Filozofija, ki ni znanost, je zavezana trpljenju človeških bitij. To je še razlog več za trpkost, ki spremlja vsakdanje pridušanje ljudi, češ da filozofirali pa že ne bomo. In kako vemo, da je filozofiranje zavezano trpljenju?

Vi zajemate življenje z dlanjo kakor vodo iz oceana, vendar vam nenehno odteka, dokler na koncu ne ostane na dlani ničesar več. Jaz zajemam vso drugo vodo. Tako slišimo govoriti svetega Pavla v zares izvrstnem filmu Paul, Apostle of Christ (Andrew Hyatt, 2018). Dva tisoč let stara izjava svetega Pavla dobiva nenavadno dopolnilo z najnovejšo izjavo, ki jo je te dni podal Pieter Tans, vodilni znanstvenik v Global Greenhouse Gas Reference Network. Takole je govoril: raven CO₂ narašča z rekordno hitrostjo, ker človeštvo bolj kot kadarkoli kuri premog, nafto in naravni plin. Ekonomisti se obenem hvalijo, da vse raste, politiki jim sledijo kot ubogljivi kužki, znanstveniki pa beležijo objektivne podatke, ki pričajo o mizeriji civilizacije, katere zastopniki očitno ne priznajo nobene meje in je tudi nočejo priznati.  

Ko je ameriški psiholog John Flavell pred desetletji skoval frazo metakognicija, je bilo že zelo jasno, kakšne izjemne zmožnosti ima človeško bitje zaradi možganov, ki jih nosi v glavi; mislim na zmožnost za učenje, kajpada. Zaradi možganov torej, ne zaradi kozmičnih sil, trdne volje, notranjih darov ali zmožnosti za intuicijo, če polne Lune ta hip niti ne omenjam. In kaj je metakognicija?

Filozofija ni znanost. Ni umetnost in ni množica mnenj. Ni šamanizem, ni religija, ni mistika in ni dogmatizem vladarjev. Za matematiko pravijo, da je nerazumno in skoraj neverjetno uspešna, saj je videti, da jo uboga celotno vesolje. Iznajdba filozofskega načina razmišljanja je enako nerazumno neverjetna. Ljudje ga niso poznali tisočletja, potem pa so ga nenadoma odkrili. Kaj so odkrili?

Kaj verjame, kaj želi, kaj potrebuje polovica državljanov Slovenije, ki ne hodi na nobene volitve, na nobene referendume in se ne udeležuje nobenih javnih shodov, na katerih posamezniki navadno protestirajo proti nečemu in izražajo svojo voljo, kot se reče? Potrebuje novo politično zgodbo ali ne? Jo sestavljajo, polovico namreč, medsebojno ločeni posamezniki kot učinki izjave Železne gospe, da družba ne obstaja? Živimo v obdobju, v katerem družba zares ne obstaja (več)? In kakšna bi lahko bila nova politična zgodba za novo družbo, saj družba ne izgine že samo zato, ker je nekdo rekel, da ne obstaja?

Pravijo, da živimo v družbah znanja. Na žalost imajo celo prav. Kaj je namreč znanje? Preprosto rečeno: to je vse tisto, kar reproducirajo oziroma obnavljajo na univerzah in drugje, prenašajo v glave študentov, dijakov, učencev, vajencev in drugih ljudi ter ocenjujejo na izpitih. To ni modrost, je pa znanje, praktično in uporabno, zanimivo tudi za industrijo, menedžerje, politike in druge, kar jih ima interes za podjetništvo. Modrost, ki jo potrebujemo danes bolj kot kadarkoli, če sploh hočemo preživeti kot vrsta, pa je čisto nekaj drugega.

Morda je celo polnejši, kot je bil za svojega življenja, ko je pogosto živel v bedi, bil bolan, lačen, umrli so mu štirje otroci, na njegovem pogrebu pa je bila zgolj peščica ljudi. Danes, leta 2018, ko poteka natanko dvesto let od njegovega rojstva, se pridružujem nasvetu vseh tistih ljudi, ki priporočajo mladini branje njegovih besedil. Ne le enega, dodajam, ampak kar vseh po vrsti. In napisal jih je res gromozansko veliko.

Nobeno človeško bitje ne more biti anonimno. Ko vstopi v svet, je že posameznik, utelešeno bitje, ločeno od anonimnosti. Kljub temu lahko kasneje v življenju postane anonimen. Pogosto ga naredijo anonimnega, včasih pa se naredi kar sam.

Vsak človek je kot bitje, ki eksistira, vselej že vstopil v odprtost, zato je odprt, tudi če tega ne ve – v odprtosti je njegova univerzalnost. Po domače: tam je vselej že drugi človek, ki se naslavlja name in nekaj terja od mene, ta odnos do mene pa podeljuje mojemu življenju pozitiven pomen. Svoboda človeškega bitja je zato natanko v tem, da vztraja in prenaša vse skupaj. Torej je paradoksna: ne pomeni, da se človek znebi bremena, temveč pomeni, da se ga nauči prenašati. A vse skupaj ima pomen in smisel le, če se drugi naslavlja name v odprtosti, saj sicer mimogrede zdrsnem v stanje, v katerem je veliko ljudi veliko časa: ubogljivo prenašajo gospodarje nad seboj.

Skoraj neverjetno je, da ostajajo misli o pravični družbi brez mizerije in represije nepremišljene ali vsaj premalo premišljene, ker se zdi, da zanje zadošča zdravi razum, ki kljub nasprotnim objektivnim dejstvom verjame v počasno, premočrtno napredovanje družbe v stanje, v katerem bo kar sama od sebe vzniknila družbena pravičnost, egalitarnost bo nenadoma zagotovljena, kot da je padla z neba, neenakosti med ljudmi pa bodo zgolj naravne, biološke in kot take nevprašljive oziroma neproblematične, zato jih bodo vsi ljudje sprejemali in spoštovali, kot tudi sicer spoštujejo, kar je naravnega.