V šesti epizodi četrte sezone izjemne serije Black Mirror spremljamo dramo, stkano iz aktualnih tem (razvijanje umetne inteligence; prenašanje zavesti na nove nosilce; nesmrtnost) in klasičnih spoznanj o tragični naravi človeških eksistenc (protagonisti do konca ne vedo, kaj delajo in kakšni so učinki njihovega delovanja na druge ljudi; to spoznajo šele, ko je prepozno). Razumemo glavno junakinjo, ki potegne celo vrsto potez, ne da bi za trenutek podvomila, da dela prav, jasno nam je, da je njeno delovanje etično. Na koncu smo prepričani: nekatere stvari, ki jih imamo ljudje med seboj, se ne spreminjajo s časom in jih tehnologije ne morejo potisniti na smetišče zgodovine. Ne morejo jih danes, ne bodo jih mogle v prihodnosti; obstaja nekaj univerzalnega in obstaja nekaj absolutnega, ves čas pa je med ljudmi in nad njimi. Prav zato bomo še naprej bistveno bitja etičnosti in nobena umetna inteligenca ne bo mogla seči onkraj etičnosti in zapisanega spoznanja. Etičnost predstavlja absolutno mejo, ki jo je sicer mogoče prestopiti, toda potem je nečesa nepreklicno konec, kar nazorno vidimo tudi v tej drami, ko zdravnik preživi izkušnjo smrti, potem pa se znajde v peklu, v katerem se neločljivo prepleteta užitek in trpljenje, nato pa se stopnjujeta proti neskončnosti. Tega končno človeško bitje preprosto ne more preživeti, zato mora junak umreti, do konca vesolja pa bo ujet v tem tragičnem trenutku, ki je trenutek popolnega izničenja, ob katerem se vnovič spomnimo genialnega Freudovega vpogleda v naravo gona smrti.

Naša vsakdanja življenja so napolnjena z informacijami. In ker že nekaj časa živimo v družbah znanja, kot jih imenujejo, so napolnjena tudi z znanjem. V resnici pa je bistveno drugače.

Človekovo naravo je mogoče uresničevati le tako, da človek vstopa v odnose z drugimi ljudmi. Ne v katere koli, temveč zgolj v tiste, ki pomenijo uresničevanje človekove dolžnosti do dobrega in resnice. Lévinas zato poudarja pomen uživanja življenja, ki spremlja njegovo uresničevanje. Z drugimi besedami: uživanje življenja pomeni spreminjanje gole eksistence v končne oblike življenja. Tako razmišlja Lévinas, njegovo razmišljanje pa je tako zapleteno in zahtevno, da terja komentar, kajti če je posameznikovo uživanje življenja zavezano dobremu in resnici, potem je skupno spreminjanje eksistence v končne oblike življenja poslanstvo, ki bi moralo biti kristalno jasno čisto vsem ljudem.

Za prijatelje si je treba čas vzet', poje pesnik. Vsak prijatelj je kajpak družbeno bitje, to dejstvo pa nam pomaga razmišljati o spremembah družbenega življenja, če si ljudje zares vzamejo čas za prijatelje, če ustrezno razumejo sam pojem prijateljstva. Začetna ideja nas tako lahko pripelje zelo daleč. Kaj torej pomeni biti prijatelj?

Na prvi pogled se ne zdi, da imajo katastrofalne podnebne spremembe, ki jih na svoji koži že čutijo milijoni ljudi vsak dan, in uživanje rdečega mesa, ki ga proizvaja več kot milijarda živali, uživajo pa ga tudi milijoni ljudi vsak dan, kaj skupnega. Če pa se zgolj počasi sprehodimo skozi nekaj skrbno izbranih objektivnih podatkov, lahko mnenje takoj spremenimo. Pravzaprav je kar nujno, da ga spremenimo, sicer je naše razmišljanje nerazumno, kajti pod težo objektivnih podatkov bi mnenja tako ali tako morali spreminjati. Taka je zahteva, če hočemo dolgoročno preživeti; bila bi zahteva, tudi če ne bi hoteli dolgoročno preživeti. Je razumna, nima dobre alternative, in je etična. Kljub temu jo številni ljudje vsaj nezavedno zavračajo vsak dan.

