Pablo Picasso ustvari leta 1933 sliko z naslovom Minotaure Caressant une Dormeuse. Na sliki vidimo spečo žensko in Minotavra nad njo. Silovitost razmerja med nežno podobo ženske in močnim telesom mitološkega bitja naredi velik vtis na gledalca. Ne zato, ker bi bila to podoba moške premoči nad krhko žensko, ne zaradi škandaloznega razmerja med človeškim bitjem in mitološkim bitjem, ki je napol žival, temveč zaradi nečesa drugega. Naslov slike je namreč Minotaver boža spečo žensko (dotika se je nežno, naklonjeno, prijazno).

Vse življenje delam z invalidi. Z mladimi ljudmi, za katere pogosto pravijo, da so ovirani, včasih pa celo, da so ovira. Njihovo šolanje in usposabljanje, pripomočki, prilagoditve, rehabilitacija, zdravljenja in vse drugo so dragi, včasih izjemno dragi. Trdim, da je velika preizkušnja duhovnosti ljudi natanko v načinu razmišljanja o njihovem družbenem položaju. Kdor razmišlja, da so neproduktivni, ker številni zaradi hendikepa ne morejo delati, da so samo strošek in breme, je duhovno mrtev, čeprav se lahko komu zdi, da je tako razmišljanje zelo racionalno. Zadevo namreč lahko tudi obrnemo. Ljudje, ki zaslužijo milijone in celo milijarde, niso nujno ljudje, ki bi jih evolucija ohranjala pri življenju. Naj pojasnim.

Zgodba o kitajskem virusu je absolutno dokazana teorija zarote. Virus so izdelali Kitajci v svojih laboratorijih, da bi zavdali Američanom in Evropejcem ter zavladali svetu. Trump jih je sicer razkrinkal, vendar doslej še ni ustrezno ukrepal proti njim. Morda še bo. Ko bo nov predsednik ZDA, kar bo naslednje leto, se bo še bolj vneto zavzemal za malega človeka, še bolj strastno bo delal za družine in navadne ljudi, ki so bili doslej vse prevečkrat razžaljeni in ponižani. Takrat bo pokazal vraga tudi Kitajcem, ki hočejo vladati svetu, čeprav ne bi smeli. Množijo se čez vse razumne mere, kmalu jih bo dve milijardi. V resnici jim ne bo uspelo zavladati svetu, ker se jim bomo upirali do konca. Za vsako ceno. Kot se upiramo tudi tiraniji vlad, ki zamejujejo našo svobodo in nam otežujejo življenje. Še včeraj smo živeli v demokratičnih družbah, danes nam vsiljujejo tiranijo in diktaturo. Hočejo nam vzeti svobodo, a mi se ne bomo dali. Borili se bomo. Nočemo diktature. Hočemo svobodno živeti. Imamo pravico do svobode. In do svojega mnenja. Pa do svojega načina življenja. Želimo se družiti, saj smo socialna in družbena bitja. Radi imamo stike in objeme in poljube in dotikanje. Tega nam ne bodo vzeli in pika. Še naprej se bomo družili. In bomo proti, ker je tako dobro biti proti. Mask ne bomo nosili, ker so itak brez veze. In zabavali se bomo tudi. Zabav nam ne morejo preprečiti. Ne morejo nam jih vzeti. Virus je tako ali tako samo prevara. Naredili so ga Kitajci, vlade pa so jim nasedle. In znanstveniki, ki delajo za vlade, tudi. V resnici hočejo samo profite. Radi bi zaslužili z maskami in z drugo opremo. Zanjo zapravljajo milijone. Namesto da bi jih dali revnim in pomoči potrebnim. Samo za elite gre. Kdo bo pa pomagal malemu človeku? Aja, Donald Trump. Samo on je Američan. Hočemo demokracijo. A kaj je to? Da si svoboden. Da lahko živiš po svoje. Da imaš pravico do izbire. Ki ti je ne sme nihče vzeti. Če imaš pravico do izbire, lahko izbiraš. In si sam svoj gospodar. Na svoji zemlji. In v svoji hiši. Ali pa v svojem stanovanju. Svoboda je zelo pomembna. Brez nje je življenje ena sama tiranija. Na primer tiranija maske. Smo odločno proti tiraniji maske in za svobodo in za demokracijo in za to, da vse raste.

