Vtis je močan in ne izgine. Obnavlja se vsak dan in se krepi. Torej je vse močnejši. Številni ljudje poročajo o njem. Medtem ko se elita obnaša, kot da je na odru, vselej v soju odrskih luči, mnogi drugi ljudje doživljajo podobno, le da niso v soju luči. Doživljajo svoja življenja kot igro na odru, kot predstavo, performans. In vsepovsod so drugi ljudje, ki delijo všečke, komentarje, mnenja, kako dobri in uspešni so pri tem. Elita je uspešna, o tem nihče ne dvomi, ostali ljudje se bolj ali manj strinjajo, da ne obstajaš, če te ni na odru. A tudi če si, se življenje ne spremeni bistveno. Njegova vrednost ni nič večja. Nastopanje na odru ne prispeva k vrednosti življenja, čeprav lahko prinese denar in pet minut dvomljive slave. Pravzaprav se kopičijo prazni občutki, ki mejijo na občutke nesmiselnosti in celo absurda. Kot da se življenje spreminja v teater absurda. 

Stari možgani, kot jih imenujemo, so res zelo stari; njihova evolucija sega veliko milijonov let nazaj. To so možgani, ki nam omogočajo hitre, refleksne odzive na dražljaje. Močno so povezani s čustvi in z občutki, zanje pa je značilno tudi to, da ne potrebujejo nobene refleksije, nobenega poglobljenega razmišljanja. Novi možgani zajemajo prav to. Stari možgani nam pravijo: nekaj čutimo, torej je res. Novi možgani odgovarjajo: raje še enkrat počasi premislimo, da se prepričamo. Stari možgani sebe ne razumejo, za razumevanje njihovega delovanja potrebujemo nove možgane, ki razumejo tudi sebe, ne le starih možganov. 

Na predavanjih me vedno znova kdo vpraša, kako postaviti mejo in kje. Pričakujejo preproste odgovore, želijo jasne nasvete, kdaj in kako postaviti mejo, pa naj gre za vzgajanje otrok, medsebojne odnose ali nadrejene, ki jim gredo na živce in jih izkoriščajo. Na tako preprosta vprašanja ne odgovarjam, Zakaj ne?

Psihologi so že pred časom dokazali pomen nekega odločanja, ki ga v vsakdanji propagandni mašineriji ne zasledimo, to nikakor ni naključje, je pa izjemno pomembno in celo zdravilno. Ni težko ugotoviti, da živimo v svetu, v katerem se na nas dnevno naslavljajo s sporočili, ki so sicer škodljiva, čeprav se zdi, da so privlačna, prijazna in dobronamerna. Sporočajo nam, da lahko uspemo, da lahko sanjamo, da je prav, če sanjamo o uspehu, in da za to ne potrebujemo ničesar razen močne volje, samozavesti in pravilne odločitve; zares pomembne dejavnike uspeha kajpak izpustijo iz svojih sporočil. Številni ljudje zato sanjajo, da bodo uspeli, da bodo postali Nekdo, delajo na razvijanju močne volje, krepijo samozavest in sprašujejo strokovnjake, katere odločitve so prave. Zadeva pa je absurdna. Kot rečeno: psihologi so dokazali, da je zares dobro, če se čemu v življenju tudi odrečemo, namesto da trmasto vztrajamo pri sanjanju, ki sploh ni za naše dobro, temveč je koristno zlasti za nekoga drugega.

Jutranje branje. Berem o velikih monsunskih poplavah v Pakistanu. Pred nekaj meseci sem bral o tamkajšnji veliki suši, ponekod je dosegla temperatura tudi 51 stopinj Celzija. Nekaj mesecev pozneje poročajo o poplavah na področju, velikem 800 tisoč hektarjev. V članku z naslovom Pakistan declares emergency as floods hit over 30 million people (Shah Meer Baloch) piše, da je državna agencija za nesreče sporočila, da je bilo uničenih skoraj 220.000 domov in da je še pol milijona domov huje poškodovanih. Prizadetih je več kot 30 milijonov ljudi. Nepredstavljivo. Trpljenja je veliko. To pa še zdaleč ni vse, kar se dogaja na tem svetu.

