Včasih se zgodi, da začnejo ljudje množično premišljevati o svojih življenjih. Razmišljajo že tako ali tako, toda v določenem trenutku se lahko vnovič in odločneje vprašajo, kako zares želijo živeti. So rutine, na katere smo navajeni, res tisto, kar želimo? Ali pa smo se resnični želji že dolgo nazaj odrekli in izumili tisoč razlogov, zakaj so nam sedanje rutine všeč. Pandemija koronavirusa skupaj s podnebnimi spremembami sta dovolj velik razlog za vnovični razmislek o komunizmu, o kolektivnem delovanju, o načrtovanju nove, drugačne skupne bodočnosti. Ljudje sicer skušajo slediti propagandi in neoliberalnim sanjam, ki so jih sprejeli za svoje, toda to je le dim v vetru. Zares pomembno je namreč nekaj čisto drugega. Jedro človeške eksistence, vsake eksistence, predstavlja in tvori to, kar je vredno onkraj ali pa tostran takih sanj, uspeha, denarja, premoženja, prestiža in nagrad. Kaj je to?    

Že dolgo velja, da se noben spektakel ne prodaja bolje kot vojne. Dovolj sem star, da se spominjam prizorov iz vietnamske vojne, spomin pa tudi pravi, kot da se je šele včeraj začela vojna proti terorju in teroristom z Bližnjega vzhoda, in v ušesih so besede, da je treba izvažati demokracijo v dežele, kot je Afganistan. In so jo izvozili, potem pa je dvajset let pozneje dobro oborožena armada afganistanskih vojakov dobesedno čez noč in povsem brez boja prepustila oblast talibanskim bradatim skrajnežem, ki sovražijo ženske in sploh vse, kar ni skladno z njihovimi domnevami, kakšen bi moral biti ta svet. Takoj so se kajpak našli razlagalci, da se je vse skupaj zgodilo, ker prebivalci Afganistana, zaostali in primitivni, kakršni pač so, preprosto niso sposobni za demokracijo, ki so jim jo tako velikodušno izvozile zahodne sile, da torej dobesedno hočejo nad seboj bradate gospodarje, da jih zatirajo, ker so na zatiranje preprosto navajeni in ga imajo radi. Drugi so zatrjevali, zatrjujejo pa še danes, da ljudje tako ali tako potrebujejo vero in religijo, torej tudi prebivalci Afganistana, in da jim talibanski borci zagotavljajo prav religiozno življenje, po katerem hrepenijo. Razlagi sta slabi in neustrezni, kljub temu pa nam pomagata k začetnemu razmišljanju o nečem, kar zadeva vse nas. Kaj nas torej zadeva?    

Dokazano je, da so revni ljudje bolj darežljivi kakor pripadniki elite. Prav tako je dokazano, da zmožnost za etična dejanja ni nebuloza filozofov ali psihologov. In znano je, da so nekateri ljudje poškodovani. Oglašajo se, komentirajo dogodke in druge ljudi, vendar so njihovi komentarji vedno znova polni žolča, škodeželjnosti, cinizma in celo zlobe. Ne zmorejo drugače. Zase so prepričani, da so njihovi komentarji in čivki inteligentni, razumni in kritični, konstruktivni torej, vendar niso. Ljudem gredo na živce, najraje bi se jih znebili, v resnici jih ne marajo. Čisto nekaj drugega so poteze ljudi, ki jih opazimo vedno znova in vsepovsod, ki nas navdihujejo, polnijo z energijo, motivirajo in včasih pripravijo do solz, ki se jih ne sramujemo. Potem razmišljamo o enih in drugih. In si želimo, da bi bilo prvih bistveno manj in drugih bistveno več. 

Michal Rovner. Drame človeškega življenja. Smo, kar pišemo, jezik nas določa. Afganistan, 2021. Srhljive zgodbe, ki ne izginejo. Ali pa zanje sploh ne izvemo. Zaradi sprotnega brisanja zgodovine, pozabljanja in družbene amnezije. Hočemo namreč samo naprej, mudi se nam, življenje je dinamično. Sledimo vodjem in propagandi, oglasom, nosilcem simuliranega življenja. In ko začnemo še razmišljati, ali bi odprli humanitarne koridorje za nesrečne begunce, na primer iz Afganistana, kjer so sedaj na oblasti brezobzirni bradati ljudje, je vsega že konec. Tragičnost takega razmišljanja je namreč v tem, da je razpravljanje, koridorji da ali ne, v temelju zgrešeno in neetično, kajti solidarnost z žrtvami mora biti brezpogojna. Seveda lahko razpravljamo o detajlih, koliko ljudi sprejeti, kam jih namestiti etc., toda sama začetna, osnovna gesta mora biti brezpogojna. Zakaj?

