Ljudje se oklepajo marsičesa: čustveno praznega zakona s partnerjem, do katerega že dolgo ne čutijo ničesar razen praznine, družbenih hierarhij, od katerih imajo koristi zlasti elite, praznega žargona in dolgočasnega novoreka, obrabljenih mnenj, ljubljenih vodij, ki jih v resnici ne ljubijo niti malo, dokler imajo koristi od njih, potem jih sovražijo, oklepajo se denarja, premoženja …

Te dni spremljam ob večerih predavanja in predstavitve znanstvenih izsledkov, ki potekajo na svetovni konferenci kognitivnih znanstvenikov (Kognitivna znanost 2020, Toronto). Vrhunska spoznanja o človekovem kognitivnem delovanju, njegovem modeliranju, matematičnih orodjih, ki jih pri tem potrebujemo, psiholoških mehanizmih in medsebojnih odnosih se na poseben način povezujejo z novicami iz vsakdanjega sveta, v katerem smo okupirani s pandemijo koronavirusa, podnebnimi katastrofami in z zlomom gospodarstva. Povezave so zares nenavadne in na trenutke osupljive, kajti besednjak, s katerimi opisujejo politiki in drugi ljudje vsakdanje življenje na tem planetu, je navadno tako preprost, tako neustrezen in tako ničesar ne pojasni, da je dovolj razlogov za zaskrbljenost. Primer take zaskrbljenosti najdem v današnjem The New York Times, v katerem spregovori Paul Krugman o ameriškem predsedniku Trumpu kot primeru tistega šefa, ki je nesposoben, vendar se oklepa svojega vodstvenega položaja, pa čeprav zaradi tega trpijo ljudje okoli njega in se potaplja ladja, ki bi jo moral voditi lepšim časom naproti. Pri tem je morda najslabše, da slab šef navadno niti ne ve, da je slab.

Ne obstajajo objektivne vrednote. S tem stavkom se prične sedaj že klasično delo izvrstnega avstralskega filozofa J. L. Mackieja. Tudi naslov njegove knjige je zelo zanimiv: Ethics: Inventing Right or Wrong. Naslov je dober, ker nam daje misliti. Človek namreč lahko iznajde vrednote, te niso vpisane v tkanino vesolja. In vselej iznajde, ustvari; ne obstaja družba, ki jih ni iznašla oziroma ustvarila. Zdi se, da jih lahko iznajde, da jih hoče iznajti in da jih morda celo mora. Ali kot pravi Mackie: morala je poseben sistem omejevanja človekovega delovanja. Ne obstaja torej morala, ki ne omejuje, omejevanje pa je za preživetje nujno potrebno.

Dobil sem povabilo. Sprašujejo me, če bi pripravil zanje predavanje. Vabilo sem sprejel. Predaval bom o tem, kaj vse nam povedo raziskave zgodnjih socialnih izkušenj otrok v povezavi z razvijanjem zavesti o sebi, o identiteti, zlasti pa o zmožnostih za reševanje problemov, o moralnem razmišljanju, etičnosti in inteligenci. Zveni akademsko, zato naj poenostavim. Govoril bom o tem, kako druženje z drugimi ljudmi in razumevanje čustev vpliva na moralno vedenje otrok. Ali še nekoliko drugače: kako pomembno je, da se otroci razvijejo v odgovorne odrasle ljudi, ki razumejo, da svoboda ni v tem, da sebično skrbijo zase, temveč je v tem, da skrbijo drug za drugega.

Izkušnja je nenavadna. Navajeni smo namreč na razlage, navajeni smo na mnenja, celo na refleksije in podrobne interpretacije, navajeni smo na novice in podobe in simbole, na znake in znamenja, pa na sporočila in signale, kot radi rečejo politiki. Vsaj slednji bi zelo radi vedno znova nekomu pošiljali signale kot enoznačno določljiva sporočila, kaj delamo in kaj smo dosegli. Vse kajpak v duhu vsak dan v vseh pogledih vse bolj napredujemo.

