Tokratno srečanje gospodarsko najmočnejših držav sveta oziroma njihovih voditeljev je postreglo z vpogledom v globalno dogajanje, ki bi nas moralo skrbeti. Tom Kibasi v članku z naslovom This G7 reflects our G-zero world, ruled by self-interes instead of global ambition (The Guardian, 14. junij 2021) poudarja: V zadnjih 18 mesecih je pandemija potrdila osrednjo vlogo nacionalnih držav v človeških zadevah. Zdi se, da državam, ki imajo sposobnost globalnega delovanja, primanjkuje ambicij, ki presegajo njihove ozko opredeljene nacionalne interese. Tistim z ambicijami primanjkuje sredstev ali zavzetosti. Tako srečanje G7 odraža resničnost, da zdaj živimo v svetu G-nič. Tak svet je na prvi pogled kljub vsemu razumen. Posamezne države sledijo svojim interesom, torej smemo reči, da skrbijo zase, medtem ko za svet ne skrbi nihče, saj si ga nihče ne lasti in ga nima za svojega. In ker ta ni vsota posameznih držav, bo zadovoljevanje lastnih interesov povečevalo globalno težave, te pa bodo na koncu škodile nacionalnim interesom. Kaj se bo dogajalo čez nekaj let, ne ve nihče, predvideni scenariji pa niso obetavni. Ob vseh avtoritarnih voditeljih sveta temu primanjkuje prav – dobrega vodenja.

Z ženo se sprehajava po stari Ljubljani, ko me nenadoma ogovori mlajši moški. Predstavi se z imenom in priimkom, vpraša, če sem Dušan Rutar – pravzaprav bolj zatrdi, da sem. Rečem, da sem res Dušan Rutar, mož pa mi v dveh, treh stavkih pove, da že več kot dvajset let spremlja moje delo, da bere, kar napišem, da razmišlja o tem, nato pa doda nekaj, kar me sezuje. Reče namreč, da sem, ne da bi jaz to mogel vedeti, zanj pomemben človek, ker je ob meni spoznal, da mu ni treba imeti občutkov manjvrednosti in da ni z njim čisto nič narobe, ker v življenju ni dosegel tega in onega. Zahvalim se mu. V resnici sem mu neizmerno hvaležen za te nepričakovane stavke. Kasneje, morda uro ali kaj takega pozneje, se srečava še enkrat, mislim, da sta z njim žena in otrok, in povem mu, kako zelo sem mu hvaležen. Včerajšnje dopoldne v stari Ljubljani je bilo namreč res nekaj posebnega.

Ekonomisti, bankirji, menedžerji in politiki govorijo, da bo v prihodnosti, ki je za vogalom, vse boljše, lepše, bolj zeleno in čisto. Nekateri se trudijo tudi z vrednotami, vendar jim ne verjamem. Niso prepričljivi. Govorijo, ker se tako spodobi, toda njihovo govorjenje je prazno, votlo, klišejsko. Ne čutim, da mislijo zares. Obenem ne čutim, da mislijo na etičnost, da bo lepša prihodnost tudi pravičnejša, bolj moralna in etična. Še vedno pa me iz davnine navdušuje Platon, za katerega je njegov učenec Aristotel dejal, da je ljudem ponudil v premislek izjemno zahtevno in obenem dobro vprašanje, ki je morda celo ključno vprašanje za vsakega človeka v vseh časih, da je torej univerzalno vprašanje. Vprašanje je: Ali se v svojem vsakdanjem delovanju približujete prvim principom ali se oddaljujete od njih? Iz davnine se torej na nas naslavlja vprašanje, na katerega je preprosto treba odgovoriti. Ko je namreč človek na robu brezna, je edina prava smer tista, ki vodi [nazaj] k prvim principom. Vodi tako, da mu končno postane jasno, na kaj je mislil Immanuel Kant, ko je dve tisočletji za Platonom in Aristotelom razmišljal o uporabi [raz]uma v vsakdanjem življenju in skušal dokazati, da je taka raba vselej že povezana z moralnimi, verskimi in celo metafizičnimi koncepti.