Erik Olin Wright ni bil samo proti kapitalizmu, čeprav je bil antikapitalist, temveč je imel tudi dobre argumente, zakaj je bil proti njemu. Drža ni bila njegova muhavost, saj je bila podprta z močnimi in trajnimi stebri raziskovanja in spoznanja. Medtem ko ameriški predsednik Trump na svoji konvenciji te dni vztraja, da bo Joe Biden, če postane predsednik, sesul državo (tear down the country), je jasno, da ne more ponuditi niti enega argumenta za svojo trditev. Tega od njega na žalost niti ne pričakujemo, saj se je že predstavil kot človek, ki ne more niti slišati besede socializem, kaj šele, da bi jo mislil kot alternativni koncept. Erik Olin Wright dokaže, da je standardna zgodba o kapitalizmu (kako izjemno produktiven in učinkovit je, koliko ljudi ni več revnih, koliko dobrin ima na voljo sedanja generacija, kakšen tehnološki razvoj je omogočil v zadnjih desetletjih, kako vse v življenjih ljudi iz dneva v dan napreduje, kako vse raste …) vendarle problematična.

Melania Trump nagovori včeraj ameriško in svetovno javnost ter podpira svojega moža, da bi postal predsednik ZDA še v drugo. Med drugim reče tudi tole: njegov interes je a total honesty, vselej ve, kaj misli; (…) bori se za vas in vaše družine. Na katerem simbolnem kraju moramo stati kot naslovniki njenega izjavljanja, da bi se strinjali z njo, da bi bile njene izjave resnične in bi dejansko opisovale njenega moža?

Težko si je zamisliti bolj noro situacijo, kot je ta, v kateri smo. Gospodarska kriza je velika in bo še trajala, pandemija prav tako še traja in bo trajala, podnebne spremembe ogrožajo človeštvo, elite bogatijo, kot že dolgo niso, ker pristojni tiskajo denar kot zmešani, vlagatelji se radostijo, ker borzni indeksi rastejo, upajo da bodo cene nafte rasle še naprej, da bodo dobički velikanski, malce jih sicer skrbi orkan Laura, a ne preveč, ker po dežju itak vselej posije sonce, milijoni delavcev ostajajo še naprej brez dela in ga tudi jutri ne bodo imeli, zaradi koronavirusa je doslej po vsem svetu umrlo že več kot 823.000 ljudi, družina Donalda Trumpa pa skuša prepričati javnost, da je sedanji predsednik ZDA the best hope for America's future, kot zabeleži današnji The Guardian. In kar je dobro za prihodnost Amerike, naj bi bilo dobro tudi za prihodnost sveta, kajneda?. Človeku pade čeljust in ostane brez besed.

Greta Thunberg odhaja po letu političnega delovanja nazaj v šolske klopi. Prebivalci številnih držav, v katerih vladajo samodržci, bi radi pravo demokracijo. Demokrati v ZDA pozivajo k spodobnemu obnašanju. Po vsem svetu upajo, da bo pandemije hitro konec in da bo gospodarska depresija že kmalu le še bled spomin. Zagovorniki teorij zarote so prestrašeni – bojijo se družbenih in kulturnih sprememb. V resnici ga ni človeka, ki bi imel prave ideje, kako se spopadati z realnimi grožnjami sveta, med katere sodijo zlasti podnebne spremembe. Zdi se, da številni ljudje razmišljajo kot ameriški predsednik Trump, ki ponavlja, da bo na primer novi koronavirus nekega dne kar magično izginil. Zaupanje v elite ni majhno, deluje pa podobno, kot deluje verjetje otrok v pravljične zgodbe. Preberem najnovejšo številko revije Scientific American (september 2020). Razveselijo me potrditve znanstvenih izsledkov o postenju (Intermittent fasting – IF). Vsak dan namreč šestnajst ur ne jem. Izsledki so: IF je pravi vodnjak mladosti, zniževanja telesne teže, krvnega tlaka in holesterola, izboljšanja nadzora nad glukozo, zmanjševanja sistemskih vnetij, ohranjanja zdravja možganov ter celo povečevanja vzdržljivosti  in koordinacije.

