Ena najpomembnejših funkcij delovanja sočutne šole je krepitev odpornosti ali rezilientnosti vseh, ki jo obiskujejo; obiskovalce imenujem subjekti sočutne šole. Njeno nujnost in pomembnost zlahka razumemo že, če samo na kratko pomislimo, kako pogosto odrasli načenjajo duševno zdravje otrok ter drug drugega s strupenimi pripombami, z nevrotičnimi pričakovanji ali celo zahtevami, muhavostjo, zaradi česar pričakujejo drug od drugega nerazumno vedenje in delovanje. Sami se vedejo na take načine in si gredo na živce, a se navadno dolgo prenašajo. 

Na podlagi doslej zapisanega že lahko rečemo, da je sočutna šola za to, kar dela ljudi dobre in boljše: počutiti se varno z drugimi ljudmi, skrbeti drug za drugega, pogovarjati se. V sočutni šoli je zato pomembno blagostanje otrok in odraslih, pomembno je sočutje. Kaj pomeni, da je oboje pomembno?

Na podlagi doslej zapisanega že lahko rečemo, da je sočutna šola za to, kar dela ljudi dobre in boljše: počutiti se varno z drugimi ljudmi, skrbeti drug za drugega, pogovarjati se. V sočutni šoli je zato pomembno blagostanje otrok in odraslih, pomembno je sočutje. Kaj pomeni, da je oboje pomembno?

Ko smo drug z drugim, in to smo tako rekoč vse življenje, saj smo redkokdaj čisto in povsem sami, želimo imeti občutek varnosti. Ne želimo, da nam drugi ljudje storijo kaj žalega, ne želimo, da nas prizadenejo ali ranijo, poškodujejo ali prezrejo. Tak je prvi temelj socialne inteligentnosti: ne stori žalega drugemu človeku. Socialno inteligentni ljudje zavestno, namenoma ne poškodujejo drug drugega.

Čez poletje napišem knjigo o sočutju in sočutni šoli. Poletni blogi so njeno okostje. In če pridobim založnika, bo celo izšla.

Dolgoletno ukvarjanje s teorijo hendikepa, zlasti analiziranje simptomov, ki nastajajo pri slabem ali zgrešenem razumevanju hendikepa, me je privedlo do vpogleda v naravo srečevanj, pravičnosti, povezav med resnico in pravičnostjo, do razumevanja človekovega etičnega odnosa do drugega človeka in tega, kar je nad vsakim človekom (Drugi). Spoznal sem, da smo ljudje zmožni delovati tudi na načine, ki daleč presegajo naše ozke interese, potrebe ali želje. Tako samopreseganje imenujem etičnost.

Filozofsko razmišljanje o pravi poti skozi življenje lahko s pridom uporabimo tudi na primeru ruske invazije na Ukrajino. Pravi izraz za dogodke v tej državi je vojna. Vse drugo je zgolj sprenevedanje. Je pa pomenljivo, da se zatakne že pri izrazu. Nadaljevanje je še bolj dramatično, kajti ta vojna se ne bije zaradi majhnega kosa ukrajinskega ozemlja, kot bi kdo lahko verjel. Uničevanje zgradb in infrastrukture z bombami in raketami je bizaren odsev uničevanja, ki ga povzročajo podnebne spremembe; vsak dan jih lahko spremljamo ne le preko zaslonov, temveč tudi v živo, če smem tako reči. Opazovalec iz vesolja bi si mislil, da so ljudje na tem planetu definitivno poblazneli. Povzročajo podnebne spremembe, ki jih uničujejo, obenem se dodatno streljajo, zasipavajo z bombami in žugajo drug drugemu, kaj vse si bodo še storili. 

Ljudje so izjemno in včasih pikolovsko pozorni drug na drugega in na napake, ki jih delajo. Te so lahko resnične ali pa so samo domnevne, celo izmišljene. Vzgojeni so tako, da so pozorni na napake, najprej so nanje pozorni njihovi starši, pa tudi evolucija pravi, da je dobro in koristno biti pozoren nanje; pregovor celo pravi, da se iz napak učimo. Poleg tega ljudje radi lepijo nalepke drug na drugega in se ves čas po malem diagnosticirajo in popravljajo, kot da je naše življenje ena sama velikanska klinika. Obenem se kajpak razvrščajo na naše in vaše, politično tudi na desne in leve, pri čemer je vnaprej jasno, da večino napak vselej storijo vaši. Na nekaj pa ves čas pozabljajo.

Z Zoro sediva na balkonu in se pogovarjava. Ni več tako zelo vroče, kot je bilo popoldan, ko človek zaradi vročine ne more kaj dosti misliti. Razmišljava, koliko lahko vpliva nase, na svoje zdravje, na svoj način življenja vsak posameznik, koliko lahko vpliva na lastni obstoj celotno človeštvo. Očitno je, da pospešuje podnebne spremembe in spodkopava temelje lastne eksistence, in vprašanje je, koliko časa ima še na voljo, da se izvleče. Ugotoviva, da je znanja o tem dovolj, da torej tiči razlog za premajhno odzivnost nekje drugje. Spomnim se poudarka o pravičnosti iz knjige Tako je govoril Zaratustra, ki jo pogosto vzamem v roke in preberem kako poglavje.  

Kako človek v tem še vedno ohrani samega sebe kot avtentično osebo? Sprašujete torej, kako biti avtentična oseba. In kaj sploh je avtentična oseba? Moramo vedeti, kaj je avtentična oseba, preden smo avtentični, ali ne? Vprašanja so zahtevna, toda ne preveč. Poznamo dobre odgovore nanj, zato je nadaljevanje sorazmerno preprosto.