Naslova tega zapisa si ni izmislil človek, ki bi želel zgolj zbujati pozornost. Niti si ga ni izmislil človek, ki narobe vidi, kaj se dogaja v svetu. Naslov ni del napačne zavesti in ni ideološki; še manj je škodeželjen ali celo zloben. Ne, naslov je del zelo premišljene in razumne izjave, ki je prišla iz ust generalnega sekretarja Združenih narodov. António Guterres je tako pred dnevi izjavil: Narediti moramo vse, da bomo obrnili trende, ne pa, da jih ohranjamo. A zdaj je jasno, da se bližamo točki brez vrnitve. Mislil je zlasti na vlaganja v industrijo fosilnih goriv, ki močno presegajo vlaganja v tako imenovano zeleno ekonomijo ali v obnovljive in čiste vire energije, ki jo potrebujemo za preživetje. To preprosto pomeni, da bo zaradi rabe fosilnih goriv v ozračju še več ogljikovega dioksida in še več metana ter da bodo podnebne spremembe še veliko hujše, kot so že, stroški pa bodo naraščali. Vse mora namreč rasti, so prepričani politiki, menedžerji in milijarderji, vse vsaj še nekaj časa tudi bo raslo, naraščala pa bo tudi poraba fosilnih goriv, čeprav nam vsak dan sporočajo, da so se vlade zavezale, da bo drugače. A drugače ne bo in že sedaj ni, zato generalni sekretar nagovarja človeštvo, naj vendarle nekaj naredi. In ko trdi, da je treba nekaj narediti, poudarja, da morajo biti spremembe radikalne, ne drobne, naključne ali celo komaj opazne. Časa namreč zmanjkuje, zato bo izjava generalnega sekretarja že kmalu prešla v zgodovino, zanamci pa jo bodo vedno znova komentirali in ugotavljali, zakaj nismo pravočasno naredili, kar bi morali narediti. Tole je sekretarjeva izjava, na katero mislim: Še imamo čas, a smo na robu. In ko ste na robu prepada, se morate prepričati, da bo vaš naslednji korak v pravi smeri. In katera smer je prava?

Ugotavljanje, kako nevarna je levica, in zatrjevanje, da spodkopava same temelje ustavne ureditve in demokracije v teh krajih, je tako sprto s pametjo, da terja – kritični razmislek. Čeprav je absurdno, je dober simptom, simptomi pa vedno terjajo dešifriranje, kot nas je že zdavnaj naučil Freud. Dešifriranje je produktivno, in nam veliko pove o tem, ki proizvaja simptome. Živimo v kriznih časih, zato je tako dešifriranje ali analiziranje še pomembnejše. Podnebne spremembe namreč ne ogrožajo ne le človeštva, temveč vse živo na tem planetu, zato je kriza obsežna, da ne rečem univerzalna. Ogrožajo preživetje, ne le demokracije. Ugotavljanje, kdo pravilno razume demokracijo in kdo ne, je zato smiselno le do določene mere, omogoča pa tudi nadaljevanje, ki je še veliko pomembnejše.

Redkokdaj se zastavljajo težka, zahtevna vprašanja. Na primer glede podnebnih sprememb in možnosti preživetja ljudi; o ljudeh in njihovih resničnih željah. Laže si je zastavljati lažja vprašanja, ki terjajo kratke in hitre, neobvezujoče odgovore. Ti so po navadi stereotipni in klišejski. Niso učinkoviti, so pa enostavni. Lahko si jih je zapomniti, čeprav niso zelo uporabni ali koristni. Hitro jih pozabimo, potem jih obnavljamo, da jih imam pri roki – za vsak primer. Težka vprašanja so, prav nasprotno, zahtevna in razmišljanje o njih je energijsko potratno. Vzamejo veliko časa in odgovori so prav tako zahtevni za razmišljanje, kar vzame še več časa. Tako razmišljanje pa je koristno vsaj dolgoročno. Zakaj je koristno, čemu naj bi se posvečali tudi težkim vprašanjem?

Generacija mladih, imenujejo jo generacija Z, ima vse bolj drugačne predstave o prihodnosti, kot so jih imeli in jih še imajo njihovi starši. Zlasti so drugačne od predstav politikov, ki se počasi starajo in izgubljajo stik z realnostjo, zlasti pa izgubljajo stik z mladimi, če so ga sploh kdaj imeli. Njihove predstave so zato precej preprosto nadaljevanje sedanjosti v imenu kapitalistične mantre Vse naj raste. Ljudje, ki se spoznajo na Karla Marxa in njegovo spoznavno zapuščino, iz katere je razvidna vsa problematičnost mantre, so zato vse bolj označeni kot zločinci, nevarni osebki, ki nekaj ali nekoga ogrožajo; vsaj v Sloveniji je tako. Politično merjenje moči je vse bolj grobo, zato celo predsednik države govori o grobem diskurzu. Nobenega dobrega razloga ni, da se bo ta kar čez noč ustavil, da ga jutri zjutraj ne bo več. Verjetneje je, da bo trajal in trajal, saj ga omogočajo ljudje, ki imajo močne motive za njegovo trajanje. Generacija Z bo zato vse bolj osuplo zrla v starce in se spraševala, kaj jim ni jasno. Medtem ko bo v prihodnosti vse raslo, ker preprosto mora rasti, pa se bo dogajalo še nekaj.

