Danaja je spekla zares dobre palačinke, ki so šle vsem v slast. Sam sem imel sicer še post, zato sem užival v zadnjih urah celodnevnega postenja, ki vedno sproži meditativne občutke in spravlja moje telo in mojo dušo v posebno stanje, ki ga zelo težko opišem, ker je tako nenavadno, skoraj metafizično in nadzemeljsko. Vprašanje je bilo zastavljeno tako, da sem lahko obenem pripovedoval o tem, kako in čemu sem kupil kot najstnik izbrana dela francoskega filozofa in Nobelovega nagrajenca za književnost, o katerem sem takrat vedel skoraj toliko kot nič – Jean-Paul Sartre. Nadaljeval sem s pripovedjo o tem, kako sem se leto pozneje srečal z drugim pomembnim avtorjem, zaradi katerega sem se kasneje posvetil študiju logoterapije: Viktor Frankl. Potem smo razpravljali o tem, kaj nas dela srečne. Vsakdo je imel na voljo ves čas, da pove, kar želi povedati.

 Sočutje ni zgolj psihološka zadeva in zlasti ni ekskluzivna pravica psihologov, da ga preučujejo in  raziskujejo. Nanaša se na medsebojne odnose in na vzroke trpljenja ljudi kot simbolnih, socialnih, družbenih bitij. V kakšni povezavi je potem s filozofijo?

Knjiga z naslovom Identity and the Difficulty of Emancipation (Volker Kaul, Springer, 2020) mi ne vzame veliko časa. Ukvarja se z vprašanjem, kako je sploh možna emancipacija ljudi, če pa jih identitete, v katere verjamejo, nujno priklepajo na kolektivne dejavnosti, zaradi česar se jim vprašanje o potrebi po emancipaciji niti ne zastavi.    

Rancière v knjigi Moderni časi izpostavi precej preprosto razliko med dvema načinoma človekovega dojemanja realnosti, ki pa je dolgoročno radikalna. Prvi način omogoča ugotavljanje, kaj se dogaja, kakšna je empirična realnost, kako so zadeve v njej medsebojno odvisne in povezane, kakšni so vzroki in kakšne so posledice. Drugi način je razmišljanje, kaj bi se lahko zgodilo, kaj je mogoče, kaj bi se verjetno zgodilo, kakšni so možni scenariji, kaj bi lahko sledilo temu, kar bi se lahko zgodilo. Ta način je torej zavezan možnostim, potencialom, ki si jih ne izmišljujemo, saj so inherentni temu, kar bi lahko bilo ali kar bi lahko nastalo in se razvijalo.

Naslednjih pet predavanj bom na različnih koncih Slovenije posvetil sodobnim spoznanjem o razsežnostih socialne in čustvene inteligence ter njihovem pomenu za vsakdanje življenje v 21. stoletju. Vse skupaj bo naddoločeno s konceptom sočutne šole, ki jo zelo potrebujemo – pokazal bom, zakaj jo potrebujemo in kdo jo najbolj potrebuje.

Pisma kar dežujejo. V enem avtorica razmišlja takole. Avtor je tako psihoterapevt in hkrati zelo eksplicitno naslavlja vlogo družbenega pritiska na razvoj posameznikovega občutka vrednosti/pomembnosti in zadovoljstva/sreče, tako da – kot je meni osebno najljubše – ne patologizira posameznika kot obstoječega izven družbenega konteksta niti ne abstrahira duševnih stisk od posameznika do te mere, da bi jih popolnoma pripisal makro dejavnikom (ideologiji/kulturi/diskurzu ali materialnim pogojem). Očitno bere knjigo, ki jo dobro poznam. Napisal jo je britanski psihoanalitik Josh Cohen.

Kupim še eno knjigo: Jacques Rancière, Modern times (Verso, 2022). Filozofova uvodna misel je tale: fikcija ni iznajdba imaginarnih bitij. Najprej je struktura racionalnosti. Je konstrukcija ogrodja, v katerem je videti, da subjekti, stvari in situacije pripadajo skupnemu svetu. Potrebna je vsakič, ko je treba ustvariti določen občutek realnosti. Knjiga je zelo koristna pri mojem razmišljanju o naravi sočutja in sočutne šole v sodobnem svetu, v katerem moramo razgraditi številne fikcije.

Oče je do svojih otrok sočuten. Razume tudi čas, ki ga prepozna kot čas za vzgajanje za sočutje in emancipacijo. Do otrok se zato ne vede kot do svojih podaljškov, ki mu morajo slediti in mu biti podobni, da bi tam nekje v prihodnosti dosegali vnaprej zastavljene cilje, za katere danes velja, da jih mora označevati nalepka uspeh. Očetovo razumevanje otrokove zmožnosti za samouresničevanje in časa je bistveno drugačno. Razume ga kot čas za emancipacijo, ne za tekmovanje z drugimi.

Naročim knjigo: Ruth Wilson Gilmore, Abolition Geography (Verso, 2022). Podnaslov avtoričine knjige je Essays towards liberation in je zelo zgovoren. Mike David zapiše, da je avtorica neumorna aktivistka-učenjakinja ter eden naših najnevarnejših in najpomembnejših umov. Zakaj je torej aktualna, zakaj je nevarna in zakaj je pomembna? K vprašanju se vrnem po majhnem, a zelo pomembnem in zgovornem ovinku, ki nas vrne v preteklost z namenom, da bi bolje dojeli idejo univerzalnega osvobajanja v sedanjosti.

Sem oče. S psihoanalizo sem se prvič srečal pri osemnajstih. Bral sem veliko, razumel sem malo, a sem vztrajal pri branju sprva meni skoraj povsem nerazumljivih Lacanovih besedil. Leta pozneje sem postal oče. In se spraševal, tudi v luči psihoanalitičnih spoznanj, kaj sploh pomeni biti oče, kakšna je moja vloga, kako naj vzgajam otroke, za kaj naj jih vzgajam. Ni trajalo dolgo, da mi je postalo jasno: z zgledom. In kaj naj bi moj zgled sporočal otrokom? Nekaj zelo preprostega: sem kakor vi, navadno končno človeško bitje, vendar se ne bom nikamor premaknil, vztrajal bom. Pri čem naj bi torej vztrajal kot oče?