Naslednji teden imam predavanje za učitelje. Spregovoril bom o neki razliki, ki je zelo pomembna. O njej največkrat ne slišimo ničesar, zlasti o njej ne govorijo politiki in pripadniki elit. Ne vem, zakaj ne govorijo, vem pa, zakaj bom jaz spregovoril o njej. Ker me že zelo dolgo zanima, kako se uveljavljajo in širijo ideološke prakse celo tam, kjer naj bi prevladovalo kritično mišljenje, kopičenje znanja – v šolah. Razlika je tale.

Včeraj sem imel predavanje. O ranljivih družbenih skupinah, o hendikepu in o – etičnosti. O spremembah, o možnostih, da se človek v življenju spremeni, da nekaj premakne, da postane boljši. Kompleksna tema. Taka je zlasti zato, ker posameznik težko spreminja sebe, še neprimerno teže pa je spreminjati občestva ali kar celotno civilizacijo.

Etika korporacij. Ne obstaja. Etično se lahko vedejo ljudje iz krvi in mesa, ne pa korporacije ali podjetja. To niso osebe, niso živa bitja, etičnost pa lahko razumejo le ljudje. In ko jo razumejo, še ni nobenega zagotovila, da se bodo tudi obnašali etično. Ljudje imajo lahko poljubno veliko razlogov, da nečesa ne naredijo, pa čeprav se jim zdi dokazano moralno, etično, odgovorno in pravično.

Resnično, širi se celo prepričanje, da bo družbena odgovornost podjetij in korporacij rešila nakopičene probleme sveta. Katastrofalne podnebne spremembe, družbene neenakosti in družbena nepravičnost, če naštejem le nekatere najbolj dramatične, bodo reševali z etiko, pravijo, zato se korporacije nenadoma zavezujejo, da bodo odgovorne. Ljudje se v resnici spreminjajo le, če so k spremembam siljeni, korporacije pa ne prisili k odgovornemu delovanju niti zakon, saj se mu znajo spretno izogniti. V davčnih oazah kopičijo bilijone dolarjev, ljudem pa trosijo v oči pesek, da bi hitreje zaspali. Njihovo vulgarno razumevanje manipuliranja z ljudmi povečuje škodo, svet pa je iz dneva v dan bolj pogreznjen v močvirje, ki ga oblikuje sicer vse manjša dobičkonosnost kapitala, medtem ko si lahko ljudje vrednote, kot sta pravičnost in etična odgovornost, nekam zataknejo – sledi namreč več istega.

Today is your birthday. Celebration day. And fresh memories are immediately triggered. Pleasant memories of this summer, then a simple question about the difference between modernism and postmodernism. Among the many other issues we’ve discussed - over and over again, not just in the evenings. Prospects for a new debate, just the one you enjoy so much, for what you are so very good at. Hot days and warm evenings. Your extraordinary attention, excellent storytelling, kind attentions that we do not overlook. They mean a lot. Short questions and extensive answers from your mouth that elevate the level of cognitive and emotional interest in the world, for people close to you. For the poetics of the world and for what we have with each other and it is so very valuable. Ethics. Kant, of course. There will be a lot of all this and we are looking forward to future meetings. On this day, greetings from Savudrija - for everything that comes.
 
