Eno glavnih Adornovih spoznanj o delovanju človeških osebkov in občestev je, da ni vsaka raba jezika tudi nevprašljiva, neproblematična in nedotakljiva, kot da bi imel vsak človek pravico do svojega mnenja. Obstajajo namreč take rabe, ki jih imenujemo ideološke, sporne pa so skoz in skoz, zato bi  se jim moral človek izogibati. In ko govorimo o ideologiji, ne mislimo na velike ideološke zgodbe, kot so spopadi med zagovorniki komunizma in zagovorniki kapitalizma, med levičarji in desničarji, med partizani in domobranci, temveč mislimo na običajno vsakdanje življenje ljudi. Prav zato ni nenavadno, da Adorno že leta 1963, nekaj let pred smrtjo, prepoznava to, kar imenuje fašizacija kapitalizma. Kar pomeni, da ni treba biti pripadnik fašistične stranke, da je nekdo fašist, in da beseda fašist ni zmerljivka, temveč je natančno določen izraz, ki se nanaša na zelo konkretno vedenje, delovanje ljudi in rabo jezika. Adorno zato ve, kako izjemno pomembno je prepoznavati žargon v vsakdanjem življenju, njegovo delovanje in njegove vplive na ljudi, saj so veliki in, kot rečeno, problematični. Temeljna funkcija žargonske rabe jezika, poudarja filozof, je namreč natanko tale: uspešen učitelj žargona ugane resnico tega, o čemer govori, obenem pa še razpoloženje ljudi, h katerim se obrača. Taki učitelji zato nagovarjajo vsakdanje ljudi tako, da je njihovo nagovarjanje skladno z razpoloženjem ljudi, ki ga sproti odkrivajo, obenem pa z različnimi prijemi še vplivajo nanj in ga spreminjajo, da je vedno ustrezno ali pravšnje. Na tak način jim uspeva, da se počasi odmikajo od resnice, skrbijo za razpoloženje ljudi, ki so jim za to kajpak hvaležni, nihče pa jim ne more očitati, da jih varajo in da z njimi manipulirajo. Odgovornost za morebitno nerazumevanje vselej prevalijo na ljudi in kritike svojega delovanja, češ da jih ne razumejo dovolj dobro. Zdi se jim, da s tem ohranjajo svoje dostojanstvo, čeprav se v resnici sprenevedajo. Stavijo na presežek smisla, za katerega skrbijo prav s svojim govorjenjem, natanko ta smisel pa naj bi zadoščal za to, da ljudje z obema rokama sprejemajo nadomestke sreče, prijateljstva in medsebojnih odnosov, simulakre, propagando, oglase in politične puhlice. Vnaprej jim pripisujejo zmožnost za nekritično sprejemanje vsega, kar ima oznako pristnosti ali pravšnjosti, zato jih, povsem zavarovani pred vsako kritiko, pozivajo celo – kako ironično – h kritičnemu mišljenju. To je nenadoma povsod, celo v šolah, zato je sumljivo že zaradi tega. Ni namreč jasno, zakaj bi ljudje sploh hoteli kritično misliti o tem, kar se jim prikazuje kot pravšnje. Pravšnje je namreč natanko to, kar počne na primer vsak pravi Slovenec, za vsakega Slovenca pa je vnaprej predvideno, da ima zmožnost prepoznati se kot tak. Kdor se ne prepozna, seveda ni pravi, pomeni pa, da nima prave želje, interesa ali potrebe, zato je označen za čudaka in izključen. Navsezadnje je zato vsak pravi Slovenec še vedno pravi Slovenec, tudi če mu odvzamejo vse ter ostane gol in bos. Na to je torej vselej mogoče računati, zato ni daleč do razmišljanja o sreči takih ljudi, saj imajo identiteto, občutek varnosti in zelo jasen cilj v življenju – ohranjati lastno pristnost ali pravšnjost. Kritična misel nima v taki perspektivi čisto nobene vloge ali funkcije.

Rdečo zvezdo nosim, ker je simbol. Ni simbol komunističnega nasilja, kot mislijo nekateri, temveč je simbol etične drže. Ko razmišljam o etiki in etičnosti, o etični drži, se zavedam, da je kategoričnemu imperativu vseeno za moje blagostanje. Natanko zato tudi ne preračunavam in ne stavim na druge ljudi, da me bodo rešili iz nezavidljivega položaja. Če sem na križišču in vem, da me hoče nekdo zbrisati z obličja Zemlje, se mu uprem. Ne mislim na svoje udobje in ne računam na zaveznike. Če obstajajo, toliko bolje, toda najprej računam nase in na univerzalno zmožnost za etično držo.

Ko so začeli ameriški sociologi pisati o mcdonaldiziranju družbenega življenja ljudi in se na poseben način navezovati na to, kar je Adorno imenoval davno pred njimi žargon avtentičnosti, prepleten s kulturno industrijo, je bilo že jasno, da se sodobno življenje ljudi spreminja na način, ki terja povsem nove koncepte, če ga hočemo razumeti. Neprevedljivi izraz disneyization dopolnjuje razmišljanje avtorjev, ki prepoznavajo tudi tisto razsežnost vsakdanjega sveta, v katerem je življenje videti kot neskončna zabava, napolnjena z domišljijskimi liki, s pravljičnimi bitji in čarobnimi dogodki, zanje pa naj bi bilo mogoče reči, da so celo pomembnejši od resničnih človeških bitij ali pa so vsaj bolj zabavni in zanimivi, ker jih je mogoče hitreje preoblikovati in prilagajati okusu potrošnikov.

