Že od nekdaj poslušam komentarje, da ne povem ničesar novega, da vsi vse razumejo, da vselej vse že vedo, pa čeprav komentiram znanstvene izsledke, stare nekaj dni, objavljene v najboljših znanstvenih revijah tega planeta. Zlasti nekateri šolniki imajo radi taka sporočila; ne moreš jim povedati ničesar novega. Pojav je mogoče zlahka pojasniti, saj ima psihološke korenine, ki jih imenujemo obrambni mehanizmi. Če nečesa ne razumem, je za to odgovoren govorec ali pisec, ker ni dovolj razumljiv; če nečesa drugega ne razumem, v resnici intuitivno zelo dobro razumem že od nekdaj; če še nečesa ne razumem, je tisto itak nepomembno in brezvezno filozofiranje, ki je nekoristno, neuporabno in odveč. Kakorkoli se torej obrnem, vsi vse vedo, vsi vse razumejo, ničesar novega ne povem, če pa že povem kaj novega, je to odveč in brez veze. Berem knjigo o seriji Black Mirror, njen naslov je Black Mirror And Philosophy: Dark Reflections. Serijo so kajpak vsi že videli, nekaterim se zdi brezvezna, drugim je za silo všeč, vsi pa znajo povedati, da ne prinaša ničesar novega. Prav zato v senci košate fige mirno berem in razmišljam o njej, da bi bil še naprej nekoristen in da ne bi nikomur povedal ničesar novega; a saj moj namen ni, da bi komu kaj povedal, človek si namreč vse pove sam – razen ko si ne.

Nekdo mi je napisal pismo in me v njem vprašal, zakaj pišem tako banalne bloge, ki jih vsakdo razume, zakaj ne dam od sebe česa več. Presenečen nad pismom v senci košate fige odgovarjam.

Cerkev ima velik problem, ki ga nikakor noče razumeti ali pa se njeni zastopniki samo pretvarjajo, da ga ne razumejo. Problem je tale. Šola kot javna ustanova ima res določene probleme, vendar jih ima Cerkev veliko več. Učitelji se namreč nenehno izobražujejo, ravno te dni dobivam vabila, da bi v naslednjem šolskem letu pripravil zanje nekaj predavanj. Povpraševanje po znanjih iz razvojne psihologije, nevroznanosti in kognitivne znanosti je veliko. In prav je tako. Ne vem, koliko povpraševanja po teh znanjih je v Cerkvi, v vsakem primeru pa imajo dostojanstveniki problem, kot rečeno. Radi bi drugačno šolo, toda ta že nastaja. Temelji natanko na sodobnih spoznanjih o poučevanju, učenju, delovanju možganov, razvijanju otrok, vrednotah in zmožnostih, ki naj bi jih razvijali v šolskem polju, pa tudi zunaj njega. Cerkev in šola zato v najboljšem primeru hočeta isto, medtem ko hoče v najslabšem Cerkev vsiliti ljudem svojo ideologijo, šola pa še vedno vztraja pri prenašanju znanja na mlado generacijo. In kaj je najboljše, kar se generaciji lahko zgodi? Razvijanje v odrasle ljudje, zmožne za aktivno državljanstvo, kritično misel, sočutje, sledeč visokim etičnim standardom. V nadaljevanju se osredotočam na razliko med usposabljanjem, izobraževanjem in vzgajanjem za dobičkonosnost ter edukacijskimi praksami za inkluzivno državljanstvo, kot ga imenuje Martha Nussbaum.

Daan mi je priporočil knjigo Not for Profit, ki jo spisala Martha Nussbaum; za priporočilo sem mu hvaležen, ker je knjiga, ki sme jo prebral na dušek, ne le dobra, temveč je tudi nujno potrebna. Če je ne bi spisala filozofinja, bi jo moral napisati kdo drug, ker v naših življenjih dejansko obstaja nevarnost, ki je kakor rak. Širi se, ne boli in človek dolgo časa ne ve, da je morda že obsojen na smrt. O čem je torej njena knjiga?

Nekateri avtorji se že nekaj časa ukvarjajo z novim teoretičnim konceptom, ki v angleščini zveni takole: post-truth era. To je obdobje oziroma način delovanja ljudi, ko objektivna in univerzalna resnica preprosto ni več tako pomembna, kot je bila nekoč, nima več enakega statusa, ko se zdi, da je resnica pač to, kar vsakič znova določimo kot resnico. Ne pomeni, da si jo povsem izmislimo, pomeni pa, da jih je več in da se je odnos ljudi do resnice pomembno spremenil. Posledice take spremembe so otipljive in jih je mogoče misliti; pravzaprav jih je treba, ker so pomembne za naša vsakdanja življenja.