Kljub psihološkim raziskavam, ki dokazujejo, kako stabilna je osebnostna struktura, kako malo se spreminjajo načini opisovanja in razumevanja samega sebe, ljudje to laično imenujejo samopodoba, vedno znova slišimo, da posamezniki prepričano zatrjujejo, da so se spremenili. Saj morda so se res, toda kako vemo, da se je človek zares spremenil, da ne živimo v bridki zmoti? Ne verjamemo mu na besedo, to je prvi korak, ki ga naredimo, ker vemo, da je z besedami lahko ustvarjati vtis, da je nekdo drugačen, kot je bil v preteklosti, da se je torej spremenil. Talibani tako ponavljajo kot pokvarjena plošča, da se ne bodo nikomur maščevali, češ da so se spremenili. A da se je človek zares spremenil, vemo šele, ko ga opazujemo dlje časa. Tako vidimo, da določenih gest ne uporablja več, da se je spremenil njegov besednjak, da se je spremenila njegova telesna drža, da drugače izraža svoje občutke in čustva, da se konsistentno drugače odziva. Dokončno se prepričamo, da se je res spremenil, ko se znajde v enakih situacijah kot v preteklosti, a ne zaznamo niti najmanjše skušnjave, da bi se odzival tako, kot se je takrat. Takrat vemo, da se je zares spremenil, da nekatere oblike vedenja in delovanja niso več mogoče. Na podlagi zapisanega lahko rečemo, da se talibanski bradati borci niso spremenili niti malo, čeprav zatrjujejo drugače. Vemo, ker se pravzaprav niti ne morejo spremeniti, celo če bi se hoteli, kajti potopljeni so v simbolni svet, v katerem so starodavne razlage Alaha in njegovih pričakovanj, prava, morale in etike tako zasidrane, da so bolj večne kakor Himalaja. Kdor se v takem svetu premakne samo za milimeter, češ da zna in hoče razmišljati s svojo glavo, mu taisti del telesa takoj ročno odstranijo; take prizore smo videli celo v medijih. Taliban namreč dobesedno ne more razmišljati s svojo glavo, kot se reče, kar pomeni, da mu ne pride na misel, da bi sploh poskušal; ne more namreč razmišljati, ko ima glavo, in ne more, ko mu jo odstranijo. Pri tem ni nepomembno dejstvo, da beseda taliban označuje učence. In vsak učenec ve, kaj to pomeni, saj ima vsaj eno izkušnjo, da mora pred učiteljem vselej narediti in reči natanko to, kar učitelj pričakuje. Če učenec ne naredi tega, je tako ali drugače kaznovan - na primer s slabo oceno. Za učenca je zato najbolje, da čim natančneje ugotovi, kaj želi učitelj od njega, potem pa to tudi naredi. Učitelju se ne upira, njegove avtoritete ne postavlja pod vprašaj, pred njim ne razmišlja s svojo glavo. Je ponižen, priden, ubogljiv in discipliniran. Ko pa dobi tak učenec v roke mitraljez, dobi zgodba grozljive razsežnosti, ki smo jih že videli, v prihodnosti pa jih bomo vnovič. In urbane elite morda ne bodo nikoli doumele, kako živijo, razmišljajo in čutijo življenje ruralni prebivalci Afganistana, ki predstavljajo 80 % vseh, ki živijo v tej nesrečni deželi, ki jo skušajo tuji zavojevalci vedno znova urediti po svoje, ne da bi se hoteli pri tem česa naučiti o resničnih razsežnostih življenja ljudi.     

