Velika iluzija je, da bodo srečni ljudje preživeli; na primer podnebne katastrofe. Verjetneje je, da jih bodo preživeli pogumni, inteligentni in kreativni. Verjetno je tudi, da bodo preživeli tisti ljudje, ki bodo imeli značilnosti ljudi, ki so preživeli tudi doslej, saj že nekaj časa vemo, da ljudje kot vrsta niso preživeli zaradi vojn vsakega proti vsakomur, zaradi medsebojnega rivalstva in uničevanja, individualizma in egocentričnosti, pač pa zaradi močnih čustev, kot so ljubezen, sočutje in sreča, zmožnosti za solidarnost, altruizem, žrtvovanje sebe in medsebojno pomoč ter zmožnosti za uravnavanje občestvene pravičnosti.

A niso problematične samo ženske čarovnice in tudi sicer šibke ženske, problematični so še homoseksualci; lahko si predstavljam grozo ljudi, ko srečajo lezbijko, obsedeno s Skušnjavcem. Vseh homoseksualcev morda sicer ni obsedel Skušnjavec, tako razmišljanje je dandanes vendarle malce zastarelo, zato pa je pri roki sodobna mitologija, se pravi vera v genom, s katero bi si lahko prihranili kognitivni napor pri razlaganju vedenja ljudi. Vedno znova se tako potrjuje, kako zelo so ljudje nagnjeni k takim poenostavljenim razlagam sveta, ki terjajo minimalni kognitivni napor.

Če so ženske, čarovnice, tako zelo telesno in duševno manjvredne, intelektualno šibkejše od moških, podrejene čustvom ter tudi sicer vsestransko zmedene in nesposobne samoobvladovanja, kako je potem mogoče zatrjevati, da predstavljajo grožnjo celotni civilizaciji? Človek bi sklepal ravno nasprotno: tako šibke so, tako nemočne in tako odvisne od moških, da bi se jih morali slednji usmiliti in jim nekako pomagati skozi življenje, saj jih navsezadnje potrebujejo za rojevanje otrok. Kakšno vlogo ima pri tem Satan? In kod se je nenadoma vzel?

Obstaja zanimiv preplet nekaterih idej. Film je fikcija; romani so fikcija. V obeh primerih avtorji vedo, da gre za fikcije, bralci vedo, da gre za fikcije, in gledalci vedo, da gre za fikcije. Vsi pa morajo verjeti vanje, v fiktivne zgodbe torej, čeprav vedo, da so fikcije. Zares zanima me tole. Margaret Atwood pravi o kreativnem pisanju in o svojih knjigah: ničesar si nisem izmislila. Resnično, fiktivne zgodbe nas lahko pritegnejo, če so dobro napisane, kar pomeni, da jim verjamemo in obenem vemo, da so fikcije. Vsakdanja resničnost je lahko ravno tako fiktivna, pa še vedno verjamemo, da ni, da je torej resničnost, ločena od vsake fikcije. Natanko v tem smislu so lahko fiktivne zgodbe resničnejše od resničnosti, saj nam dajo misliti, kako dobro resnično razumemo realnost, medtem ko verjetje v fiktivno resničnost, kot da je resničnost onkraj fikcij, ne daje misliti, saj se zaradi nje in v njej hitro potolažimo z ugotavljanjem, da tako pač je in da drugače [vsaj ta hip] ne more biti. Človeška bitja so lahko tako izgubljena celo tedaj, ko gori njihova lastna hiša. 

Berem izvrstno knjigo. Njen naslov je Scientific Pollyannaism: From Inquisition to Positive Psychology. Spisala jo je ameriška psihologinja Oksana Yakushko. Knjiga je najprej dobra zato, ker si avtorica ne domišlja, da mora s svojim razmišljanjem prispevati k temu, kar sama imenuje vsiljena sreča. Že vnaprej se zato lahko veselim čtiva, ki me ne prepričuje na vsaki strani, kaj vse lahko naredim za lastno srečo, katerim pravilom življenja naj sledim, da bom uspel, recimo, da jih je kar dvanajst, in kako naj delam na sebi, da bom maksimalno izkoristil vse svoje potenciale, postal harmonična osebnost in se inkluzivno zlil z družbenim okoljem. Če k temu dodam še sodobni kompulzivni optimizem, h kateremu so gnane množice človeških bitij, dobimo dobro izhodišče za resno intelektualno delo o sodobnih stanjih sveta, o človeški subjektivnosti in o najnovejših oblikah obvladovanja ljudi, da so mirni in zaverovani v prepričanje, da kapitalizem nima alternative, da je najboljši sistem družbenega življenja ever in da moramo sprejemati svet, kakršen pač je.  

Požari v Braziliji so orjaški. Ob tem velja zapisati: ne gori samo moja ali tvoja hiša, saj gori naša, globalna hiša. Ne samo zaradi tega, kar se dogaja v Braziliji, ampak tudi zaradi tega. Po podatkih, objavljenih na spletni strani http://arctic-news.blogspot.com/, so dosegle konec avgusta 2019 površinske vode okoli Severne Amerike tudi 33°C (sea surface temperatures around North America were as high as 33°C or 91.4°F on August 21). In ko gori hiša, je za njene prebivalce že zelo, zelo pozno, če se še hočejo spraviti na varno. Francoski predsednik Marcon je zato pred dnevni pozival elito, zbrano v klubu G7, naj razpravlja o tem. Zveni še slabše kot neslana šala; bogataši so odšteli nekaj drobiža pomoči.