Franco Basaglia je ime človeka, ki se je po maju '68 svetilo na obzorju nečesa novega, obetavnega in izjemno pogumnega ter družbeno odgovornega, antipsihiatrije ali radikalne psihiatrije namreč, kot jo imenujejo nekateri avtorji, pa tudi na tistem nebu, na katerega je mislil Immanuel Kant, ko je razmišljal o tem, kar ga je nekoč presunilo: neskončna tema vesolja, ki je tako intimno prepletena s tem, kar odkrivam v najglobljih globinah samega sebe.

Izraz je pred desetletji skoval Herbert Marcuse in z njim močno vplival na moje razumevanje sveta. Ena prvih knjig, ki sem jih prebral, ko sem začel študirati psihologijo, pa ni bila kaka njegova knjiga, temveč je bila Laingova knjiga The Divided Self. Odprla mi je povsem nov svet in spodbudila k drugačnemu razmišljanju o njem. Prvič v življenju sem se resno in poglobljeno vprašal, kako je mogoče, da se zdi ljudem čudno ali nenormalno ali nerazumno, če ima mladenič, kakršen sem bil sam, dolge lase in posluša rockovsko glasbo, ne zdi pa se jim čudno ali nerazumno, če letala z napalmom zasipavajo cele vasi v Vietnamu, vojaki, stari, kot sem bil sam, posiljujejo ženske ter pobijajo otroke in neoborožene starce, politiki pa vsem na očeh goreče opravičujejo vojne, v katerih umre ogromno ljudi zaradi povsem nesmiselnih razlogov, kot razumne in celo pravične. Obenem sem bral Marxov Kapital in skušal dojeti naravo materialne proizvodnje dobrin in samega sveta, znotraj katerega me ljudje dnevno prepričujejo, da smo po naravi sebična, egoistična in k nasilju nagnjena bitja. Na pragu življenja sem se čudil, da veljajo za nore tudi ljudje, ki znajo dobro pojasniti svet, ne pa ljudje, ki prepričujejo druge ljudi, naj se pobijajo med seboj, da veljajo za nevarne ljudje, kot so bili Jezus, Sokrat in Gandi, ne pa ljudje, kot so močne osebnosti ali močni voditelji, ki jim sledijo množice, ne da bi razmišljale, kam gredo, čemu in kakšno škodo delajo na tej poti sebi in drugim. V kakšnem svetu živim, sem se spraševal, in kako naj preživim v njem, da me ne bodo razglasili za nevarnega, potem pa še odstranili?

Povsem se zavedam, da zveni zapisano grozno in preveč poudarjeno. Prav tako mi je jasno, da je naslov neposredno vezan na pravniški žargon. Razumem, da me bodo zastopniki klavniških in živinorejskih lobijev obesili, toda v resnici mi je zanje vseeno. Nikogar ne želim žaliti, zato pa obtožujem. Pri polni zavesti, s kritično mislijo in z znanstvenimi argumenti obtožujem vse, ki dnevno skrbijo za propagando in nagovarjajo ljudi k uživanju rdečega mesa. Pri tem ne mislim samo na metan in katastrofalne podnebne spremembe, h katerim krave in biki prispevajo pomemben delež, a mediji o tem ne poročajo, kar morda pomeni, da so podkupljeni ali pa so vsaj brezbrižni, kar je še slabše, katastrofe pa bodo v prihodnosti še veliko hujše, kar pomeni, da bo celotno človeštvo še resneje ogroženo, kot že je, temveč mislim tudi na srčna in druga obolenja ljudi ter na neetičnost pri obravnavanju živali, vzrejenih za zakol.

Francoski sociolog Emile Durkheim se ni motil, ko je nekoč primerjal ljudi in ribe. Dejal je, da je voda za ribe kakor kultura za ljudi; ali pa je kultura za ljudi kako voda za ribe. V nobenem primeru ni mogoče živeti in preživeti zunaj. To pa še ne pomeni, da so ljudje povsem določeni v svojem delovanju s kulturo, v kateri živijo. Pravimo, da so svobodni.

Ljudje ne umirajo za stvari, v katere dvomijo, reče Pavel rimskemu prefektu Mauritiusu Gallasu, medtem ko čaka v ječi na usmrtitev. V tem je nekaj resničnega. Luka na koncu doda: v življenju obstajajo stvari, za katere je vredno tvegati. Kapitalisti bi se kajpak nemudoma podpisali pod to izjavo, toda v resnici meri povsem onkraj.