Tukaj sicer ni neznosno vroče, je pa zelo vroče. Vem, da divjajo v Sibiriji kolosalni požari, vem, da lahko globalne podnebne spremembe v kratkem močno prizadenejo globalno gospodarstvo in življenje velikega števila ljudi po vsem svetu, toda trenutno želim odgovoriti na pismo gospe v modrem, ki je prispelo nekaj dni nazaj.

Potem sta na vrsti Antigona in Kant. Ko sem v mladosti prvič prebiral njegovo Prolegomeno, me je spravljalo na rob pameti razmišljanje o ontološki razliki, ki je nisem razumel, o razliki med svetom, katerega del smo, in nekim drugim svetom, ki je za nas nedosegljiv; kot da obstajata dva svetova. Zlasti me je vznemirjalo filozofovo ugotavljanje, da obstaja razlika v tem svetu, da to ni le razlika med njim in drugim svetom. Kako to misliti?

Človek, ki stopi skozi vrata analitikove sobice, še ne ve, da je na dobri poti k vpogledu v neko zakonitost svojega delovanja, za katero je potrebno veliko razmisleka, ki se na koncu zelo splača. Upira se namreč zdravemu razumu in celo znanosti. Analitična izkušnja nas tako uči, da je mogoče oblikovati nov odnos do sveta na način, ki ga ne določajo zakonitosti taistega [vselej partikularnega] sveta. Ne mislim na svobodno voljo, saj mislim na nekaj drugega. Vsekakor drži, da vstopa človek skozi vrata analitikove sobice, ker bi se rad znebil kakega simptoma, zaradi katerega trpi, enako pa je res, da je s svojo odločitvijo že na poti, ki jo zaznamuje neka generična procedura, za katero ne moremo reči, da ni brez odnosa do resnice. Analitikova sobica je kajpak del tega sveta, toda v nekem radikalnem svetu je tudi izjema, ker mora biti. Tam se pogovarjamo bistveno drugače, kot se sicer pogovarjajo ljudje. In nikakor ni nepomembno njihovo izjavljanje, da nimajo nikogar, s katerimi bi se pogovarjali.

Mojega zgodnjega življenja pa niso zaznamovali samo Spinoza, Sokrat/Platon, Aristotel in Nietzsche. Zaznamovala ga je tudi glasba/poezija Boba Dylana, zaznamoval ga je Sigmund Freud. Ne z razmišljanjem o življenju kot tragičnem gledališču ali z idejami o absurdnosti človeških eksistenc, temveč z vpogledi v človeško dušo, ki med drugim premore tudi zmožnost, da se dokoplje do resnice lastnega obstoja, da zmore analizo lastnega delovanja – s pomočjo drugega človeka, z odnosom, ki ga imenujemo ljubezen. Tako kot se Platonov filozof lepega dne odloči za odhod iz votline, se človeško bitje odloči za analizo. Na tem spoznanju je nekaj izjemno privlačnega, je nekaj, s čimer se ukvarjam še dandanes; talking cures. Človek se lahko odloči, da bo zavestno, namerno nekaj spremenil v svojem življenju, obenem pa ne more vedeti, kaj mu bo taka odločitev zares prinesla. Torej se poda v neznano. Človek je zmožen za neznano.

Jezus sprva radikalno ne ve, kaj želi bog od njega; znajde se pred breznom. Sprejme občutek, da nekaj hoče. Ne popusti. Potem vztraja. Torej vztraja v neki nevednosti. Ali ni njegova drža ravno nasprotna od drže, ki naj bi jo dosegel človek kot razumno bitje, za katero je rečeno, naj najprej spozna, kaj je treba narediti, potem pa to tudi naredi? In če bi se Jezus motil v svoji intuiciji in bi ga pozval hudič, ne pa bog? Se je Jezus sploh lahko zmotil? Sicer pa: kakšno zvezo ima vse to s psihoanalizo in z dobrim življenjem?

