V zraku je že nekaj časa neodgovorjeno vprašanje, zakaj se ljudje ne cepijo v dovolj velikem številu, zakaj ne sledijo tem, ki jih pozivajo k cepljenju v imenu znanosti. V Sloveniji nekateri strokovnjaki končno naredijo te dni salto in ugotovijo, da je vse skupaj povezano z nekakšnim nacionalnim značajem ljudi. Ne izumijo sicer novega izraza, saj je nacionalni značaj že star izraz, kljub temu pa naredijo kolosalno napako. Izraz je namreč zelo nedoločen, metaforičen, pravzaprav ni mogoče dokazati, da se nanaša na empirično stanje, da torej zares obstaja nacionalni značaj Slovencev in Slovenk. Težava je še veliko večja, kar se omenjeni strokovnjaki obenem sklicujejo na znanost in nagovarjajo ljudi, naj zaboga poslušajo znanstvenike in se odpravijo cepit. Zakaj je njihova težava velika in zakaj nikakor ne rešijo problema, ki ga domnevno rešujejo?

Nekatere zadeve so zelo preproste. Dobrine, ki bi morale biti v skupni lasti. Proizvodnja, za katero bi skrbeli delavci. Dobički, ki bi šli v njihove žepe, ker ustvarjajo vrednost. Demokratični socializem. Demokracija je od nekdaj način, kako vzamejo zadeve v roke ljudje brez moči. In v času katastrofalnih podnebnih sprememb je bolj kot kadarkoli jasno, kar zapiše Michael Roberts: Potrebujemo globalni načrt, v katerem bodo industrije fosilnih goriv, ​​finančne institucije in glavni emisijski sektorji v javni lasti in pod javnim nadzorom (Global warming: planning not pricing). In dodaja: Globalni načrt bi lahko usmeril naložbe v stvari, ki jih družba potrebuje, kot so obnovljivi viri energije, ekološko kmetovanje, javni prevoz, javni vodovodni sistemi, ekološka sanacija, javno zdravje, kakovostne šole in druge trenutno nezadovoljene potrebe.

Zares pokončen in obenem nevaren je človek, ki upa narediti korak v pravi smeri, nato pa še drugega in tretjega. Ljudje navadno ne naredijo niti prvega, morda naredijo pol koraka, potem pa se ustavijo in ne gredo naprej, ker se ustrašijo posledic. Ne mislim na Hitlerja in njemu podobne norce, ki gredo do konca, in sicer v popolnoma napačni smeri, mislim na vsakdanje, navadne ljudi, slehernike, ki vsaj malo verjamejo v moralo in etičnost.

Številni ljudje so mi doslej rekli, da imajo občutek, da jih nikoli nihče zares ne posluša. Vem tole: kdor ima občutek, da ni slišan, ima tudi občutek, da je neviden, da ne obstaja. Tak občutek se lahko vleče leta in leta. Je neprijeten in zelo škodljiv. Nikoli ne dajem nasvetov. Pa vendar. Poskušajte slišati to, česar ne morete slišati, ne želite slišati, nočete slišati. Če hočete zares dobre medsebojne odnose, postanite dober poslušalec. Ne le dober govorec, pripovedovalec, temveč predvsem dober poslušalec. Ne zapolnjujte tišine s praznim čvekanjem, z osebnimi anekdotami, s puhlicami in z nepomembnimi informacijami o vremenu, fuzbalu ali kolesarskih dirkah. Nekateri ljudje vedno znova ugrabijo pogovor, nato pa govorijo in govorijo in govorijo, kot da so središče sveta in kot da bi jih morali vsi poslušati. Drugi ljudje jih v resnici ne poslušajo, ker jim gredo zlasti na živce, in med njimi se ne krepijo dobri odnosi. Spomnim se, ko sem kot študent prvič vzel v roke Kantovo Kritiko praktičnega uma.

