Namesto pravljic o večni gospodarski rasti vsega bi morali ljudje vsak dan poslušati znanstvenike. Namesto standardiziranega znanja bi se morali učenci vsak dan učiti o dvomu in metodi, o raziskovanju, o metakogniciji in filozofiji in umetnosti kot proceduri resnice, o visokih etičnih idealih, o spretnosti zastavljanja dobrih, produktivnih vprašanj, o pogumu in samospoštovanju, o samozavesti in samovrednotenju, da jih ne bi bilo strah nastopati pred javnostjo, da bi znali nizati argumente za svoje trditve, kot jih je oni dan nanizala pred svetovnimi voditelji Greta Thunberg in dala lekcijo eliti. Vprašanje seveda je, če so jo v svoji vzvišenosti, zaverovanosti vase in aroganci sploh hoteli slišati.

Kolonije na Marsu so sicer še daleč, toda ideja, da bi se tja preselilo nekaj ljudi, je že nekaj časa tu. Ne le zaradi podnebnih sprememb in sesutja civilizacije, temveč tudi zaradi možnosti tretje svetovne vojne. Vem, da zveni abstraktno in oddaljeno, toda človeški možgani imajo tako ali tako težavo pri razmišljanju o tem, kar ne obstaja neposredno tu in sedaj, pred nosom. Ljudje nikoli v svoji zgodovini niso čutili evolucijskega pritiska, da razmišljajo dolgoročno in abstraktno; sicer pa so v povprečju živeli kakih trideset let. Sodobna razmišljanja o potovanjih na Mars so zato lahko prikladen izhod v sili, če pripadaš eliti, kajti na Zemlji nikakor ne bo mogoče dolgo živeti že zaradi dejstva, da bo zelo kmalu na njej skušalo prebivati in preživeti osem milijard ljudi. Živeti na način, ki bi ga radi zapakirali v ideje o inteligentnem, pametnem napredovanju, razvijanju vsega, rasti in novih tehnologijah, toda vse to je dosti premalo, če zares hočemo razumeti svet, v katerem živimo, in samo jedro, bistvo življenja na njem. Za to potrebujemo več kot inteligentne ideje o tehnološkem razvijanju in pametni rasti vsega, potrebujemo modrost onkraj pameti, ki temelji na visokih in najvišjih etičnih standardih, ta pa ni v nobeni resni zvezi s kopičenjem kapitala in tehnologij in sploh vsega, pa če je videti še tako pametno.

Pogumen je človek, ki živi z zlomljenim srcem, ki se sooča s strahom, ne beži pred njim, ga ne zanika, to je človek, ki ni obremenjen s kapitalističnim uspehom, saj ve, da je morda daleč najpomembnejše v življenju srečanje z drugim človeškim bitjem, ki prav tako zmore zbrati pogum in se soočati z lastno ranljivostjo. Ali preprosto, kot je nekoč zapisal Leonard Cohen: še naprej bom ljubil, kar ljubim, pa čeprav izgine ves svet. V obdobju, ki je pred nami, bo vse bolj jasno, kaj pomeni živeti na način, ki sem ga obširno raziskal ob pisanju knjige o Matrici, od tega je že veliko let, in kaj pomeni živeti na način, ki ga zastopajo zagovorniki kapitalizma, s tujko pa ga imenujemo business-as-usual, na način torej, ki nam pomaga dolgo vztrajati v iluziji, da je vse v redu, da je svet še kar normalen, da je življenje podobno filmu, ki ga gledamo iz naslonjača, kar pomeni, da je čisto mogoče živeti ob koncu sveta na način, ki ga je pred desetletji Neil Postman poimenoval amusing ourselves to death, Catherine Ingram pa ga je v razmišljanju z naslovom Facing Extinction zabeležila kot eno temeljnih koordinat življenja, v katerega smo pogreznjeni prav zdaj, zaverovani v rast vsega, v napredek in razvoj ter tisti znameniti vzklik, ki ga slišimo prav v Matrici: ignoranca, brezbrižnost je vrhunska sreča, čista radost, mentalno in čustveno zadovoljstvo, blaženost, to so nebesa (vse to namreč pomeni angleška beseda bliss). Potrebujemo pogum, kajti zrušilo se ne bo samo podnebje, ruši se tudi civilizacija.