Sokrata so zaradi njegovega filozofiranja preganjali, kar je dokaz, da je lahko govorjenje in zastavljanje dobrih vprašanj nevarno početje. In če rečem, da je nevarno, mislim na to, da je nevarno za nekatere ljudi, ki imajo v rokah moč ali oblast ter interes, da jo tudi ohranijo. Danes lahko izrekate absolutno resnico, pa vas zgolj ignorirajo, kar dokazuje, da so tako samozavestni in da imajo moč ali oblast tako trdno v rokah, da jim je za tako izrekanje popolnoma vseeno, saj je zanje nenevarno. Ne pomaga niti dokazovanje resnice; primer so globalne podnebne spremembe. Onkraj vsakega razumnega dvoma je na primer spoznanje, da bo moralo človeštvo narediti v kratkem času nekaj dramatičnega, nekaj radikalnega, če bo hotelo preživeti, pa je videti, kot da ni zelo pomembno empirično dejstvo, da se Arktika to poletje dobesedno kuha v vročini in da arktični led izginja s svetlobno hitrostjo. Še več. V istem času namreč lastniki gigantskih križark že načrtujejo nove poti za križarjenje po Arktiki brez ledu, da bi petični potniki ujeli v svoje fotografske aparate še zadnje ostanke ledu, preden povsem izgine. Morda nameravajo fotografije pokazati svojim otrokom in vnukom, toda ti so že sedaj brez prihodnosti. Ali si človeštvo sploh še lahko pomaga? V nadaljevanju pa čisto nekaj drugega.

Zelo zanimivo je razmišljati, kako se povezujejo abstraktne filozofske trditve s trditvami posameznikov, ki niso filozofi. Tako je zadnjič neka gospa rekla, da se vrača leta nazaj, da bi šla lahko naprej. Človek bi najprej pomislil, da je slabo brala in razumela Freuda, ki da je nekaj govoril o brskanju po pacientovi zgodovini, vendar bi se krepko uštel. Izjavo je treba razumeti povsem drugače. Natanko v luči tega, kar je izrekel filozof: potem ko je Badiou posegel v zgodovino filozofije, se je odprla možnost, da beremo Hegla in Kanta na novo in drugače. Gospa je torej rekla, da se v duhu vrača v preteklost, ker je v njeno življenje posegla analiza, vrača pa se tako, da na novo in drugače razume sebe, svojo identiteto, svoje zmožnosti, interese in sposobnosti, želje in potrebe. Bere jih na nov, svež način, ki prej preprosto ni bil mogoč. Živela je tako, kot živi večina ljudi: s pogledom uprta v prihodnost, ki pomeni več istega, medtem ko verjame, da je preteklost pač nekje zadaj.

Te dni se že počasi pripravljam na konferenco, ki bo potekala ob mednarodnem dnevu invalidov, 3. decembra letos. Tam bom vnovič spregovoril o potrebi po novem intelektualnem delu, kajti danes se obče pomanjkanje intelektualcev močno dopolnjuje s praksami, s katerimi skušajo strokovnjaki ustvariti vtis, da ljudje s posebnimi potrebami potrebujejo inkluzijo ali inkluzivnost, ki pa ne potrebuje intenzivnega intelektualnega dela. O tem bom spregovoril zato, ker je zadeva v občestvu neprimerno bolj kompleksna in obenem, ironično, prav zato precej jasna. Novo intelektualno delo nam tako pomaga doumeti, da je izključevanje ljudi mnogo bolj povezano z naravo družbene nepravičnosti in neenakosti med ljudmi, to pa obenem pomeni, da potrebujemo emancipatorne politične alternative, ki daleč presegajo za resnične družbene spremembe nezanimive in nevtralne ideje o inkluziji in počasnem vključevanju izključenih v družbeno življenje, v katerega so sicer vselej tako ali drugače že vključeni. Pomanjkanje resnega intelektualnega dela pa na žalost ne preseneča, kajti temeljne značilnosti kapitalističnega življenja so: kopičenje premoženja v rokah elit; delitev na intelektualno in ročno delo; obsedenost z [nacionalnimi] identitetami. Intelektualno delo je v takem svetu odveč, kajti edino zares potrebno je znanje, kako upravljati s svetom in z ljudmi v njem; sveta tako ni treba misliti, zadošča upravljanje z njim.

Politika je najprej in bistveno miselna praksa. Tako definicijo politike poudarja Alain Badiou, sam pa se strinjam z njo, ker je dobra oziroma produktivna. In ko razmišljam o njej, mi je vse bolj jasno, da aktualni politiki razmišljajo o njej bistveno drugače in manj produktivno. V Sloveniji na primer se počasi, zelo počasi pojavlja ideja, da bi morda vendarle zgradili drugi blok jedrske elektrarne, ker je dobro, če je država energetsko neodvisna. Namesto da bi ga hitro začeli graditi, ker predstavlja jedrska energija močan, varen in okolju prijazen vir energije, bo trajalo leta in leta premlevanja mnenj za in proti, vmes pa bodo politiki ves čas poudarjali, da družba počasi vendarle prehaja v stanje, ki ga ljubkovalno imenujejo nizkoogljična ali celo brezogljična družba, kar naj bi pomenilo, da bodo zanamci porabljali zelo malo fosilnih goriv li pa sploh nič. Tako mnenje pa je tako obupno naivno in tako logično nesmiselno, da se poraja vprašanje, kdo pri zdravi pameti sploh lahko verjame vanj.