Letošnje praznovanje dneva državnosti na Kongresnem trgu v Ljubljani je na vidnem mestu spremljal vzklik v latinskem jeziku: Sapere aude. Razumemo ga lahko na nekaj med seboj povezanih načinov: drzni si misliti; drzni si vedeti; drzni si misliti s svojo glavo. Prepletenost državnega praznika, predsednikovega govora in latinskega zapisa je na prvi pogled zgledna in vredna globokega razmisleka, če ne bi tukajšnjih domorodcev bodlo v oči, da je vsakdanja izkušnja daleč od ideala, s katerim so letošnji organizatorji nagovorili državljane in državljanke. Misliti s svojo glavo, kot se reče, saj je s tujo glavo zares težko misliti, misliti kritično in misliti resno je v teh krajih namreč nekaj, kar je bolj povezano s kaznovanjem kakor pa z nagrajevanjem, s spodbujanem in z izrekanjem dobrodošlice. Ne spomnim se niti, da bi me v šoli v vseh tistih letih kdo od učiteljev enkrat samkrat spodbudil k razmišljanju s svojo glavo; so mi pa večkrat dali vedeti, da sploh ni pomembno, kaj mislim, ko sem kdaj vendarle plaho začel z jaz mislim ...    

Duša javnega izobraževanja ima nekaj značilnosti. O njej govorimo, ko se učenci učijo misliti, biti kreativni in inovativni, ko se učijo raziskovati, ko se ničesar od tega ne bojijo, ko ne mislijo, da je vse skupaj brez veze, ko se ne trudijo učiti na pamet gore podatkov, ko se ne bojijo standardiziranih testov in ocenjevanja in ocen in kritičnih pripomb učiteljev in staršev, češ da bi bili lahko še boljši, da bi lahko imeli še boljše ocene in še več točk, če bi se vsaj malo potrudili.

Že dolga leta sem proti inkluziji, inkluzivnosti, integraciji in podobnem, kar je namenjeno posebnim ljudem oziroma ljudem s posebnimi potrebami, ranljivim družbenim skupinam in marginalcem. Zakaj sem torej proti in bom tudi v bodoče?

V filmu Hotel Mumbai (Anthony Maras, 2018) spremljamo izjemno sekvenco, ki nam mahoma ponudi v razmislek dobre ideje o samem jedru človekove narave, o njegovem najbolj pristnem bistvu, iz česar se res zlahka veliko naučimo o tem, kar imamo lahko ljudje med seboj, oziroma vselej že imamo.

Pravila šahovske igre niso pravilna ali napačna, niso resnična ali neresnična, ampak zgolj so. Kdor se jih drži, lahko igra šah, kdor jih ne pozna, se jih ne more držati, in ne more igrati šaha. Življenje pa ni kakor šahovska partija. V slednji velemojster, danes je najboljši na tem področju računalnik, preigra poteze vnaprej in izbere tisto, za katero verjame, da je najboljša. Računalnik je boljši v računanju kakor človek, zato na koncu zmaga, ker preigra v svojem vezju milijarde in milijarde potez v zelo kratkem času. V življenju pa je tako, da človek včasih radikalno ne more vedeti, katero potezo potegniti, vedeti pa ne more niti super računalnik. Takrat mora vstopiti v prazno. In šele za nazaj lahko modruje o svoji potezi, kot bi rekel Freud, in ugotavlja, kako dobra je bila. Prav zato je lahko optimist.

Pogosto starši rečejo otrokom, v resnici jim nekateri govorijo vedno znova, da morajo biti ubogljivi in pridni, da morajo poslušati odrasle ter da se morajo lepo vesti, da si ne bodo sosedje kaj mislili o njih. Otroci, ki se pustijo tako preplašiti, morda celo verjamejo, da si sosedje utegnejo kaj misliti – nikoli kajpak ni čisto jasno, kaj naj bi si sploh mislili, od kje želja, da bi si kaj mislili. Potem otroci odrastejo in ugotovijo, da si ne mislijo prav nič ali pa si mislijo kaj neumnega, ker imajo preprosto premalo informacij o njih za kaj pametnega.

Naj najprej povem, kdo so slabi učitelji in kaj delajo. Slabi učitelji so živčni, nervozni, nikoli nimajo dovolj časa za vprašanja, ki jih zastavljajo učenci, poleg tega skušajo biti strogi, kaznovalni in zadrti, zagotovo pa so tudi dolgočasni, ko stresajo pred učence žargon, pa podatke in informacije in formule in dejstva. Čutiti je, da ne ljubijo in ne spoštujejo predmeta, ki ga zastopajo. Slabim učiteljem je bolj ali manj vseeno za učence, they don't care, od njih pričakujejo, da so ubogljivi in pridni in predvsem tiho. Dobri učitelji so bistveno drugačni.