V obtoku je nova krilatica: inkluzivni talibani. Nanaša se na ljudi, skrajneže, ki z velikanskimi puškami v rokah zatrjujejo, da so se spremenili, da nič več ne sovražijo žensk, da ne bodo nikogar ubili; nastaja vtis, da sta jih je imela v zadnjih letih v rokah Mati Terezija in Mahatma Gandi. Prepričati nas hočejo, da bodo na oblasti prijazni in da bodo delali natanko to, o čemer govorijo. A osnovna lekcija, ki jo dobijo bruci na oddelku za psihologijo kjerkoli na tem svetu, ko poslušajo predmet teorije motivacije, je izjemno preprosta in vsem razumljiva: ljudje nimajo nobene notranje, inherentne motivacije, da delajo to, kar vedo. Vselej zato obstaja večji ali manjši prepad med tem, kar vedo, in tem, kar delajo. To lekcijo morajo bodoči psihologi preprosto sprejeti, ker je objektivna. Ljudje namreč niso racionalni stroji, vnaprej programirani, da delajo, kar piše v programu - dokler se ne pokvarijo ali dokler programerji ne spremenijo programskih ukazov. Vsak človek zato pozna temeljno izkušnjo življenja, ki jo opišemo na znani način: vem, da bi moral narediti to ali ono, pa vendar ... Pozivanje vladnih ljudi in drugih, kar jih je domnevno zainteresiranih za zdravje populacije, naj se ljudje cepijo, je zato na ravni predteoretske naivnosti in psihološke nevednosti. Podobno se dogaja na področju podnebnih sprememb, kjer vlade vsega sveta že nekaj časa natančno vedo, kaj je treba narediti, da se človeštvo izogne katastrofam, zaradi katerih ne bo nobenega povratka v normalno življenje, pa vendar ... Ljudje preprosto ne delujejo skladno z vednostjo, ki jo imajo na voljo. Ali pa do določene mere celo delujejo in skušajo delovati, pri tem pa uporabljajo najrazličnejše obrambne mehanizme, kot so zanikanje, potlačitev, raconaliziranje, intelektualiziranje, projekcija etc., da jim ne bi bilo treba narediti vsega, kar bi morda celo želeli narediti. A tudi če končno vsi ljudje sprejmejo osnovno psihološko spoznanje o naravi motivacije in obrambnega delovanja, ne bo dosti drugače. Živimo namreč v svetu, v katerem so daleč najmočnejši tisti mehanizmi, ki omogočajo pretakanje kapitala tja, kjer je zanj najbolj dobičkonosno. To preprosto pomeni, da sta narava in logika kapitala taki, da tega pretakanja ni mogoče ustaviti. V luči pretakanje kapitala preprosto ni pomembno, kaj si želijo posamezniki, kaj bi radi, v kakšnem svetu bi radi živeli. Temu svetu zato vlada prepričanje, da bo natanko pretakanje kapitala na kraje, ki so zanj najbolj privlačni, dolgoročno omogočilo počasno in neboleče prehajanje v družbo, ki jo ljubkovalno imenujejo brezogljična. Kaj se bo dogajalo do takrat, v resnici razen nekaterih znanstvenikov in mladih ljudi ne zanima prav nikogar. To je tako kot takrat, ko otroci zamižijo, si pokrijejo oči z rokami, obenem pa verjamejo, da bo svet čisto drugačen, ko bodo oči zopet odprli.

Kako deluje sodobna oblast, kako se oblastniki naslavljajo na podložnike? Naslavljajo se tako, da jih pozivajo k preseganju danega, k razmišljanju out of the box, h kritičnemu razmišljanju, k ustvarjalnemu delovanju, pozivajo jih, naj sanjajo, da bi uspeli. Mikrofizika oblasti, koncept je skoval Michel Foucault, je danes bolj kot kadarkoli utemeljena v pozitivni psihologiji, ki obljublja ljudem samouresničevanje. Priljubljeni in razširjeni slogani, mednje sodi tudi naslovni, so problematični in sporni, pa vendar se širijo in vztrajajo. Zdi se, da je potrebna le preprosta kritična analiza njihove rabe, in je takoj jasno, da jih ne potrebujemo, pa so kljub temu povsod. Vprašajmo se namreč. Ali rečete Hitlerju, naj vztraja in naj nikoli ne odneha? Ali poziv Nikoli ne odnehaj velja tudi za talibane, ki so pravkar zavzeli Afganistan? Kako zveni sicer na prvi pogled moder in vsem razumljiv poziv, če ga izreče ženska, ki živi v Afganistanu, naslovi pa ga na tamkajšnje bradate prevzemnike oblasti? Zadeva je zanimiva tudi zato, ker prav te dni novi afganistanski oblastniki vsemu svetu spravljivo sporočajo, da so se korenito spremenili, da niso več taki, kakršni so bili pred dvajsetimi leti. To naj bi pomenilo, da so spremenili odnos do žensk, te lahko po novem delajo, se šolajo in študirajo, da niso več tako militantni, kot so bili, da ne vztrajajo pri starih dogmah, da so postali miroljubni. Da bi lahko v prihodnosti mirno vladali, bodo skušali vstopiti v srce in um slehernega prebivalca Afganistana. Sliši se kot v pravljici. A zakaj potem številni v paniki zapuščajo državo? Zakaj ne dovolijo, da nova oblast osvoji njihova srca in se jim približa? Zakaj ji ne pomagajo, da v miru posodablja Afganistan? Zakaj je nekdanji predsednik države dobesedno v zadnjem trenutku zapustil predsedniško palačo in lastno prebivalstvo ter strahopetno odšel v tujino? Zakaj se ves svet ne radosti, ker so v Afganistanu na oblasti prijazni, človekoljubni, moralni in modri možje z bradami in mitraljezi v rokah? Kaj se dogaja?   

