Rimski cesar Konstantin je nekoč poskrbel, da sta se univerzalno Cesarstvo in univerzalna Cerkev pogodila. Odtlej sta hodila z ramo ob rami ali, še bolje, z roko v roki. V tej perspektivi so bili navadni ljudje le kamenčki na plošči, ki so jih oblastniki premikali sem in tja, kot se jim je zdelo. Verovati so morali, kar so jim ukazali, žalostno dejstvo pa je, da danes kljub znanosti vraževerja ni dosti manj, kot ga je bilo pred skoraj dvema tisočletjema. Zakaj je tako?

Gospodarska rast ni tako pomemben podatek, kot nas hočejo prepričati politiki in nekateri ekonomisti. Pomemben je namreč šele podatek o racionalnosti, produktivnosti oziroma učinkovitosti dela. In če obenem mislimo na obvladovanje kapitalističnih mehanizmov, upravljanje s kapitalom in dobičkonosnost, se nobena država na tem svetu ne more primerjati s komunistično Kitajsko. Gigantska denarna vlaganja, za katera skrbi osrednja državna ljudska banka, ki seveda sledi ukazom CK Komunistične partije, so tako velika, da jim ni kos niti Amerika. Kitajska tako ukazuje svojim bankam, kako naj ravnajo, obenem pa narekuje ritem samemu kapitalizmu. V vseh drugih razvitih državah sveta je bistveno drugače, kot poudarja Michael Roberts: tam vlada dobičkonosnost, medtem ko je produktivnost bolj ali manj na tleh, kar pomeni, da stagnira, da se torej nikamor ne premakne. Vzporednica ni zlonamerna, je pa kajpak namerna. Kaj hočem reči?

Današnje sklicevanje na naravo in celo na Naravo, pozivanje ljudi k vračanju k naravi in vsemu, kar je naravno – naravne so tudi mušnice (sic!) –, vse to lahko dnevno spremljamo v oglasih, saj je že čisto vsaka hrana, zlasti pa z divjo rastjo rakavih celic povezano rdeče meso, naravna in pridelana po nekakšnih naravnih standardih, je nadvse sporno in kaže na popolno pomanjkanje vpogleda v materialno realnost, kar narava vsekakor je, saj ni duhovna tvorba, obsojena, da večno lebdi nad materialnim svetom. Sklicevanje na naravo je v teh časih res skrajno problematično, kajti narava sama je v resnih težavah, z njo pa tudi človeštvo, saj je povsem odvisno od nje, obenem pa jo spreminja na način, ki je povsem nerazumen.