Od svojih učiteljev sem se naučil veliko. Od Lacana na primer tega, da je psihoanaliza znanost o singularnem, ki je drugačna od znanosti, kakršna je fizika, a je še vedno znanost. Da zlasti ni kr neki, da ni Freudova domislica ali celo učinek njegove obsedenosti s seksom. Da je bliže matematiki in zlasti geometriji, skladno s Platonovim predlogom, naj vsakdo študira geometrijo, preden prestopi prag Akademije. Bližina matematike me je vselej pomirjala, kajti tamle zunaj je ogromno mnenj in za lase privlečenih razlag človeškega delovanja, ki prevladuje zlasti med psihologi. Kar niti ni čudno, saj prav iz Lacanovega koncepta človeškega bitja kot subjekta sledi izjemno pomembno spoznanje o paranoidni naravi ega ali jaza, celotne posameznikove osebnosti, ki nastaja skozi zapletena razmerja z drugimi ljudmi v imaginarnem polju, ki je polno strahov, tesnobe, prividov, iluzij in simulakrov, neučinkovitega razmišljanja, kako nas doživljajo in razumejo drugi ljudi, ki se jih po malem bojimo prav zaradi tega.

Ana mi je vnovič odgovorila. Dragi Dušan, med branjem zapisa sem jokala. (…) Z veseljem srkam zapisano in ne čutim potrebe po zanikanju zapisanega. Bolj ko to sprejemam, bolje mi je, in četudi nisem čisto taka, kot pišete, si zdaj, ko to berem, želim biti. Neštetokrat sem se v življenju vprašala, zakaj sem preživela. Morda je odgovor ravno v tem, kar ste zapisali v zadnjem stavku. (…) Verjela sem, da ne maram ljudi, pa je kljub vsemu okoli mene veliko njih, ki me imajo radi. Verjela sem, da sem neumna, pa mi veliko njih govori, da je ravno nasprotno. Verjela sem, da sem neprijazna, zoprna in zlobna, pa je okoli mene še vedno veliko takih, ki se družijo z menoj in se z menoj pogovarjajo. Kako je to mogoče? Mogoče se je pa res najbolje prepustiti in vam verjeti. Verjeti v to, da sem boljša, kot mislim, da sem. Da vendarle nisem tako neumna in da sem, vsaj včasih, tudi prijazna. Me pa zanima, zakaj tako mislite? Vem, da me poznate tako kot nihče drug. Pa vendar. Kako veste, kako vplivam na druge ljudi, s katerimi sem v stiku? Kako veste, kako se obnašam, kako se pogovarjam, kaj čutim? Kako lahko zapišete zapisano? Odgovoril sem.

Pravijo, da so zasebne šole boljše od javnih oziroma državnih, da bogatijo učence, da prinašajo razlike, ki so zanje in za učitelje blagodejne. Vse to bi lahko držalo, če bi imele zasebne šole boljše učitelje od javnih. In dobrega učitelja poleg vsega, o čemer sem že pisal, krasi še nekaj, o čemer razmišljam te dni. Kaj še torej dela dober učitelj? Odgovor na to vprašanje izvira naravnost iz filozofske narave dogodka in etike resnice.

Poletno branje: Eric Blanc. Red State Revolt (Verso, april 2019). Medtem ko spremljam novice o podnebnih spremembah in vremenskih katastrofah z vsega sveta, berem knjigo, ki prinaša zanimiv obrat v razmišljanju. Stavke učiteljev v ZDA, med njimi so zlasti ženske, so stavke univerzitetno izobraženih ljudi. To ne pomeni, da nekvalificirani delavci manj štejejo ali da ne znajo stavkati, pomeni pa, da je morda znova čas za resen, poglobljen razmislek o vrednosti humanistične teorije, teoretske misli, ki nam pove, v kakšnem svetu sploh živimo, kaj se dogaja pred našim nosom, za našimi hrbtni in nad našimi glavami, pa morda niti ne vemo, da se dogaja – še huje je, če nam je za tako vednost vseeno. Platon je že pred davnim časom ponudil izjemno zanimivo idejo o tem: zlo je odsotnost resnice in je brezbrižnost do dobrega.

Ogledali smo si osmi del tretje sezone serije Deklina zgodba. V njem vidimo, da je bila teta Lidija nekoč zelo normalna ženska, potem pa se je zgodilo nekaj travmatičnega. Travmo razumem, kot jo je razumel Freud: kot nesimbolizabilno. Človeška bitja imajo kot simbolna bitja velike težave s tem.