Potreba po obsežnih, takojšnjih, celo dramatičnih in korenitih, revolucionarnih družbenih spremembah, tak besednjak v zadnjem obdobju uporabljajo znanstveniki, ki vedo, kaj se dogaja s podnebjem, ne marksistični ali postmarksistični sociologi, je zelo zanimiva zlasti, če razmislimo, kako je lahko nekdo revolucionar, kako je lahko revolucionaren, kaj to sploh pomeni, kako misliti revolucionarne družbene spremembe leta 2021, ko je vse bolj jasno, da poziv Zdaj ali nikoli ni nikakršna ideološka puhlica, pod katero bi se sicer podpisal Lenin, saj je absolutno aktualno vodilo, ki bi mu morali slediti dobesedno vsi ljudje. In morda je zabavno vse skupaj misliti še v kontekstu skorajšnjih dogodkov, ko so bradati možje z velikimi faličnimi orodji brez boja zavzeli kar celotni Afganistan in se udobno namestili v predsedniški palači, češ da je oblast od tega trenutka naprej kratko malo v njihovih rokah. Človek bi pomislil, da so revolucionarji, če ne bi vedel, da so super konservativni, nazadnjaški, vraževerni, polni predsodkov do žensk in bolj ali manj slepo zaverovani v instanco, ki jo imenujejo Alah. Na eni strani imamo torej pozivanje k spremembam družbenega življenja, ki so nujno potrebne za preživetje, na drugi pa zgodbo o korenitih družbenih spremembah, ki so se zgodile dobesedno čez noč, brez kakega pozivanja, brez pompa in celo brez bojev. Pozive znanstvenikov v glavnem preslišijo že zato, ker nima nihče jasne predstave, kako take spremembe izvesti v svetu, v katerem so dobički elit vselej pred ljudmi, bradače pa vodilni politiki tega sveta že trepljajo po rami in v isti sapi zatrjujejo, da se bodo pogovarjali z njimi, da bodo trgovali z njimi, češ da želijo mirne mednarodne odnose in vse, kar sodi zraven. Talibani se jim kajpak zadovoljni zahvaljujejo, obenem pa so hvaležni ZDA, da imajo sedaj v rokah eno najbolje oboroženih armad sveta, ki jo je Amerika gradila z voljnimi zavezniki zadnjih dvajset let.