Če vaša žena ne zna kuhati, se ne ločite od nje – ohranite jo za hišnega ljubljenčka (a pet) in jejte pri nas. Tak je bil nekoč oglas, za katerega so njegovi oblikovalci bržčas verjeli, da je dober in učinkovit ter za silo humoren, če nanj pogledamo nekoliko ironično. Ali pa tale: Bolj ko žena dela, bolj srčkana je na pogled. Žena namreč ne sodi le za štedilnik, temveč je zavestni del stanovanja ali hiše, ki ve, kaj vse mora narediti, da bo možev pogled nanj in nanjo zadovoljen. Neki drugi oglas izpred let pa takole nagovarja potrošnike: Raziskave so pokazale, da zdravniki najraje kadijo cigarete znamke Camel. Na slovenski nacionalni televiziji lahko v teh časih že dlje spremljamo oglase za žar. Dva moža, eden je zelo visok, drugi zelo nizek, oglašujeta pečenje mesa na žaru. Izkušnja ni le zanimiva, temveč je tudi precej zgovorna. Medtem ko znanstveniki objavljajo študije, ki nesporno dokazujejo povezave med rakom, srčnimi obolenji in uživanjem rdečega mesa, in medtem ko drugi znanstveniki prav tako dokazujejo močne povezave med industrijo pridelovanja mesa in podnebnimi spremembami, naj bi navadni smrtniki sproščeno uživali v poletju, pekli rdeče meso na žaru in ga jedli. Čez nekaj desetletij bodo zanamci delali kompilacije videov s skupnim naslovom To so oglasi iz preteklosti, ki bi bili danes strogo prepovedani. Ne bi bili niti mogoči, ljudje bi namreč iskreno začudeni spraševali, zakaj bi kdo oglaševal rakotvorno meso, tako kot si danes ne moremo predstavljati, da bi zdravniki oglaševali kajenje cigaret. A miniti morajo desetletja, da dovolj ljudi dojame, kako problematične in nevarne so nekatere zadeve, ki so na prvi pogled videti celo zdrave, estetsko dovršene in razumne. Sklicevanje na razum je namreč lahko tudi odlično kritje za krepitev človekove odvisnosti od zavajajočih, neumnih in celo nevarnih vsakdanjih zadev.  

Včasih smo uporabljali besedo tovariš. Že od malega. Učitelji so nas kot najstnike vikali, mi pa smo jih klicali tovariš. Učili smo se od njih; tudi o bratstvu in solidarnosti. Moja udeležba v mladinski delovni brigadi je bila nekakšna pika na i tovarištva, solidarnosti in egalitarnosti. Bilo bi nezaslišano, če bi za kopanje jarkov za vodovod v Brkinih pričakoval kakšno plačilo. Danes nismo več mladi, se pa učimo od mladih; ne vsi, nekateri pač. Ne kličejo nas tovariši, a v tem ne vidim nobenega problema. Lahko se kličemo tudi drugače, ideje  solidarnosti, tovarištvu in egalitarnosti zaradi tega ne izginejo.

Ali mu/ji lahko zaupam? To je pogosto in zelo pomembno vprašanje za vsakega človeka, prepleteno z idejo pravičnosti. Odgovor na vprašanje je kajpak odvisen od številnih dejavnikov, na splošno pa lahko rečem, da se strinjam s Sokratom, ko v polemiki o pravičnosti in zmožnosti ljudi zanjo odgovarja Glavkonu, češ da sta pravičnost in nepravičnost za dušo to, kar sta bolezen in zdravje za telo. Zdravje je nekaj, česar si želi vsak človek, pravi Sokrat, in mislim, da mu lahko pritrdimo. Torej smemo sklepati, da si človek ne želi bolezni. Pravičnost je podobno želena, želi si jo duša, medtem ko je nepravičnost nekaj, česar si duša ne želi. Sokrat nato pravičnost poveže s srečo in sklene, da nepravičen človek ne more biti srečen. Samega sebe namreč ne pozna dovolj, ne obvladuje se dovolj, zato je nesrečen. Dodajam: zaupanje v ljudi je neposredno prepleteno z zaupanjem v njihovo zmožnost za pravičnost in željo, da živijo v svetu, v katerem je pravičnost za dušo kakor zdravje za telo. Lekcija za oblastnike: zaupanje v ljudi je najboljše, kar jih lahko žene v upravljanju z državo, ki je narejena za ljudi in njihovo blagostanje oziroma srečo. Ko zaupanje izginja, je oblast nujno vse bolj nepravična in nesrečna, nesrečni pa so tudi ljudje. Potem je čas za radikalne spremembe.  