Kaj jim torej zavida? Zavida jim vsaj njihov šolski sistem. In zakaj ga zavida? Zavida ga zaradi številnih zadev, ker pa sem omejen s prostorom, želim izpostaviti zgolj tri; kdaj drugič bom še druge tri. Moje razmišljanje bo kajpak naletelo na različne odzive; to vem iz dolgoletne prakse. Nekateri bodo rekli, da je enako kot na Finskem tudi pri nas, da to, kar delajo Finci, delamo tudi mi – nič novega torej. Na take izjave sem navajen. Sprva so me osupnile, potem sem spoznal, da gre za simptom. Ljudje se branijo pred novostmi tako, da jih prepoznajo kot nekaj tradicionalnega, starega, kot nekaj, kar sami delajo že dolgo časa. Ne morejo priznati sebi, da tega ravno ne delajo, a to je simptom, kot rečeno. Spet drugi se bodo zamislili in si rekli, kako dobro za Fince, a ker mi ne živimo na Finskem, pač pa v Sloveniji, je že tako, da bomo še dolgo capljali za Finci, čeprav jih bomo morda nekoč dohiteli in celo prehiteli, ko bomo temeljito spremenili šolski sistem. In tretji si bodo mislili, da bi bilo morda dobro zavihati rokave in narediti kaj takega, da bi tri ideje, ki jih razpakiram v nadaljevanju, nekako vendarle naletele na odprta ušesa teh, ki načrtujejo edukacijske politike v tej provinci, že sedaj. Ideje so torej tri.

Obstaja temeljna izkušnja človeškega bitja, ki me zelo zanima že dolgo časa. To je izkušnja, da želi nekaj narediti, ker mora narediti, ker je preprosto treba narediti; tu se napaja moje spoštovanje do Grete Thunberg in njene pogumne drže, ki ne prenese nobenega sprenevedanja in nobenega sicer med ljudmi pogostega delovanja v smislu moramo poslušati vse vpletene, najti kompromise, narediti skupne načrte … na koncu pa ne naredijo ničesar. Potem skuša to tudi zares narediti, a je vedno znova neuspešen. In namesto da bi odnehal, trmasto vztraja, poskuša še naprej in ima, kar je morda najbolj zanimivo, vse močnejši občutek razbremenjenosti in celo osvobojenosti. Ne, ni obsesiven, ni nevrotičen, ni poškodovan. Prav nasprotno: mislim na elementarno izkušnjo, ki nam pravi, da v življenju nečesa kratko malo ne naredimo, ne prekoračimo meje, nismo nespoštljivi, vulgarni in cinični, obenem pa nam je prav tako absolutno in paradoksno jasno, da natanko naš spoštljiv odnos do življenja in drugih ljudi terja od nas, da stopimo z vlaka, ki pelje v vulgarnost, cinizem, vse tisto, kar na primer danes zastopa Donald Trump, ljudje pa mu še ploskajo. Mislim na metafizično izkušnjo. Lepota take izkušnje pa je, natanko zato me tudi tako zelo zanima, da je človek, ki vztraja pri poskušanju, neuspešen le na prvi pogled, kajti skozi lastne neuspehe ustvarja nekaj novega, nekaj, česar sicer ne more načrtovati in doseči neposredno. Potreben je nekakšen ovinek skozi neuspehe.

Ko hodi Jezus Kristus, maziljeni torej, po svetu in se srečuje z ljudmi, dela nekaj, kar se sijajno povezuje s sodobnimi znanstvenimi spoznanji o delovanju možganov in s tem, kar imenujemo blagostanje. Sledi še ena temeljna psihoanalitična lekcija.