Že precej let je v obtoku kar nekaj izrazov, ki se tako ali drugače nanašajo na konec: konec zgodovine, konec velikih zgodb, konec časa, konec politike ...  Kaj naj bi vse to pomenilo, zakaj taki izrazi, ki so za številne ljudi strašljivi, šokantni, pretirani, celo povsem zgrešeni in napačni? Vprašanje je pomembno zlasti danes, ko je vse bolj očitno, da podnebne spremembe niso nikakršna skupinska domislica norih znanstvenikov, temveč so nove in zares radikalne empirične, fizične koordinate sveta, v katerem živimo, ne dopuščajo pa čisto nobenega zmanjševanja pomena, saj ljudje po vsem svetu umirajo iz dneva v dan, ker so požari uničili njihove domove, so utonili v poplavah ali pa so jih pokopale potresne ruševine. In še pika na i: pandemija koronavirusa se niti približno še ni zaključila, njeni spremljevalci pa so simptomi slabo delujočih zdravstvenih sistemov, dokazi čedalje večjih razlik med elitnimi milijarderji in navadnimi državljani ter povsem sesut sistem razmerij med taistimi državljani in skupnimi dobrinami, ki ne bi smele biti na noben način lastnina tega ali onega pripadnika elite. Torej je čas za radikalni premislek o spektakularni naravi naših vsakdanjih življenj, ki jo morda na najbolj dramatičen in bizaren način ponazarjajo bradati muslimanski ekstremisti z velikanskimi mitraljezi v rokah, ki so v samo nekaj dneh zavzeli Afganistan in se pred kamerami vsega sveta ponorčevali iz NATA, ZDA in vseh neverjetnih milijard dolarjev, ki so jih zavezniki v dvajsetih letih vrgli v oborožitev in usposabljanje danes povsem nedelujoče armade, ki očitno ne zna ali noče obvladati nekaj v nore ideje zaverovanih in že na pogled strašljivih ljudi z velikanskimi kanoni v rokah. Zares spektakularna koordinata sveta, do vrhunca razvita politika, za katero pravijo poznavalci, da ni čisto nič drugega kot kristalno čista oblika zahodnjaške neoliberalne politike. Apokaliptična vizija svetega džihada je zato res le uvod v razumevanje na začetku tega zapisa izpostavljenih izrazov, ki nam dajo misliti, kako beden je postal liberalizem, ki ob koncu zgodovine, če se osredotočim na en sam izraz, ljudem ne more ponuditi niti absurdnih pozivov k sanjanju in sledenju svojim sanjam več, saj lahko le zares nepoučeni še naprej verjamejo, da je prihodnost lepa in optimistična, posuta z dobrinami, demokratična in solidarna, tehnološko izpopolnjena in duhovno zrela. V naslednjih dneh bom bral knjigo, ki dopolnjuje zapisano. Sem jo že naročil, izide na začetku septembra. Priporočam: Suzanne Schneider, The Apocalypse and the End of History (Verso, 2021).   

Danes je verski praznik, za katerega pravijo, da počasti vsako žensko, kar pomeni, da počasti tudi lezbijke in transseksualne moške, ko gredo skozi boleč in zahteven proces preobrazbe, da postanejo ženske. Bog namreč ne zapušča svojih otrok, kot je dejal sam papež Frančišek. Čisto naključje je, da smo si na predvečer praznike skupaj ogledali film La vida secreta de las palabras (Isabel Coixet, 2005). To je film o trpljenju, vendar je obenem tudi o človeški bližini, o zdravljenju. Natanko zato je pripoved o ljubezni; v tem primeru med moškim in žensko. Ponudi nam morda najboljšo definicijo ljubezni. Dobesedno vidimo jo, ko si Hanna odpne bluzo in povabi Josefa, ki je začasno slep, da se dotika njenih prsi, zlasti pa njenih številnih brazgotin, ki so nastale, ko so jo mučili z nožem, s tem pa nam sporoča: če me zares ljubiš, me sprejemaš z mojimi ranami vred, z mojim trpljenjem. Ali pa me sprejemaš prav zaradi njih. Ne skušaš me spreminjati, da ustrezam nekakšnemu idealu, telesnemu na primer, temveč globoko čutiš moje trpljenje, ki ga je videti na telesu, je pa tudi duhovno. Resnično, ko so ljudje ranjeni, lahko bolj kot sicer dojamejo, kako zdravilna je bližina drugega človeka in njegova zmožnost, da ne rani in ne poškoduje. Ni namreč res, da lahko vsak človek povzroča zlo; kdor zares ljubi drugega človeka, ni zmožen za zlo, ne poškoduje, ne rani, ne povzroča trpljenja. Ko torej rečemo, da sprejemamo drugega človeka, v bistvu trdimo, obljubljamo, da ga ne bomo poškodovali, da bomo skušali narediti vse, da ga ne ranimo. In potem se vnovič vrnem v mladost, k spoznanju, kako prav sta imela Sokrat in Platon, s/p, kot bi nemara zapisal Derrida, ko sta vztrajala, da ima vsak človek dolžnost na tem svetu. Če je spoznavna in gotovo je, potem je tudi etična: ne poškoduj me. Svet je kajpak mogoče spoznavati, sta zatrjevala, in obstaja razlika med svetom, ki nam je dan, ko spontano odpremo oči, in svetom, ki ga spoznavamo, ko ne vztrajamo, da je tak, kot verjamemo, da je, mogoče pa ga je tudi globoko dojeti skozi rane in trpljenje drugega človeka.