Pravkar sem se vrnil iz Nove Gorice, kjer sem imel predavanje za učitelje. O sočutni šoli. Pravzaprav to ni bilo predavanje. Sem pripovedovalec zgodb. To je bila zato pripoved. Za njo je kajpak znanost. Je socialna psihologija in je evolucijska psihologija, je kognitivna znanost in je nevroznanost. Pripovedval sem tako, da sem najprej povedal, česa ne bom počel. Tako nisem dolgočasno bral zapiskov z zaslona, nisem duhamorna stresal neskončnih informacij pred slušatelje, nisem prenašal znanja v njihove glave, da bi si ga zapomnili, zlasti pa nisem govoril o zadevah, ki jih že poznajo. Delal sem nekaj drugega, predvsem pa sem delal to, o čemer sem govoril. Med mojim delovanjem, pripovedovanjem in vedenjem ni bilo nobene razlike. Nisem govoril eno, delal pa nekaj drugega. Tam, v tisti predavalnici, sem zato ustvaril sočutno šolo, o kateri sem govoril. Za dve uri. Dogovor je bil za dve šolski uri, končali smo po dveh astronomskih urah. To pove veliko. Nisem pripovedovalec, za katerega ljudje komaj čakajo, da neha govoriti. Nisem predavatelj, na čigar predavanja hodijo trije študenti, ostalih petdeset redno vpisanih pa se medtem raje zabava, ker je predavatelj nezanimiv, dolgočasen, zastarel ali pa preprosto nekoristen.

Najprej preberem članek z naslovom Macron svari pred »koncem obilja«, saj se Francija sooča s težko zimo (Kim Willsher, The Guardian, 25. avgust 2022). In se vprašam, koga svari. Elite ni treba svariti, ker se zanjo obilje nikoli ne konča; praviloma se zgolj kopiči. Svariti ni treba niti milijonov teh, ki obilja sploh nikoli niso okusili. Zanje se ne more končati, saj še začelo ni. Koga torej? 

Družbeno življenje ljudi je svojevrstna igra. V njej nastopajo bogati in revni igralci. Bogati v glavnem postanejo taki z dedovanjem, ne s trdim delom. Že v štartu imajo torej več denarja, premoženja in bogastva. Potem igrajo igro, v kateri postajajo bogatejši, ker lahko več vlagajo, medtem ko revni skoraj nimajo možnosti, da jih dohitijo ali premagajo. Bogati imajo zato vsega več. Nimajo le več denarja, imajo tudi več premoženja, imajo večji družbeni vpliv, imajo več možnosti, da se svobodno odločajo, kaj bodo počeli v življenju. So glasnejši, pogosteje jih je videti na zaslonih, več govorijo, pojavljajo se na več krajih. Zanje je življenje lepo, zato ves čas poudarjajo, kako dobro jim je, kako uspešni so in kako je mogoče v življenju doseči vse, za kar se človek odloči. Kažejo svoje premoženje, razkazujejo se drugim ljudem, da bi jih vsi videli. Uporabljajo drugačen besednjak kakor revni ljudje, na vsakem koraku je videti, da so nekaj več, ker imajo več. V resnici niso, a tega ne vedo in ne priznajo.

Ko smo kot študenti psihologije prvič slišali za Maslowa, verjetno nihče ni pomislil na industrijo sreče, čeprav je takrat že obstajala – na primer v ZDA, od koder se je širila na vzhod. Kasneje je bilo tako na vzhodu kot na zahodu vse bolj jasno, da nam korporacije prodajajo storitve in izdelke, ki nastajajo neposredno iz teoretskih idej o človekovi motivaciji, zlasti iz idej o samouresničevanju in naravi želje. Nastajajo na način, ki je v resnici srhljiv, kajti počasi je postajalo očitno tudi to, da nam prodajajo nekaj, kar imenujemo dobrobit ali blagostanje. Srhljivo je bilo spoznanje, da je vse to mogoče in celo treba ustvarjati ter prodajati na svobodnih trgih, kot da so ljudje kdaj želeli, da jim kdo prodaja srečo oziroma to, kar naj bi bilo nujno potrebno za njeno doživljanje.

Razmišljanje o sočutni šoli in skrbi za drugega verjetno ni nikoli pomembnejše kot v primeru vojne. Vojaki včasih rečejo, da je vojna pravilna, slišali smo tudi že za izraze, kot so: preventivna vojna; vojna kot izvažanje demokracije; dobra vojna; vojna za pravo/sveto stvar; sveta vojna; verska vojna. Potrebna je posebna miselna akrobacija, če želi človek povezati besede sočutje, pravičnost, vojna. Trenutna vojna v Ukrajini, ki jo je pred pol leta sprožila Rusija, nam omogoča nove razmisleke o prav teh treh besedah. O njih razmišljam ob prebiranju prispevka z naslovom I don't see justice in this war (Andrew Roth, Pjotr Sauer, The Guardian, 17. avgust 2022).