Nekatere od nas je pandemija koronavirusa prisilila k razmišljanju o tem, kaj je v življenju resnično pomembno. Nekateri ljudje so spoznali, da jih njihova služba, ki jo sicer ljubijo, ne ljubi nazaj. Drugi so delali tako močno, da so pozabili, v čem je bila poanta, in izpraznili rezervoar zagnanosti in ambicij. In nekateri so imeli tako dolgo nedejavno obdobje, da so njihove mišice, narejene za dejavnosti, preprosto atrofirale (Zoe Williams, Even the best job will never love you back. So where do we find our life's purpose?, The Guardian, 28. junij 2021). Morda je res dobro vnovič razmišljati o smislu življenja in o smislu v življenju. In če že ni dobro, je lahko vsaj koristno.

V teh dneh vsak dan z drugega konca sveta poročajo o novih rekordnih temperaturah. Rekordne temperature se gibljejo v razponu med 40 in 50 stopinj Celzija; danes naj bi bilo v Sloveniji do 36 stopinj, jutri pa bodo temperature morda še nekoliko višje. Različica koronavirusa z imenom delta se hitro širi zlasti v Veliki Britaniji in Južni Afriki. Nihče ne ve, kako bo z njegovim širjenjem jeseni. Začel sem pisati knjigo. Verjetno nikoli ne bo izšla, toda napisal jo bom kljub vsemu. To bo knjiga o odgovoru na vprašanje, česa sem se naučil v svojem življenju, kaj zares znam, kako dobro razumem, kar pač razumem, kako sem izpolnil dolžnost, da spoznavam in napredujem v spoznavanju sveta in spoznavajočega sebe v njem. Nekateri ljudje poudarjajo, da bo svet bolj zelen in manj usodno obremenjen s podnebnimi katastrofami, če bo tudi pravičnejši. Kaj torej vem?

Mogoče je hoditi po poti, ki ne vodi nikamor. In obenem je mogoče verjeti, da vodi v lepšo prihodnost. Človeška bitja so zmožna za eno in za drugo. Nobene nujnosti ni, da so ljudje, ki nas vodijo, kaj pametnejši ali razumnejši ter zmožni za refleksijo, ki jih pravočasno ustavi, da ne hodijo po taki poti še naprej, to pa terjajo še od podanikov.  Za refleksijo se je vselej šele treba potruditi, verjetneje pa je, da človek zamahne z roko in reče, da ga take refleksije ne zanimajo niti malo.

Psihoanalize ne bi bilo brez nekaterih filozofov, med katere gotovo sodi Descartes, sodi pa tudi Kant, ki je bil Kopernik filozofije. Človek, zmožen za razmišljanje, tako postane od prvega do drugega filozofa subjekt, bitje, zmožno za prevzemanje odgovornosti za ustvarjanje pomena, ki ga kajpak ustvarja sam, saj ne obstaja tam zunaj, v objektivnem svetu, in ga ne zagotavljajo drugi ljudje. Na obzorju pa je vendarle vprašanje, ali to res dela čisto sam, neodvisno od drugih ljudi; vprašanje je tudi, kako sploh biti v odnosih z njimi.

Pozivi znanstvenikov in njihovo poudarjanje, da moramo zaustaviti podnebne spremembe takoj in z drastičnimi posegi, so na dnevnem redu skoraj vsak dan. Dobesedno. IPCC v poročilu z začetka leta 2021: Življenje na Zemlji si lahko opomore od drastičnega podnebnega premika z razvojem v nove vrste in ustvarjanjem novih ekosistemov ... ljudje ne morejo. Tako piše v današnji številki časnika The Guardian (Fiona Harvey, IPCC steps up warning on climate tipping points in leaked draft report, 24. junij 2021). Podnebne spremembe so veliko hujše, kot se zaveda večina ljudi, dodajajo znanstveniki, to pa pomeni zlasti tole: tudi če prenehamo z rabo fosilnih goriv danes zvečer, bo življenje na planetu v prihodnjih desetletjih zelo naporno in trpljenja bo veliko. Objektivna dejstva so namreč neizprosna. Napovedi prav tako: Prihajajo vse močnejši vročinski valovi, požari, poplave in suše z velikimi posledicami za številne države. Dodati je treba  nekaj nepopravljivih sprememb, pogosto imenovanih prelomnih točk, kot je na primer ta, ko visoke temperature in suša pomenijo, da deli amazonskega pragozda ne morejo obstati. Te prelomne točke se lahko nato povežejo, kot se povezujejo padajoče domine (prav tam). Ljudje pa smo še vedno bitja, zmožna za razmišljanje in razlaganje. Nas bo to rešilo?

Spominjam se, kako smo se kot otroci igrali na razkošnih travnikih. Trava je bila v tem času, začetek poletja, visoka do pasu, tam je bilo neskončno veliko pisanih rož, dnevi so bili topli, igra je bila zakon, igrali smo se ure in ure, brezskrbnost je bila brezmejna. Danes je drugače. Zlasti v mestih, kjer je treba travo nenehno kositi, da je taka kot na igriščih za golf, in jo polivati s strupi, da ne raste plevel. A razvila se je ideja, da bi morda tudi tam vsaj sem in tja pustili kako zaplato travnika z rožami. Za čebele. In res rastejo v zadnjem času kot gobe po dežju. So prava paša za oči in verjetno rajski kraji za čebele. Drobna gesta naklonjenosti in prijaznosti vrača otroške spomine, v ljudeh pa se naseljuje občutek, kako zelo preproste so nekatere zadeve v življenju in kako veliko bi lahko storili za blagostanje ne le ljudi, temveč vseh živih bitij. Še vedno pa poslušam nore komentarje, ki letijo na nas, ki ne jemo živali. Vedno znova se mi dogaja, da sem tarča neverjetnih pripomb na račun zmešanih veganov in vegetarijancev, češ da pretiravajo v čisto vsem in da ne vedo, kako zelo pomembno je jesti meso živali, ki jih gojimo, da bi jih nato čim hitreje zaklali in si napolnili želodce. Niti enkrat samkrat se ni zgodilo v vseh teh letih, da bi me kdo resno in z iskrenim zanimanjem vprašal, kaj pomeni biti vegan in zakaj ne jem mesa. Zdi se samoumevno, da ljudje jedo meso in ogromne količine sladkorjev ter da se je treba zagovarjati, če tega ne delaš. Kot da je s teboj nekaj narobe in kot da počneš nekaj zločinskega, zaradi česar bi se moral nenehno pred nekom zagovarjati in imeti slabe občutke.

