V zadnjem času nastaja vtis, da deluje v Sloveniji nevidna sila, zaradi katere vsak dan poslušamo, kako dobro nam gre, kako srečni smo lahko, da živimo prav v tem času, kako vse raste, vključno z BDP-jem, kajpada, kako je super, ker ni nobene vojne v bližini, in kako dobro nam bo v prihodnosti, ko bo poskrbljeno za blagostanje vseh ljudi. Kot rečeno: taka prisila k ponavljanju ustvarja simptom, ki ga moramo šele razčleniti, kot bi rekel Freud. Torej ga razčlenim.

Religija je tako rekoč še vedno povsod okoli nas, ker je izjemno dobro prilagojena, poleg tega pa je organizirana tako, da se njene ideje zelo hitro širijo in množijo. Veliko ljudi zato izjavlja, da verjame v Boga. Veliko jih izjavlja, da verjamejo vsaj v verjetje v Boga. Številni od njih imajo otroke. Otroke tudi vzgajajo, ker je taka njihova dolžnost. Vzgajajo jih v verjetju v Boga, ki je nekaj nadnaravnega, ker sami verjamejo vanj. Verjamejo, da morajo tudi njihovi otroci verjeti vanj. Učijo jih, da obstaja Bog, v katerega verjamejo. Upajo, da bodo njihovi otroci začeli verjeti v Boga, tako kot verjamejo sami. Ali pa, da bodo vsaj verjeli v verjetje v Boga. Toda v resnici je tako početje zlorabljanje otrok. Zakaj to lahko trdim?

Je bil Sokrat kreativen? Nesporno je bil. Je bil Jezus kreativen? Je. Umrla pa nista po naključju, čeprav sta ponudila svetu nekaj novega in nekaj dobrega obenem. Svetu sta ponudila nove rešitve problemov, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju, nove metakognitivne načine reševanja problemov, ponudila sta nova miselna orodja.

Lepo je slišati, da je šola za 21. stoletje naklonjena mladim, ki naj se usposabljajo za kompetence, da bodo kompetentni na novih delovnih mestih, ki nastajajo kot gobe po dežju. Prav tako je prijetno poslušati, da se v šole uvaja kritično mišljenje, da se mlade spodbuja k razmišljanju, ki ga označuje tujka out of the box. Enako dobro je poslušati nove in nove predloge, kako dobro bi bilo, če bi bili mladi še bolj ustvarjalni ali kreativni, še bolje pripravljeni za nove izzive časa v kompleksnem svetu, v katerem bodo morali še bolj kot prej skrbeti za to, da bodo dobički ostajali v podjetjih, ker so dobri za razvoj, kot pravijo slovenski delodajalci, da ne bodo preveč obdavčeni, da bo delovna sila dovolj poceni, da bodo dobički še rasli, da bo rasel BDP in da bo sploh vse raslo, ker je rast dobra že sama po sebi. A vse to so zgolj žargonske cvetke, če jih ne spremlja radikalna misel, o kateri spregovorim v nadaljevanju.

Najnovejša merjenja količine ogljikovega dioksida v ozračju kažejo tole: naraščanje količine tega toplogrednega plina se pospešuje (Growth of CO₂ in the atmosphere is accelerating). Kljub vsem dogovorom in politični volji in znanju in tehnologijam in vsemu drži, kar sem zapisal. Količina CO₂ se ne zmanjšuje, ampak vse hitreje narašča. Enako velja za še nevarnejši metan. Kaj se dogaja, če upravičeno domnevamo, da so ljudje, ki so podpisali protokol o zmanjševanju nevarnih plinov v ozračju, inteligentna bitja?

Ne le posameznik, celo narodi z državami vred se prilagajajo kapitalizmu in zahtevam, ki prihajajo od lastnikov kapitala, premoženja in denarja, ki se steka v Mednarodni denarni sklad, denarja, ki ga iz niča ustvarjajo zasebne banke, denarja, ki ga državam ponujajo druge zasebne banke. Vse skupaj se ljubkovalno imenuje strukturno prilagajanje. In če se morajo prilagajati države, saj nimajo nobene druge možnosti, pomislite na Venezuelo, Argentino, pa Grčijo, kako se ne bi posamezniki, ki so kakor kaplje v morju.

Pogovoriva se glede tvoje prihodnosti. S temi besedami se sklene film Sicario: Day of the Soldado (Stefano Sollima, 2018). Občutek, ki nam ostane še dolgo po njegovem ogledu, bi lahko napovedali, še preden bi se odpravili v kinematograf; mogoče bi želeli gledati kaj prijaznejšega. Film je namreč tako surov in brutalen, da se ne moremo znebiti vtisa, da predstavlja čisto nasprotje od klišejskega kapitalizma s človeškim obrazom. Medtem ko je kliše povsem fiktiven izraz popačenega ideološkega uma, ki avtistično verjame sam vase, je film kot fikcija tako realističen, da šele ob njem počasi dojemamo, kakšne so resnične razsežnosti izkoriščanja ljudi, ki preprosto ne štejejo čisto nič.

Kljub gospodarski rasti, ki poteka že peto leto zapored, kot nam ne pozabijo povedati čisto vsak dan, vsak sedmi Slovenec živi pod pragom revščine, trije delavci od štirih pa dobivajo podpovprečno plačo. Taki so najnovejši uradni podatki; v resnici je dosti huje. Podatki nam povedo, da imam na žalost prav, ko govorim in pišem o dolgi depresiji, pri čemer se navezujem zlasti na britanskega marksističnega avtorja Michaela Robertsa. Izraz dolga depresija je zares prikladen, kajti rast je v kapitalizmu vselej najprej za elito in šele potem, če sploh, za rajo. Nobena retorična zvijača ne more ovreči tega preprostega empiričnega dejstva, pa če nas potopijo v ocean žargona o rasti, napredovanju in kakovosti življenja, ki preži na nas za vogalom.

V sredo imam predavanje o odvisnostih. Ne bom ponavljal lajne, ki jo sicer vrtijo, ko nanese beseda na odvisnosti, zato ne bom govoril, kako so zlasti mladi ljudje odvisni od pametnih naprav, računalniških iger, medmrežja, ekstazija, zabav, alkohola in seksa, ampak bom spregovoril, kako do odvisnosti sploh pride, zakaj nekateri ljudje postanejo odvisni, drugi pa ne. Zlasti bom spregovoril o sprenevedanju v družbi, v kateri so številni ljudje, ne zgolj mladi, kot pravi kliše, vselej že odvisni. Kot družbena bitja, saj natanko to tudi so, so odvisni od potrošništva, h kateremu jih nenehno priganjajo ekonomisti, politiki in vlada, ker hočejo, da raste BDP, pa od kolektivnega individualizma, tekmovalnosti, norih ritmov dela, tekanja za sanjami, vraževerja in vsega drugega, zaradi česar se sicer razumni ljudje spreminjajo v novodobne odvisnike, da ne rečem sužnje, ker preprosto vedo, da vse to morajo početi, če nočejo biti izključeni iz tekme. Izkušnje takega življenja so prej ali slej depresivne, zato ankete kažejo vse večjo zaskrbljenost ljudi, ki nikakor ne najdejo razlogov, da bi se veselili prihodnosti. In imajo prav, saj zares ne bo lepa. Nora kapitalistična gonja pa se bo kljub temu nadaljevala.

Ko je Joan Copjec leta 1994 priobčila znamenito Read My Desire: Lacan Against Historicists, nisem mogel vedeti, da se bom leta pozneje vrnil k njej s posebnim občutkom, o katerem želim spregovoriti danes.