Yours, D&

Mladi revolucionarni Stalin je bil človek knjige; prebral je veliko knjig, ki so postajale njegova strast. V določenem obdobju je verjel, da bi bil lahko učitelj. Predaval bi delavcem; v resnici jim je nekaj časa predaval. Mednje je širil revolucionarne ideje, zavzemal pa se je tudi za neposredno akcijo, za prehod od besed k dejanjem. Večkrat je potožil, da delavci premalo berejo in premalo delajo na sebi. Včeraj so v več kot 1800 mestih po vsem svetu potekali protesti, na katerih so ljudje zahtevali od politikov takojšnja, urgentna dejanja za zmanjšanje podnebnih katastrof. Toda že nekaj časa taisti politiki uporabljajo velike besede in besedne zveze: odraščanje človeštva; točka obrata; radikalne družbene spremembe; nova prihodnost; naslednja generacija, korenito spreminjanje načinov življenja. Uporabljajo jih levi in desni politiki, konservativci in radikalci, mladi in stari. Zares se dogaja nekaj posebnega in nenavadnega. Najmočnejši politiki tega sveta, evropski, ruski, ameriški, kitajski, obljubljajo zeleno prihodnost za vse ljudi, pravično družbo, tehnološki razvoj brez primere v zgodovini človeštva, gospodarsko rast in blagostanje. Človek kar ne more verjeti, da je nenadoma besednjak, ki so ga stoletje in več razvijali, krepili, pilili in posodabljali socialisti, marksisti, postmarksisti, neomarksisti, levičarji, radikalci, revolucionarji, komunisti, danes tako rekoč vsakodnevna retorika teh, ki so bili še včeraj pripravljeni onemogočati jih in so jih veliko tudi zares utišali. Kako je mogoča tako dramatična sprememba v rabi jezika, zlasti pa, ali jim res lahko verjamemo, da bo sedaj bistveno drugače že samo zato, ker tako pravijo, ker so usvojili nov besednjak? Zdi se namreč, da naj bi se neoliberalni kapitalizem spremenil še radikalnejše, tako radikalno, da ni mogel Marx o tem niti sanjati. To bi kajpak pomenilo, da ga velja dokončno pozabiti in se osredotočiti na zeleno, pravično in tehnološko napredno življenje v družbah prihodnosti, ki bodo iznašle tako korenito drugačne načine življenje, da si jih nihče doslej ni niti predstavljal. 

Tako mladi Stalin kot mladi Hitler sta pridno hodila v šolo, lepo pela vsak v svojem zboru, Stalin bi lahko postal teolog, Adolf pa je pod materin vplivom nekaj časa govoril, da bo nekoč katoliški duhovnik ali pa vsaj – umetnik. Končalo se je čisto drugače. Hitler se je oklenil nacionalizma, Stalin je razvil še mnogo širše ideje, oba pa sta v glavnem uničevala.

Nekateri politiki, na primer britanski premier Boris Johnson, pravijo, da je človeštvo kakor najstnik, ki je končno odrasel ali pa je vsaj napočil čas, da odraste – in začne poslušati znanstvenike. Komu to pripoveduje? Drugim politikom. In kaj naj bi pomenilo, da je napočil čas, ko je treba odrasti? Kdo naj bi zares odrasel? Najprej tisti, ki vladajo temu svetu, bi smeli dodati. In kaj bi se zgodilo, če bi prisluhnili še filozofom, ne le znanstvenikom? Najprej bi nekaj spoznali. In zaenkrat še ne dvomimo, da zares želijo spoznati.

Analitična izkušnja nam pomaga razumeti, da obstajajo za človeka pomembnejše zadeve, kot so morebitne žalitve, izrečene na ulici ali na trgu, v virtualnem prostoru ali v zakonski postelji. Ljudje namreč znajo povedati, kako so njihovi medsebojni odnosi razpadli ali pa vsaj zamrznili za nekaj let, potem ko so od bližnjega človeka slišali kako izjavo, ki je bila zelo oddaljena od kakršnih koli žalitev, zmerjanja, kričanja ali drugih oblik besnenja. Že pregovor namreč pravi, da resnica boli. Ne pravi, da boli žaljivka ali zmerljivka, huda beseda, izrečena v navalu jeze. Pregovor pravi, da zares boli šele resnica. In se nikakor ne moti, kajti resnica dejansko boli, kar ve čisto vsak človek. Sliši se čudno, saj bi človek prej pomislil, da boli laž, da boli zmerjanje. Če me torej nekdo zmerja in vem, da samo besni, se zgolj stoično nasmehnem in si mislim, da je ubogi revež, ki ne obvladuje niti samega sebe. Ko me skuša žaliti in mi meče v obraz besede, ki jih morda niti sam ne razume, na primer besede, kot so fašist, idiot, kreten, se vnovič nasmehnem, saj izdaja le svoje nemoč in nevednost. Njegova nemoč me ne boli niti malo. A zakaj boli resnica?

Nekdo je te dni rekel, da je književnost zanimivejša od filozofije. Včasih mi kdo reče, da so knjige boljše/zanimivejše od filmov, posnetih po njih. Sem ter tja pa slišim, da se je v življenju najbolje zanašati na zdrav razum, na preprosto kmečko pamet, kot pravijo, da je filozofiranje zgolj nakladanje teh, ki nimajo pojma o resničnem svetu, da je torej nezanimivo. Kaj mi hočejo povedati in čemu?