Pravkar sem naročil knjigo z naslovom The Ministry for the Future (Kim Stanley Robinson). Morda ne obstaja bolj dramatična ponazoritev globalne blaznosti v obdobju katastrofalnih podnebnih sprememb, kot je tale: Strokovnjaki opozarjajo, da načrti za veliko novo naftno polje v eni od zadnjih velikih divjin celine ogrožajo na desettisoče afriških slonov. Tako berem v današnji številki časnika The Guardian (Matthew Taylor, New oilfield in African wilderness threatens lives of 130.000 elephants). Na delu ni zgolj ironija (Tu je globoka ironija. Tu smo s stotinami slonov, ki umirajo zaradi cvetenja alg, ki jih povzročajo podnebne spremembe, in nekaj kilometrov stran želijo začeti črpati še več nafte. Prav tam.). Govorimo namreč o popolni iracionalnosti ljudi, nezaslišani in komaj razumljivi obliki vedenja, ki nikakor ne ogroža le slonov, saj ogroža tudi človeštvo in sploh vse življenje na planetu. Tak način razmišljanja in delovanja, črpanje še več nafte, je groteskni posmeh vsem lepim besedam, ki jih uporabljajo milijarderji in politiki, ko govorijo o čudoviti prihodnosti v brezogljični družbi. To je pravzaprav posmeh ljudi, ki utelešajo pohlep, brezbrižnost in izkoriščanje. Ne živijo v Afriki in ne bodo črpali nafte na svojem dvorišču. Kljub temu bodo prispevali k povečevanju količin ogljikovega dioksida v ozračju in s tem kopali tudi lastni grob. V naslednjih nekaj letih, nikakor ne mislim na obdobje do leta 2100, se namreč lahko zgodijo nove podnebne katastrofe nezaslišanih razsežnosti, ki se jih dobro zavedajo le najbolj razsvetljeni znanstveniki z resnično dobrim vpogledom v globalne podnebne spremembe. Politiki takega vpogleda nimajo in ga verjetno niti ne želijo imeti. Govorijo lepo, toda tako govorijo, ker se zavedajo, da morajo govoriti, kajti sicer tvegajo, da na naslednjih volitvah ne bodo nič drugega kot bled spomin peščice volivcev.

Psihološko delo, ki ni mogoče brez drugih človeških bitij, je izjemno zahtevno. Tri izjave. Čutim, da ne želim več živeti. V svojem telesu se počutim tuje. Poslušala sem tudi nekaj predavanj angleških profesorjev o kategoričnem imperativu, sedaj ga razumem popolnoma. Izjave so kajpak vzete iz konteksta, kot se reče, ki ga popolnoma razumem. Za tale zapis je pomembno, da so vse tri zapisane izjave take, da vodijo k analizi, za katero lahko rečem, da jo je vredno prebrati.

Končno smo dočakali veliko vnovično odpiranje, dan, ko so uradno razglasili konec epidemije. Virus je sicer še vedno med nami, vendar je kljub temu čas za veliko odpiranje. Bari so polni, restavracije tudi, ljudje se veselijo življenja na vseh koncih in krajih. Novih primerov okužb je, globalno, še vedno nekaj manj kot pol milijona dnevno, toda ta podatek ne pomeni kaj dosti. Veliko odpiranje torej. Še vedno pa berem Kanta. Da bi dobro razumel človekovo potrebo ne le po odpiranju navzven, v empirični svet, temveč tudi potrebo po odpiranju navznoter, obračanju k samemu sebi, v globine lastne eksistence in identitete. Zanima me, kaj ljudje lahko delamo v tem življenju, na primer sledimo svojim sanjam, h katerim nas pozivajo zastopniki neoliberalnega kapitalizma, zanima pa me tudi, kakšne so naše dolžnosti, ki jih lahko razumemo, če se malo pomujamo, nimajo pa nobene neposredne zveze z empirijo.

Ljudje včasih ponavljajo za Nietzschejem in se skušajo prepričati, kako močni so v življenju, kako trdni in stabilni so, zato komu rečejo, da jih okrepi, kar jih ne ubije. V resnici se bridko motijo. Kar jih ne ubije, jih namreč praviloma predvsem rani in poškoduje. Tako je prepričana tudi mlada ženska, s katero sem se pogovarjal včeraj. Govorila je o svojem trpljenju, govorila je natanko o tem, kako ranljivi smo ljudje in kako hitro smo ranjeni, poškodovani in prizadeti, pa če še tako navzven kažemo, da smo narejeni iz granita. Niti slučajno zato ni res, da nas krepi, kar deluje na nas in nas ne ubije. Pa vendar je vredno še enkrat premisliti naravo praktičnega uma in naše volje, s katero se upiramo poškodbam.