidanja vredna; sam poznam malo ljudi, ki zmorejo oboje.
 
Očitno je tudi, da uživaš, ker si ženska. Tvoja skrb za svojo identiteto je velika, zadržanost v odnosih z drugimi ljudmi pa ustvarja poseben vtis, zaradi katerega sem poleti naredil portret, ker sem te dejansko zagledal kot filmsko igralko.
 
Vem, da ti v življenju ni bilo vselej lahko, toda tvoja vedrina je blagodejno znamenje, da črpaš energijo iz neznanega vira, iz katerega se sicer napajajo redki ljudje. To niso junaki, so pa zmožni vztrajati, ko je težko, in prav zaradi tega dati vse od sebe. Zmožna si premagovati velike napore in celo žalost, ne da bi tarnala in pričakovala, da se bo nekaj magično rešilo samo od sebe. Ne verjameš v čudeže, obenem pa veš, da je čudežno že to, da nam je dano biti drug z drugim, se spoznavati in srečevati na načine, ki jih ne moremo vnaprej predvideti.
 
In ko bomo spet pohajkovali po Benetkah, kar bo čez nekaj dni, bo zagotovo napočil trenutek, ko nas boš vse skupaj razvedrila ali celo presenetila s kako novostjo, dosegljivo s pametno napravo, ki jo tako spretno uporabljaš. Potem boš rekla, da je dobro pomisliti na to ali ono, in vsi ti bomo prisluhnili. Zagotovo boš naredila tudi nekaj dobrih fotografij, da se bomo kasneje kak zimski večer navduševali nad pogledom, pojedli kaj dobrega, zlasti pa se pogovarjali in uživali v medsebojni bližini, za katero je značilno prepričanje, da človek zmore veliko več, kot si morda predstavlja.
 
Veš, da obstajajo v življenju priložnosti, in veš, da obstajajo ovire. Slednje te ne plašijo, prve te navdušujejo. Navdušenje deliš z nami, zato je tudi nam laže videti priložnosti, ki jih včasih spregledamo, in se ovesti, da so ovire v resnici manjše, kot si mislimo. V tvoji bližini je zato prijetno živeti, ker človeka ne oviraš, ga pa navdušuješ. In morda je to tisto, kar daleč najbolj potrebujemo.
 
D