Na včerajšnji dan naj bi gor vzeli devico Marijo. Seveda smo vnovič poslušali isto. Zopet je bil v ospredju narod, ki da živi na čudne načine. Rodnost je prenizka, pravijo dostojanstveniki, samomorov je odločno preveč, splavov tudi, povsod so mamila, alkota je, kolikor hočeš, vsekakor pa veliko preveč, problematična je tudi šola, ki še vedno ne vzgaja za vrednote. Nobenih statistik, nobenih evidenc, dejstev, podatkov, grafov. Vse na pamet. Na koncu je kajpak večna želja po vrnitvi v srednji vek, ko so bili domnevno odnosi med Cerkvijo in državo normalni. Mimogrede: Cerkev se piše v veliko začetnico, država pa z malo! Vse to prihaja iz ust ljudi, ki se zahvaljujejo za Božjo pomoč (tudi bog se piše z veliko) in prosijo, da bi Marija nekako prenesla Očetu prošnje, vezane na potrebe vsakdanjega življenja. Prav iz vsakdanjega življenja pa sporoča zdravi razum, sklicujoč se na eno najvišjih vrednot, ki je resnicoljubnost, šole pa jo zagotovo zastopajo in zagovarjajo, tole. Sledi vzporednica.

Knjigo z naslovom 10% Less Democracy: Why You Should Trust Elites a Little More and the Masses a Little Less (Garett Jones, Stanford University Press, 2020) je treba prebrati v miru in počasi. To je namreč dober zagovor delovanja elit, ki imajo dovolj znanja za vodenje držav, vpogleda v njihovo delovanje in izkušenj. Navadni ljudje imamo vsega tega manj od njih. To še ne pomeni, da smo glupi, pomeni pa, da smo v glavnem nevedni, kako voditi državo. Naj torej elite še naprej upravljajo z državami? Naj z njimi upravljajo najinteligentnejši, najpametnejši, najmodrejši državljani? Težava je že v tem, da ni nobene nujnosti, da elito sestavljajo taki državljani, prav zato govorimo o demokraciji, pa tudi v tem, da celo objektivno najpametnejši ljudje niso nujno tudi najboljši odločevalci in voditelji. Moramo zato šele ustvariti elite najpametnejših ljudi? Ali pa bi morali vse skupaj raje prepustiti umetni inteligenci, ko bo dovolj inteligentna? Platon je že pred časom zelo intenzivno razmišljal o teh vprašanjih. Je danes torej mogoče reči, da je kdaj demokracije preveč in da bi bilo bolje, če jo zmanjšamo za 10 %, kot predlaga avtor knjige, ki jo počasi berem?

Kako razumeti izjavo politika, da demokratična preobrazba v Sloveniji še ni dokončana? Kaj naj bi to pomenilo? Kako jo dokončaš? In kdo jo dokonča? Je demokratična preobrazba proces, ki se začne, nekaj časa traja, potem pa se nekega dne konča, dokonča? In kaj sledi?

Voditelji se vselej sklicujejo na razum. V takem sklicevanju je zanimiv problem, kajti Kant in drugi filozofi so prepoznavali razsvetljenstvo ljudi natanko v njihovem zavračanju vsake avtoritete razen razuma. Kar se je ponujalo ljudem ob koncu XVIII. stoletja kot novo in revolucionarno zgodovinsko spoznanje, je bilo v resnici vzvod za raziskovanje, ki se ga kasneje lotita Adorno in Foucault, če omenim le dva izmed mnogih raziskovalcev, ki skušajo pojasniti, kako se razum prepleta z oblastjo in zakaj je celo nujno, da se oblastniki sklicujejo prav nanj.

Piše mi Ana. Med drugim zapiše tole: In če me nekdo povabi na kavo, potem pa je ves čas na telefonu, vstanem in grem. Lahko si predstavljate komentarje, ki završijo. Kako spremeniti ljudi, da bodo bolj pozorni drug na drugega, bolj gostoljubni? Ni mogoče. A zakaj sploh razmišljamo o spreminjanju drugih? Skušajmo spreminjati sebe. Odgovorim ji.