Ugotavljanje, da je nekdo glup, ugotavljanje, da so nekateri posameznik glupi ali pa je glup kar ves narod, je izjemno nevarno. Povezano je namreč z nekaterimi drugimi idejami, ki vodijo v avtoritarno razmišljanje in na koncu avtoritarno vedenje oziroma delovanje. V trenutku, ko človek razmišlja, da so nekateri ljudje drugačni, na primer glupi, se pravi neumni, je že na delu ideja, da so morda tudi manjvredni. Kdor ugotavlja, da so drugi glupi, je morda pokrovitelj, ki s tem sporoča, da je sam večvreden, saj sam ni glup. Glupi ljudje namreč drug za drugega ne morejo reči, da so glupi, dokler eden ne reče zase, da ni glup. Znotraj množice glupih ljudi so vsi glupi že po definiciji in tega ne vedo.

Ko od naroda izvoljeni politik reče, da je narod glup, bi ga moral taisti narod takoj odpoklicati. Zakaj? Ker je izjava žaljiva, celo če je resnična, obenem pa je problematična, tudi če ni resnična, kajti narod ni oseba, ki ji lahko pripišemo tako značilnost, lastnost ali zmožnost, saj je skupnost ljudi. Če bi na primer psihologi testirali vse Slovence in Slovenke, ugotovili njihovo stopnjo inteligentnosti, še vedno ne bi mogli reči, da je narod glup, kajti njegova domnevna nespametnost je empirično mogoča le tedaj, ko voditelji vlečejo nespametne, glupe poteze, narod pa jim sledi, kot se reče za točilno mizo. Če je torej kdo glup, nespameten in neumen, je lahko le posameznik. Nespametnost naroda je izraz, s katerim usmerjamo pozornost proč od nespametnega vedenja in delovanja teh, ki imajo v rokah vzvode moči, s katerimi ustvarjajo pogoje za nespametno vedenje naroda.  

Navadni, vsakdanji človek, slehernik je pogosto tiho, včasih pa je tudi proti. Na primer proti vladi, proti elitam, proti bogatim in močnim ljudem, proti ljudem iz ozadja, proti šefom in gospodarjem itd. Namesto premišljenih pozitivnih programov za boljši svet je v javnosti veliko jamranja, pritoževanja in jeze ali nezadovoljstva. Journal of Business Ethics je že davnega leta 2009 priobčil dober članek z naslovom Ordinary People can reason (podpisan je Calvin L. Troup). Opiram se nanj in razmišljam, kaj pomeni uporabljati razum leta 2020, ko je očitno, da zlasti politični voditelji pogosto poslušajo piarovce, ki jim svetujejo javno delovanje, s katerim skušajo vplivati zlasti na samodejno impulzivnost ljudi, njihove želje in predstave ali podobe sveta. Omenjeni članek je zato še pomembnejši, saj poudarja, da so ljudje zmožni misliti, uporabljati razum, kar pomeni delovati onkraj podob, želja in impulzov, onstran jamranja, pritoževanja in zlivanja gnojnice.

Noam Chomsky je predvčerajšnjim izjavil: Trump is the worst criminal in history, undeniably. Lahko bi tudi rekli, da je močna osebnost. Trmasto namreč vztraja pri svojem in se ne zmeni za nikogar, ker je tako močno prepričan, da ima vselej prav. Kdor se ne strinja z njim, je nasprotnik ali celo sovražnik, ki ga je treba odstraniti ali celo uničiti. Ker je predsednik države, številne ljudi tudi zares odstrani. Ima pa tudi posnemovalce. Edn izmed njih je brazilski predsednik Bolsonaro, s katerim tudi ni dobro češenj zobati.

Ja, bilo je leta 1991, ko so nam obljubljali vse mogoče; pravzaprav ni čisto jasno, zakaj so obljubljali, saj jih ni nihče prosil, naj obljubljajo. Zdelo se je, kot da je obljubljanje v njihovi naravi, da torej ne morejo drugače. Politiki so tako govorili in delali sezname želja, kot da smo najstniki, nedoletna naivna bitja, pripravljena verjeti, kar nam pač rečejo oni zgoraj. In so nam govorili in govorili. Potem ni šlo vse navzdol, marsikaj pač. Podjetja so propadala, ker so jih razprodali in si polnili žepe, nastajala je nova elita, ohola in gospodovalna, rojevali so se tajkuni. Denar je bil vse pomembnejši, razvijal se je novorek in se odplazil vsepovsod. Ljudje so bili vedno znova nagovorjeni, naj kar sanjajo, češ da bodo nekoč zagotovo uspeli. Zgodovino so pisali na novo, nenadoma je bilo videti, da se svet postavlja na glavo. Partizani niso bili več partizani, temveč so postajali notranji sovražnik. Komunisti niso bili komunisti, temveč so bili monstrumi, zlovešča bitja, odgovorna za strašna nasilja nad sicer nedolžnimi ljudmi. Razcep je bil vse večji, vse pomembneje je postajalo, da zna človek zvito preračunavati, kaj se mu splača, kje je dobro biti, na katero stran se je treba postaviti; da bi uspel, kajpak. Grotesknost vsakdana je dopolnjevalo novo obljubljanje rasti in priganjanje ljudi, naj zdržijo še malo. Delavci so morali delati, ker je to v njihovi naravi, medtem ko je elita počela, kar se za elito spodobi. Poudarjanje pomena vrednot je bilo na sporedu skoraj vsak dan, državljani in državljanke so morali paziti na politično korektnost kot na punčico svojega očesa. Refleksije niso bili dobrodošle, humanistično teoretsko misel je nadomeščalo pragmatično ugotavljanje, kaj narediti za rast vsega. Kar je bilo še včeraj vsaj za silo podobno univerzalnemu, je postajalo prekleto in zaničevano. Zdaj ni časa za razmišljanje, treba je delati in biti aktiven, so govorili. Žargon vsakdanjega življenja je napolnjeval ušesa in spodbujal ljudi k prepričanju, da vsakdo lahko postane karkoli, če se le malo potrudi. Metod in tehnik za delo na sebi je bilo vse več, tiranija izbiranja je hromila vse več ljudi, ki niso mogli dojeti, da več izbir in več blaga ne povečuje blagostanja. Kljub temu je bilo na sporedu več istega, dokler se ni ves svet močno zasukal v desno. Kompas je kazal v eno samo smer, ki jo je bilo lahko ubesediti: Najprej naši! Pragmatičnost vsakdana, usmerjenost v desno in novi nacionalizem so predstavljali drugačne koordinate sveta, znotraj katerih je bilo celo na javnih mestih dovoljeno vulgarno govorjenje, pošiljanje ljudi v tri krasne in zmerjanje vaših. Ti so bili določeni arbitrarno in so se spreminjali, kot se spreminja moda. Podnebne spremembe niso bile pomembne, na vrsti so bile le včasih, ko se je izkazalo, da bi bilo koristno kaj reči o njih. Nikoli preveč, seveda, da ljudje ne bi bili panični ali da ne bi padla splošna morala. Ta ni bila na zavidljivi ravni, toda vselej se je bilo mogoče tudi sprenevedati.

