Ljudje ohranjajo odnose tudi potem, ko si preprosto nimajo ničesar več povedati, ko trpijo vsak na svoj način, ne zmorejo doseči drug drugega, a vztrajajo v odnosih, čeprav ne vedo čisto natančno, zakaj to delajo. Morda zaradi otrok, navade, navezanosti, upanja, da enkrat pa bo boljše. Se strinjam, v tem je nekaj tragičnega, obenem pa boleče preprostega, jedrno eksistencialnega.

Minea mi je poslala povezavo do pesmi. Poslušal sem jo, potem je nastal tale zapis. Hvaležen sem, da mi jo je poslala, in hvaležen sem, da je najina hči. Spominjam se.

Knjiga, ki jo trenutno berem, je dragocena: Michael L. Wehmeyer, Dana D. Dunn (ured.), The Positive Psychology of Personal Factors: Implications for Understanding Disability (Lexington Books, 2022). Zakaj je dragocena?

Ko reče Vladimir Putin, da je bil prisiljen v vojno z Ukrajino, reče nekaj skrajno problematičnega. Ni namreč res, da ga je kdo s pištolo na sencih prisilil v vojno, saj nad njim sploh ni nikogar, in ni res, da ga je kdorkoli kakorkoli drugače silil, da mora v vojno. Ne, vojno je sprožil, ker se je svobodno odločil zanjo. Njegov jaz je nekega dne rekel, da se mora začeti vojna z Ukrajino – in se je začela, ker je Putin vrhovni poveljnik, ki se mu nihče v Rusiji ne upa upreti, ker ve, da sicer tvega lastno življenje. Tako je s tem. Naj potegnem vzporednico.

Ko sem bil najstnik, so mi prigovarjali, naj neham sanjati, in mi dopovedovali, da en sam človek ne more spreminjati sveta. Ko sem bil dvakrat starejši, so mi rekli, da je že skrajni čas, da neham sanjariti o spreminjanju sveta, češ da ga en sam človek ne more spreminjati; kaj ti ni jasno, so dodali. Počasi sem se postaral, postarali pa so se tudi sami. Postali so brezvoljni in zapustili so prizorišče. Ne ogovarjajo me več, postali so brezbrižni. Včasih imam občutek, da sem ostal sam. A potem pomislim na mlade okoli sebe. Ne pravim jim, naj sanjajo, saj to nalogo že izpolnjuje neoliberalni novorek, pravim jim nekaj drugega. Jasno je namreč postalo, da starci vseh starosti nimajo prav, da so se ves čas bridko motili. Seveda lahko en sam človek spreminja svet, kako da ne! Njegovo ime je Vladimir, piše se Putin. Le da spreminja svet na slabše. In nič novega ne povem, če rečem z Marxom, da je naša dolžnost, da ga spreminjamo na bolje. In da bi ga spreminjali, ga moramo tudi razumeti in interpretirati.

Smisel življenja ni, da je človek srečen. Ne vem, kdo se je prvi spomnil tega, se pa strinjam z njim – ali z njo. Smisel življenja je, da je človek dober, da je sočuten, da skuša narediti drobno razliko, da skuša biti taka razlika, da skrbi za bližnjika. Na zaključni konferenci projekta, ki sem ga vodil pet let, konferenca je potekala včeraj na Ptuju, sem v uvodnem predavanju z naslovom Inkluzivna enakost in sočutna kultura pravičnosti povedal tole.

V švicarskem Davosu se je vnovič zbrala svetovna elita, da bi razpravljala o žgočih problemih aktualnega sveta in morda pokazala človeštvu pot naprej. Nobeno presenečenje zato ni izjava enaindevetdesetletnega Georgea Sorosa: Invazija je bila morda začetek tretje svetovne vojne in naša civilizacija je morda ne bo preživela (cit. po Larry Elliott, Ukraine invasion may be start of 'third world war', says George Soros, The Guardian, 25. maj 2022). Z invazijo misli kajpak na ruski napad na Ukrajino. Zakaj izjava ni presenečenje? Ker izhaja iz vpogleda v družbene mehanizme, zaradi katerih že nekaj desetletij, ne le od prejšnjega meseca sem, govorimo o end times, končnem času, času konca, času ob koncu. Naj opozorim le na podnebne spremembe, ki jim dodajam še eno Sorosovo izjavo iz Davosa: Invazija na Ukrajino ni prišla z jasnega. Svet je vse bolj vpet v boj med dvema sistemoma upravljanja, ki sta si diametralno nasprotna: odprta družba in zaprta družba (cit. po prav tam).

Nekdo me prosi za pogovor. O podnebnih spremembah in o prihodnosti. O prihodnosti človeštva in o lastni prihodnosti. Pristanem na pogovor. To namreč delam – pogovarjam se. Pogovarjam se z vsakim človekom, ki se je voljan pogovarjati. Teh je malo. Živijo pa tudi ljudje, ki se niso voljni pogovarjati. Nekateri izmed njih so milijarderji, ki močno vplivajo na prihodnost človeštva kot vrste. Zadeve so nenavadno povezane in prepletene. Morda vplivajo celo na mojo prihodnost. Zaradi njihovega razmišljanja sem namreč lahko negotov in nekoliko zaskrbljen. Vseeno v miru pijem čaj in berem jutranji časnik. V njem je priobčen prispevek Roberta Reicha z naslovom America's billionaire class is funding antidemocratic forces (The Guardian, 24. maj 2022). Avtor torej govori o družbenem razredu milijarderjev. In zapiše: Peter Thiel, milijarder in tehnološki financer, je nekoč zapisal: »Ne verjamem več, da sta svoboda in demokracija združljivi.« Kaj to pomeni?

Razmišljanja o podnebnih spremembah so različna, kajpada, skoraj vsa pa imajo skupni imenovalec: nekako se bo že izšlo, panika ni potrebna, katastrofično razmišljanje ni na mestu. Razmišljanje je tako dolgočasno, tako klišejsko in tako obrambno, da kliče po dodatni dekonstrukciji. Ta sicer ne bo ničesar spremenila prav zaradi obrambnega razmišljanja in delovanja teh, ki bi morali največ narediti, toda izpolnjujem vsaj dolžnost, ki se imenuje kritično razmišljanje in razmišljanje out of the box.

Psihoanalize že nekaj časa ni več. Položila je orožje pred kapitalizmom. Vse to je bilo pričakovano, o tem je pisal Lacan pred desetletji. Kaj se je torej zgodilo?