Pravijo, da bo letošnje poletje naddoločeno s svobodo – že sedaj ga imenujejo poletje svobode. Zlasti mladi te dni kupujejo šminke in kondome, zahajajo v bare in se veselijo tega poletja, ki bo šele nastopilo. Dolgo vroče poletje bodo tako dihali s polnimi pljuči – taka je metafora za svobodno delovanje, uživanje v veselju do življenja in izražanje sebe. Vrača se torej veselje, vrača se uživanje v življenju, vrača se svoboda, vrača se vse, kar je del normalnega življenja, vrača se to, kar imamo najraje in kar smo tako zelo pogrešali – normalnost namreč. Poskočila bo potrošnja blaga in storitev, vse bo raslo, vsega bo več, dobički se bodo povečevali. Naraščala bo produktivnost dela, ki naj bi vodila k izboljšanju življenjskega standarda človeštva. Karl Marx je zato že pred časom dejal, da tako izboljšanje zajema zmanjšanje števila ur, ko morajo delavci delati, zmanjšanje tednov in let truda pri proizvodnji blaga in storitev, več prostega časa. In če bi veljalo, kar je zapisal Francis Fukuyama, sledeč Heglovi ideji o fenomenologiji duha, da bo kapitalizem sam od sebe premagal notranje kontradikcije ali protislovja, sprostil vse produktivne zmožnosti ali potenciale vseh ljudi ter ustvaril več kot dovolj bogastva za uresničevanje človekove svobode in svobode človeštva, potem bi se morali vsi veseliti prihodnosti, saj bi bila zares svetla. Toda v kapitalizmu, tudi z naraščajočo produktivnostjo dela v 21. stoletju, ostaja svetovna revščina, razlike v premoženju elite in delavcev so vse večje, večji del človeštva niti približno ni osvobojen muk vsakdanjega življenja. Poletje svobode bo zato obenem tudi čas, ko bodo te teme na stranskem tiru, bolj ali manj pozabljene in prezrte, kajti normalnost življenja je preveč dragocena, da bi jo krnili z razmišljanjem, kako normalnost ravno ni svobodna. Taka namreč ni zaradi protislovij sveta, v katerem živimo. Morda jih ne poznamo in morda jih ne želimo poznati, toda zaradi tega ne bodo čudežno izginila.

Včasih se pogovarjamo o svojih učiteljih. Česa so nas naučili, česa smo se naučili ob njih, zaradi njih, zaradi tega, kar so nam povedali, kako so povedali, kako so se vedli do nas. Ugotavljamo, kateri učitelji so bili dobri in kateri niso bili tako dobri. Kako so vplivali na nas, so bili pravični ali pač ne? V čem je razlika med pravičnim in nepravičnim delovanjem?

Večinoma sem v družbi tiho, ne povem svojega mnenja. Tako pripovedujejo ljudje. Pripovedujejo vedno znova, to ni redek pojav. In potem nekdo reče, da je pripovedovanje dobrih zgodb redek dar. Saj je redko že to, da se ljudje sploh kvalitetno pogovarjajo! Nekateri rečejo, da se niti ne znajo. Nikoli se niso učili in naučili. Od majhnega so v glavnem poslušali in bili tiho. Starši in drugi ljudje so jim ukazovali, ker se z otroki ne pogovarjaš, temveč jim ukazuješ, kaj morajo narediti; tako pač verjamejo. Vodiš jih in oni so vodeni. To ni isto kot pogovarjanje, zlasti pa ni isto kot dogovarjanje in dobro pogovarjanje. Kako potem pripovedovati dobre zgodbe? In komu jih pripovedovati? Kdo te je sploh še pripravljen poslušati? Ljudem se namreč ves čas nekam mudi. Ni čisto jasno, kam se jim mudi, toda zatrjujejo, da nimajo časa. Za dober pogovor pogosto kratko malo ni časa. Še za slab pogovor ga ni. Število osamljenih ljudi je veliko, zelo veliko. In kakšno zvezo ima z vsem tem učenje o vrednotah?