Ogledal sem si risani film Balerina (Leap!, 2016). Navdušil me je s prikazom nekaterih gest, ki jih zmorejo protagonisti, zato jih v nadaljevanju komentiram, saj so pomembne za vsakega človeka, kolikor je socialno oziroma družbeno bitje.

Ljudje včasih sanjarijo, kako bi bilo, če bi podlago svoje zavesti prenesli na nov nosilec in bi jo tako ohranili pri življenju, ko bi odšli s tega sveta. Dejstvo pa je, da se vsaj nekaj od tega dogaja ves čas, odkar obstajajo ljudje.

Človek lahko razmišlja. Lahko razmišlja, da razmišlja. Razmišlja o svojem razmišljanju. Razmišlja o katerem koli razmišljanju. V vsakem trenutku lahko razmišlja o čemerkoli, saj je vse, kar je v možganih povezano z razmišljanjem, kadarkoli na voljo. Lahko razmišlja tudi o sebi. Tako razmišljanje je še zlasti pomembno, ker večina ljudi še vedno naivno verjame, da je njihov jaz nekakšna substanca, ločena na globinski pravi jaz in oni drugi površinski jaz, ki pač ni pravi. V resnici je jaz abstraktni sistem, ki potrebuje zunanje vsebine, da sploh lahko zaznava, razlaga, kategorizira in počne vse drugo. Jaz je zato toliko bogatejši, kolikor bogatejši je zunanji vnos, ki jamči za bogatejše kategorije in interpretacije sveta – vključno s seboj. Revnejše razlage sveta pomenijo tudi revnejši oziroma skromnejši jaz.

Razlika ni nepomembna: razkošni zajtrki na prečudovitih terasah in medijska zabava kot kulisa na eni strani ter podnebne spremembe, natančno opredeljive s številkami na drugi strani. Vse skupaj tvori celoto. In kakšne so številke? Zgovorne. Površina morja na skoraj 78 stopinjah severne geografske širine, vzhodno od Grenlandije, je imela 6. julija letos 16.6°C, namesto da bi imela nekaj desetink stopinje pod ničlo, kakršno je dolgoletno povprečje. Razlika je velikanska, če pomislimo, koliko toplotne energije je potrebne, da se tako daleč na severu tako ogromna površina oceana segreje za toliko stopinj; preprosta naloga za učence v osnovni šoli pri fiziki. O tej razliki mediji v teh dneh pričakovano ne poročajo, še manj jo komentirajo. Zakaj je tako?

Med ljudmi se že dolgo, počasi in vztrajno širi prepričanje, da so ljudje, oni sami torej, kot nekakšni predmeti, kot stvari ali objekti. Z njimi naj bi bilo tako mogoče upravljati (človeški kapital), z njimi je mogoče manipulirati (vplivati na njihovo podzavest, na njihova čustva – prav čustva so pogosto uporabljena retorična figura, ko ne veš, kaj natančno reči, imaš pa občutek, da se dobro sliši), mogoče je napovedovati njihovo vedenje, njihove odzive, mogoče je narediti psihološke profile za vsakogar posebej in ga z reklamami pripraviti, da kupuje natanko to, kar želijo proizvajalci blaga. Zdi se, kot da je mogoče delati z ljudmi karkoli. Z njimi kajpak vselej ravnajo tako, kot želijo; z drugimi ljudmi namreč ne ravnaš, kot želijo sami, njihove želje ne upoštevaš; včasih celo jo upoštevaš, in sicer tako, da jo prilagodiš lastni želji. Pa je to sploh res? Ali je res mogoče manipulirati z ljudmi, kot da so predmeti?

Marxova izkušnja je bila pomenljiva zanj, pomenljiva pa je tudi za nas, ki ga beremo in skušamo potegniti v družbenem polju kako potezo, ki bi pomenila uresničevanje njegovih revolucionarnih spoznanj. Sliši se nenavadno, toda takoj bo razvidno, zakaj se ne motim.

Živimo v časih, v katerih bo vse bolj očiten razkorak med besedami in besednimi zvezami, kot so solidarnost, egalitarnost, prava demokracija, emancipacija, enake možnosti, vrednote, etika, inkluzija ranljivih družbenih skupin, in vsakdanjimi dejanji. Varnost bo vse večji problem, prav tako bo vse večji problem pridelovanje hrane, kajti podnebne katastrofe bodo vse hujše. Ljudje naj bi oblikovali skupno prihodnost z elitnimi politiki! Tako pravijo sami politiki, toda verjetneje je, da živimo tudi v časih, v katerih bo vse bolj na delu vsakdanja množična psihologija ljudi, zaradi česar se bodo skušali številni sleherniki tako rekoč refleksno zaščititi in se bodo trudili zavarovati svoje načine življenja po načelu vsak naj poskrbi zase. Na delu bo preprosta in celo primitivna psihologija, ki nam sicer pojasni odzivanje ljudi, ko so prestrašeni, tesnobni, negotovi, vznemirjeni, pod stresom in v stiski. In elite se v takih razmerah vedno in brez izjeme vedejo na zelo predvidljiv način: zaščitijo se, umaknejo se in prepustijo vse druge ljudi njihovi žalostni usodi.

Eno najpomembnejših revolucij v psihoanalizi predstavlja rojstvo teorije subjekta kmalu po drugi svetovni vojni. Subjekt ni sinonim za ego ali jaz, temveč je nekaj drugega. Občutek človeka, da je odtujen od samega sebe, da ne more začutiti lastne istovetnosti, da nima izkušnje jaza, dopolnjuje subjekt, ki ni odtujen od sebe, temveč dobesedno je ta odtujenost. Ni odtujenost jaza od samega sebe, temveč je odtujenost. In ni zgolj človek odtujen od sebe, temveč je sama realnost odtujena od sebe. Teorija subjekta je zato zelo pomembna.

Direktor korporacije BMW pravi, da je njegova služba sanjska. Da ponuja ljudem ultimativno psihološko izkušnjo, ki jo omogočajo avtomobili iz njegove tovarne. Povezava med psihologijo vsakdanjega življenja in tehnološko dodelanimi avtomobili je nemara res taka, kot pravi gospod, res pa je tudi, da je vsak človek mnogo bolj kakor z avtomobili povezan z ljudmi, kajti prava preizkušnja življenja, pravi test je odprtost človeka do Drugega, ne občutenje sreče, ker se lahko pelje v luksuznem avtomobilu s kraja A na kraj B in potem še nazaj. Naj zapisano ponazorim s primerom.

Ko se začnejo križarji proti koncu 11. stoletja bojevati zoper muslimane, jim je obljubljeno, da bodo oprani vseh grehov, če se bodo dobro bojevali, kar seveda pomeni, da bodo čisti in neomadeževani, če bodo pobili dovolj sovražnikov. Obljuba prihaja naravnost z vrha, iz Vatikana. Križarji, ki se odzovejo vabilu, zato pred boji molijo k Bogu in ga prosijo, naj jim odpusti. Potem gredo v boj, pobijejo vse, kar jim pride pod meč, da kri teče v potokih; Bog sam bo razločil jude od muslimanov in kristjanov, pravijo. Zastopajo Staro zavezo, izpolnjujejo Božji ukaz, ne prizanesejo nikomur. Skoraj tisoč let pozneje nastane gibanje Z veseljem do moči.