Papež Frančišek se pritožuje nad rabo nekaterih besed; pravi, da je alergičen nanje. Na primer na besedno zvezo pristni kristjan. Trdi, da je povsem dovolj beseda kristjan. Papež kajpak ne more prepovedati ljudem rabe besed, poleg tega pa je čisto vseeno, če je alergičen, saj je morda vsak človek alergičen na kaj, a tega ne razglaša vesoljnemu občestvu, lahko pa bi se tudi vprašal, zakaj ljudje uporabljajo besedno zvezo pristni kristjan, saj bi smel upravičeno domnevati, da imajo kot bitja, zmožna za rabe jezika in za razmišljanje, za njeno rabo kak vsaj za silo dober razlog. Čisto na začetku bi lahko sklepal takole. Če obstajajo pristni kristjani, najverjetneje obstajajo tudi nepristni. Kdo bi celo pomislil da obstajajo pravi in nepravi kristjani. Je v takem razmišljanju kaj smisla, je koristno tako razmišljati, je razlika med enimi in drugimi za vsakdanje življenje in delovanje ljudi, na primer kristjanov, sploh pomembna? Preden postanemo alergični, je vsekakor dobro vsaj malo razmišljati in logično sklepati.

Greta Thunberg obtožuje svetovne voditelje in jim sporoča: ukradli ste nam sanje. Izvrstno sporočilo mladih starcem ima razsežnosti, ki razkrivajo vso bizarnost kapitalističnega sveta, ne le delovanja elite in vedenja svetovnih voditeljev, ki pravzaprav ali sploh ničesar ne vodijo, ker vse vodijo in uravnavajo kapitalistični mehanizmi, ali pa vodijo celotno človeštvo naravnost v brezno, kar je še slabše. The Guardian poroča (24. september 2019): But Thunberg predicted the summit would not deliver any new plans in line with the radical cuts in greenhouse gas emissions that scientists say are needed to avoid catastrophic climate breakdown. Mladenka torej predvideva, da shod svetovnih voditeljev na 74. zasedanju Generalne skupščine ZN, ki poteka prav sedaj, ne bo postregel z nobenimi novimi načrti za korenito zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, kar pa je nujno potrebno, če poslušamo znanstvenike, ki ga predlagajo, če se sploh hočemo izogniti katastrofalnemu sesutju podnebja. Ne najdem niti enega samega razloga, da se ne bi strinjal z njo, imam pa več argumentov za trditev, da so svetovni voditelji absolutno nemočni, kar pomeni, da so vsaj do določene mere nemočni tudi znanstveniki. Nemoč je torej na vseh koncih, zato je razlogov za pesimizem več kot dovolj, ker je kapitalizem preprosto premočan.

Ob končnem spoznanju, da se približuje globalna gospodarska kriza, ki ni nič novega, saj jo pričakujemo že nekaj časa, že poslušamo staro lajno z enim samim skupnim imenovalcem: varčevanje. Nekateri ljudje že tiho pristajajo, da tako pač je, da drugače ne gre, da oni zgoraj že vedo, kako in kaj, oni zgoraj pa se tudi predvidljivo neracionalno obnašajo, kot da zares vedo, kako in kaj. Zopet bo zato treba varčevati in zopet bodo najbolj varčevali pri ljudeh, pri katerih je najlaže varčevati, se pravi pri ljudeh, ki imajo najmanj moči, da bi se uprli. Depresivno. Že vnaprej je tudi videti, to pa je morda še bolj depresivno, da v deželi ne obstaja politična sila, ki bi organizirala ljudi in ponudila pozitiven odgovor na prihajajočo krizo, da ne bo vedno edina zgodba v mestu ta, ki jo ima oblast pri roki, ljudje pa jo ponižno sprejemajo, čeprav je negativna, in povzroča škodo. V Sloveniji je tako neizmerno veliko ponižnosti!

Objektivni podatki so enoznačni: prejšnji petek je v 185 državah nekaj milijonov ljudi opozarjalo elito in oblast in korporacije in vse druge ljudi, med katerimi so tudi ti, ki jim je blizu zanikanje realnosti, da terjajo podnebne spremembe radikalne družbene spremembe. In čisto nič se ne zmotimo, če rečemo, da ima pri vsem tem izjemno pomembno vlogo ena sama oseba, ki bi morala sicer hoditi v šolo – Greta Thunberg. Videti je, da so stari ljudje, med katerimi je veliko idiotov, res samo še stari in nekoristni ter da morajo vzeti svet v svoje roke otroci in najstniki.