Vsak človek je svoboden, da misli, kar hoče. Tak je začetek, s katerim se verjetno strinja čisto vsak človek; previdno sem zapisal verjetno, ker je mogoče, da je tamle zunaj kak človek, ki se s tem ne strinja. Kakšno pa je nadaljevanje? Lahko misli vsakdo, kar hoče, ali pa se mora čemu podrediti?

V vsakdanjem življenju je vsak človek večkrat v položaju, ko si lahko zastavi elementarno vprašanje, za katerega se vedno znova izkaže, da si ga tudi mora zastaviti, če hoče rešiti kak problem. Kaj bi storila razumna oseba? To pomeni, da si zastavi vprašanje, ki terja odgovor, ne teče takoj k prvemu vedeževalcu po nasvet ali celo odgovor, ne gleda v stekleno kroglo, ne skuša čarati, ne prebira horoskopa, ne gleda v karte, kavino usedlino, mišje drekce ali vzorce, ki nastanejo ob bruhanju, ampak se preprosto ustavi. Zadeva je kljub temu zapletena. Naj navedem primer.

Papež Frančišek je moral te dni prestajati peklenske muke, ko se je na Irskem opravičeval za vso sramoto, ki si jo je nakopala doslej Cerkev. Poleg tega pa je slišal tudi za jasen poziv k drugačnim razmerjem med Cerkvijo in državo. Mislim predvsem na taka razmerja, v katerih religija ne le ni v središču zanimanja ljudi, temveč je izključno zasebna stvar posameznika. Je potemtakem sploh smiselno govoriti o razmerjih med Cerkvijo in državo? Mislim, da ne. Namesto tega predlagam nekaj drugega.

Kamorkoli greste, se lahko mimogrede prepričate, da so ljudje, s katerimi se srečujete kot potrošnik v trgovinah, hotelih, na vlakih, v bankah, restavracijah in povsod drugje, trenirani, da se vam smehljajo in da so do vas prijazni. Nekateri so taki brez vsakega treniranja, seveda, drugi pa se vedejo bolj mehansko, in takoj veste, da so jim skušali ekonomijo smehljanja in prijaznosti bolj ali manj uspešno privzgojiti na kakih seminarjih ali delavnicah. Zakaj se to dogaja? In kaj se pravzaprav dogaja?

Zakaj bi staro mamo zanimalo prebiranje Marxovih del? Ker je bila v preteklosti, morda pa je še vedno, najverjetneje delavka ali pa so delavci njeni morebitni otroci oziroma vnuki. Pa tudi če niso in je stara mama kapitalist, ki sedaj križari z razkošno jahto okoli sveta in mirno uživa v življenju, bi jo branje Marxa utegnilo zanimati, ker je obenem zagotovo tudi človeško bitje, za katero velja, da je zmožno za razmišljanje. Zlasti o tem, kar zanima vsakega človeka že zato, ker je pač človek.

Kako razložiti Kantov kopernikanski obrat stari mami? To je dobro vprašanje. A zakaj bi se stara mama sploh lotila Kanta, zakaj bi jo zanimali obrati v razmišljanju in revolucija, kar kopernikanski obrat tudi je? In kako? Tudi to so dobra vprašanja. Kaj pa odgovori? Sledijo.

Naj začnem danes z utrinkom: človek bi moral želeti biti dober. Dober v nečem: na primer v psihologiji. Ali pa preprosto dober, da bi ljudje rekli ta človek je dober. Kdor želi biti dober, bo verjetno porabil veliko časa, da bi se naučil biti dober, saj človek ne more biti dober že kar ob rojstvu ali po naravi. Kdor ne želi tega, ne želi. To je skoraj vse. Ukvarjam se s psihološkimi miti.

Zgodba z Galilejevim eksperimentom še ni zaključena. Slavni matematik je namreč zapisal, da se zgodi nekaj zanimivega v trenutku, ko spusti krogli iz svojih rok. Lažja krogla, pravi, vselej začne pot navzdol nekoliko prej kot težja. Vemo, zakaj ima prav: če spusti krogli človek, ne pa stroj, lažjo kroglo stiska v roki z manjšo močjo kakor težjo kroglo, zato jo spusti prej. Imamo dokaz. Galilejo je lahko poročal o tem le, če je izvedel eksperiment. Zaključek zgodbe o slavnem eksperimentu, ki je nastal v času, ko ljudje sicer niso izvajali eksperimentov in niso poročali o njih, pa je dober uvod v nadaljevanje.

Zadeva, kot rečeno, nikakor ni preprosta. Galileji verjetno nikoli ni naredil eksperimenta, o katerem sem pisal včeraj, ker nimamo nespornih dokazov, da ga je izvedel, je pripoved o njegovem eksperimentu le nedokazana legenda, vendar to ne pomeni, da ga ne bi mogel narediti. In če bi ga zares izvedel, bi se izkazalo, da težja krogla pade malo prej kot lažja. Galilejo namreč ne bi mogel izvesti eksperimenta v popolnem vakuumu. Šele ko odstranimo upor zraka, telesa padajo s povsem enako hitrostjo, pa naj gre za topovske krogle ali gosja peresa. Ko imamo opraviti z zračnim uporom, je nekoliko drugače – ali pa zelo drugače, če imamo v eni roki topovsko kroglo, v drugi pa gosje pero. Pa vendar je bil profesor matematike na dobri poti. Če bi izvedel eksperiment na Luni, bi povsem dokazal svoje. In če bi ga izpeljal v komori, v kateri ustvarimo skoraj popoln vakuum, bi bilo enako.

Ko Galilejo leta 1591 spusti dve različno težki topovski krogli s stolpa v Pisi, obe pristaneta sočasno na tleh, kot je veliki matematik in astronom tudi predvideval, se zgodi dvoje. Akademiki se držijo za glavo, ker ne morejo verjeti svojim očem, nekateri predstavniki Cerkve v grozi hodijo sem in tja, ker takisto ne morejo verjeti. In drugo? Galileja nemudoma aretirajo in ga potisnejo v ječo! Rodila se je znanost.