Zakaj beremo knjige? Odgovorov na to vprašanje je bržčas veliko. Eden je tudi tale: da se česa naučimo. V knjigah je namreč naloženo znanje, kar dobro ve vsak učenec. Obstaja še eden: da se učimo živeti. Na voljo imamo veliko priročnikov, kako živeti; priročniki so v teh časih zelo dobro prodajani, kar pomeni, da jih želi prebirati veliko ljudi. Pravzaprav obstaja poplava priročnikov, kar potrjuje zapisano. A mene vendarle zanima nekaj drugega. Zanimajo me knjige, iz katerih se učim, kako živeti drugače. Kaj pomeni živeti drugače?

Obstaja zvok tišine. Obstaja pomen samote. Obstaja smisel življenja. Za drugega človeka, vselej zanj. Ne sprehajam se zato, da bi, skladno z aktualno modo, v neokrnjeni naravi našel samega sebe, svoj notranji pristni jaz, nepokvarjeno, avtentično jedro lastne identitete. Ne, sprehajam se, da bi v samoti in tišini okrepil zmožnost za pristni, avtentični odnos do drugega, da bi znal skrbeti zanj, da bi se naučil romanja skupaj z njim. Da bi globoko dojel, kako prazno je življenja, v katerem prevladujejo brezbrižni in neusmiljeni zunanji videzi, čast brez vrlin, razum brez modrosti in užitek brez sreče, o čemer je tako dolgo in poglobljeno razmišljal Rousseau.

Ko imam ob petkih post, bolj kot sicer čutim, kaj pomeni, da je telo polno prostora; skoraj bi rekel, da je neskončno. Enako čutim, kaj pomeni hoditi skozi življenje počasi, kaj pomeni, da se nikamor ne mudi, da ni treba početi treh stvari sočasno in zato vsako površno. Čutim tudi, kaj pomeni, da nisem več mlad, da mladi ljudje hitijo, ker morda verjamejo, da je njihovo življenje inherentno dinamično, hitro, da morajo biti učinkoviti in produktivni, da morajo priti nekam in da morajo uspeti. Hvaležen sem, da sem na stara leta končno postal romar.

Veliko ljudi ve in čuti, kako zelo osamljenost boli, kako težko jo je prenašati. Znanstvene študije so dokazale, da povečuje celo možnost za prezgodnjo smrt. Nedavne raziskave so dokazale, da je potreba po premagovanju osamljenosti enako močna kot potreba po hrani. Ko smo lačni, čutimo neustavljivo potrebo, da jemo; enako velja za osamljenost – človek preprosto življenjsko nujno potrebuje socialne stike, odnose z drugimi ljudmi. Odnosi z njimi so enako pomembni kot prehranjevanje: brez hrane kmalu umremo, brez socialnih stikov sicer životarimo, toda zaradi tega bomo zelo verjetno dosti prekmalu umrli. Očitno je, da ni nobenega dvoma: človeku ni dobro samemu biti. Osamljenost pa ni isto kot samota.

Na isti strani časnika The Guardian preberem: Trumpu je povsem vseeno za Ameriko (Joe Biden says Trump does not care about America); Na Antarktiki odkrili prvo aktivno uhajanje metana z morskega dna (First active leak of sea-bed methane discovered in Antarctica). Razmišljam. Medtem ko je ameriškemu predsedniku bržčas res vseeno, kaj se dogaja z Ameriko, z Američani in Američankami, kar pomeni, da je brezbrižen in da ga usoda njihovih življenj v resnici ne zanima, saj ga zanima zlasti lastno udobje in pripadnost eliti, so znanstveniki zelo, izjemno zaskrbljeni (The methane cycle is absolutely something that we as a society need to be concerned about, said Thurber. I find it incredibly concerning.).