Število okuženih s koronavirusom je pravkar preseglo devet milijonov. Svetovna zdravstvena organizacija poziva h globalni solidarnosti. Ameriška zvezna država Teksas je na široko odprta za biznis, čeprav so podatki o hitrosti širjenja virusa dramatični. V Južni Koreji se je začel drugi val epidemije koronavirusa. Taki so naslovi prispevkov v današnji številki časnika The Guardian. Amerika je preveč zlomljena, da bi se borila proti koronavirusu, piše The New York Times. Paul Krugman pa v istem časniku piše o kugi prostovoljne brezbrižnosti (A Plague of Willful Ignorance).

V naslednjih letih zgodba o pandemiji koronavirusa ne bo najpomembnejša zgodba na tem svetu. Pomembna bo, ker cepiva dolgo časa ne bodo dobili vsi prebivalci planeta, najprej bodo seveda na vrsti bogati in premožni pripadniki elite, izdelati bo treba nekaj milijard primerkov, ne bo pa najpomembnejša. Najpomembnejša bo zgodba o poplavah, dvigovanju ravni oceanov, vročinskih valovih, tajfunih, požarih in drugih podnebnih katastrofah, ki se sicer za elite in njihove privilegije ne menijo. Zgodba bo najpomembnejša zato, ker se je človeštvo trenutno ni niti sposobno niti zmožno resno lotiti. Zdi se, da so druge zgodbe pomembnejše, na primer športni spektakli, reševanje turistične sezone, dvigovanje BDP-ja, svobodno prehajanje meja, čeprav niso. Pomembnejše je nekaj drugega. Zadnji objektivni podatki o vročinskem valu v Sibiriji: ponekod so temperature zraka tudi do trideset stopinj višje kakor v obdobju 1979-2000. Arctic News danes poroča, da so včeraj, 19. junija 2020, v Sibiriji na meji z Arktičnim oceanom izmerili natanko 33.2°C. Plus, kajpak.

Protestiranje je lahko silno udobno. V lepem vremenu se voziš s kolesom ali hodiš v skupini s sotrpini, družiš se z znanci in s prijatelji, si proti, vpiješ nekaj v tri krasne, zahtevaš to in ono, a te itak nihče ne posluša in ne sliši, ker so tvoji morebitni sogovorci nekje daleč. Nekaj drugega pa je politična predanost, zavzetost za družbeno pravičnost, povezana z organiziranim političnim delovanjem, jasnim programom in ljudmi, ki znajo nagovarjati druge ljudi. Mislim na družbeno gibanje.

Berem današnjo številko časnika The Guardian. Najprej se seznanim s podatkom, da bo v Braziliji ravnokar milijon okuženih s koronavirusom, da je v Indiji zabeleženih največ primerov v enem dnevu doslej, skoraj trinajst tisoč, da je stopnja nezaposlenosti v Avstraliji dosegla 7,1%, da so v Pekingu odkrili 21 novih primerov okužbe. V glavi mi odzvanja včerajšnji podatek, da se v Sloveniji krivulja na novo okuženih zopet dviguje. Drugi val epidemije je zato morda že na pragu. Ne vemo natančno, kako bo poleti s turistično sezono, kam bomo lahko šli in kam ne bomo mogli iti. Z virusom se očitno ne gre zabavati.

Vračanje v normalnost bi pomenilo vračanje k istemu, kvečjemu k več istega. Človeške eksistence pa so preveč dragocene, da človek ne bi kdaj v življenju naredil reza, namesto da kopiči eno in isto ali kvečjemu različice istega. Alain Badiou vztraja pri ideji, da je rez mogoč, da je mogoč dogodek, ki ustvari pogoje, da rečemo bilo je prej in bilo je potem; tudi sam sem prepričan, da se veliki filozof v svojem vztrajanju ne moti. Danes smo v položaju, da se nam zgodi nekaj takega, in nekaj takega se nam bo tudi zares zgodilo. Številni ljudje se sicer upirajo dogodku in se mu bodo upirali tudi pozneje, toda realnosti je vseeno zanje. In taki ljudje niso nosilci napredka.