Vedno znova slišimo koga reči, da je treba spoštovati različnost, da nas ta bogati; včasih je vtis, da vsi ljudje zagovarjajo različnost, obenem pa je nespodobnosti, nestrpnosti, živčnosti in celo sovražnosti do drugačnih ljudi precej. Tudi politiki imajo radi take izjave, a ko so za isto mizo, je hitro videti, da se ne morejo niti gledati, kaj šele, da bi se spoštovali. Vprašanje torej je, kaj zares pomeni izjavljanje o spoštovanju različnosti, lahko je namreč zgolj kroženje puhlic, kaj pomeni v vsakdanjem življenju, ko se moramo odločati in dati prednost enemu dejanju pred drugim. Kako se takrat vidi, da spoštujemo različnost? Zadeva je zahtevna, kajti spoštovanje različnosti namreč ne pomeni le, da spoštujemo druge ljudi, ki so različni od nas. Najtežji del spoštovanja različnosti je – spoštovati samega sebe kot različnega. Kaj to pomeni?

V časniku The New York Times berem: obstaja preprosto orožje zoper ameriškega predsednika Trumpa – imenuje se spodobnost; medtem ko borze zopet letijo v nebo, se povečuje tudi mizerija številnih ljudi. Kaj je torej novega?

Ljudje nimamo nobenega dostopa do realnosti, ki bi bila neodvisna od našega razmišljanja o njej – od našega dostopanje do nje. Ne moremo misliti realnosti tako, da je ne mislimo. Ne moremo niti reči, da je tam, neodvisna od nas, ker za to potrebujemo jezik. Če hočemo karkoli reči o realnosti, potrebujemo jezik. Ne moremo izstopiti iz njega, da bi kaj rekli o realnosti – na primer to, da je neodvisna od našega izrekanja o njej. V tej perspektivi je povsem nesmiselno reči, da je Hegel zastarel in presežen filozof. Ko na primer trdi, da je naš odnos do realnosti vselej njeno konceptualiziranje. V takem spoznanju ni ničesar zastarelega – vselej bo tako, ker bomo ljudje mislili realnost. Preprosto je ne moremo ne-misliti. Še več: ko jo mislimo, vselej že tudi mislimo, da jo mislimo, mislimo, kako jo mislimo. Naš odnos do realnosti je torej tak, da  ga mislimo. Ni res, da ga zgolj imamo. In ko ga mislimo, se dogaja to, kar ugotavlja Hegel: konceptualno gibanje. Koncepti namreč niso le nekakšni vnaprej izdelani vzorci, ki jih izdelane polagamo na realnost, da bi jo pojasnili in razumeli. Ne, konceptualno gibanje je vgrajeno v misel – ta ne more obstajati drugače kot skozi gibanje – ne more mirovati. Misel torej je gibanje. Je konceptualno gibanje. In ni neodvisno od realnosti, od tega, kar je, kajti tudi to je gibanje – natanko konceptualno gibanje. Realnost je gibanje, ni statična danost tam zunaj, misel, ki je vselej del realnosti, je gibanje. Ničesar ne moremo narediti, ne da bi se pri tem gibali. Smo delčki realnosti, ki je konceptualno gibanje.