Naše delo naj bi bilo v prihodnosti manj vezano na prostor in čas, obenem pa naj bi bilo bolj učinkovito in izpolnjujoče. Recimo, da bo res tako. Za nekatere ljudi prav gotovo bo, medtem ko za druge zagotovo ne bo. Odvisno bo od politike. Ta je dejavnost ljudi. Ni le dejavnost politikov. To preprosto spoznanje je pogosto bolj oddaljeno v mislih politikov, kot so oddaljene galaksije. Politiki namreč verjamejo, da je politika njihova dejavnost. Da so poklicani, da izvajajo politiko. Da drugi ljudje, ki niso politiki, nimajo nobene resne zveze s politiko. Da je njihova naloga, da prenašajo posledice in učinke dejavnosti politikov, ki je politika, da torej ne izvajajo politike, da se ne vedejo politično. V resnici pa je čisto drugače.

Ne obstaja pomen, če ga ne delimo z drugim človekom. Ne obstaja zato, ker vselej že pomeni delitev eksistence oziroma dejstva, da obstajamo (prosto po Jeanu-Lucu Nancyju). Nobenega dvoma ni, da je name naredil močan vtis tudi francoski filozof Jean-Luc Nancy. Njegovo razmišljanje o naravi človekove svobode me je močno pritegnilo in je vir navdiha še danes. Filozof namreč razume svobodo na prav poseben način. Najprej zavrne idejo, da je popolnoma svoboden le Bog kot neskončen, potem pa naredi korak naprej. To je korak, ki bistveno preusmeri razmišljanje o svobodi končnega človeškega bitja. Če bi bil zares svoboden le Bog kot neskončen, pravi Nancy, potem bi bil vsak človek, ki je nujno končno bitje, le nekakšna ovira znotraj njega. Izkušnjo svobode ima lahko le posameznik, in sicer natanko kot končno, omejeno bitje, saj neskončno preprosto ne more biti. To bitje tako ne pomeni omejevanja Božje svobode, kar je logično, temveč je svobodno prav zato, ker je omejeno in končno. Kot tako je namreč nujno v odnosu do drugega omejenega in končnega človeškega bitja, obenem pa je tudi v odnosu do neskončnega polja, v katerem živita in obstajata oba. Descartesovo razmišljanje o človekovem nujnem odnosu do Boga dobi s tem izvrstno nadaljevanje, in sicer v obliki ideje, da je človek nujno v odnosu do neskončnega in se prek vsakega drugega človeka naslavlja na neskončno. Ne na nekaj v neskončnem, temveč na neskončno. Človekova izkušnja svobode je s tem neomejena, to pa ravno ne pomeni, da lahko reče, da lahko dela, kar hoče. Paradoks.

Kako doseči, da se bodo ljudje množičneje cepili in s tem povečevali obče dobro, ne le poskrbeli zase? To je aktualno vprašanje, s katerim se ubadajo tudi politiki in drugi pripadniki elite. Stikajo glave in skušajo najti odgovore. Potem opozarjajo ljudi. Jih svarijo. Včasih žugajo. Moralizirajo. Delijo nauke in nasvete. Razlagajo znanost o cepivu. Pojasnjujejo po najboljših močeh in poudarjajo, kaj vse gre lahko narobe, če se ljudje ne bodo cepili. Zdi se, da delujejo razumno in da bi njihovo govorjenje moralo pomagati. Pa ne pomaga. Podatki tako kažejo, da pri tem niso prav uspešni. Da jih ljudje v glavnem ne poslušajo. Jih ne ubogajo. Jim ne sledijo. Vtis je celo, da se jim tiho upirajo. Kot se učenci upirajo učiteljem, ker vedo, da jim nič ne morejo. Resnično, človek se včasih upira celo tako, da je upor v njegovo škodo. Slovenija je tako razcepljena, da bolj skoraj ne bi mogla biti. Videti je tudi, da med politiki in drugimi pripadniki elite ni niti enega, ki bi znal motivirati ljudi in jih povezati. Vsak pač skrbi zase in kritizira druge, ki prav tako skrbijo vsak zase. Krepijo se tudi hierarhije, krepijo se hierarhična razmerja, zato ni čudno, da so ljudje v glavnem proti, premalo pa so za – nekaj.