Vlada dela dobro. Tako zatrjujejo – vladni ljudje. Torej zase trdijo, da delajo dobro. A kaj to pomeni? Ali je razumno pričakovati, da bi kdo zase v javnosti trdil, da ne dela dobro, celo v primeru, da dela katastrofalno? Ali je že kdo kdaj slišal od vrhovnega poveljnika, na primer v Severni Koreji, da njegova vlada ne dela dobro? Vlada torej zase trdi, da vselej dela dobro, ker njeni zastopniki verjamejo, da je tako zatrjevanje smiselno in da mu je mogoče verjeti. Prav tako trdi, da nasprotniki vlade ne delajo dobro in da jo ovirajo, kar pomeni, da bi brez njenega oviranja delala ne le dobro, ampak kar odlično. Toda zakaj bi vlada trdila kaj takega, kakšno korist ima od zatrjevanja, da dela dobro? Če zares dela dobro, je seveda prav, da trdi, da dela dobro; če pa ne dela dobro, sicer še vedno lahko trdi, da dela dobro, toda pri tem tvega, da jo ljudje razkrinkajo. Vprašanje je torej, ali ljudje v tem trenutku vladi in njenemu zatrjevanju, da dela dobro, res verjamejo. Dodatno vprašanje: so res tako naivni in ali je res mogoče z njimi manipulirati? Vsaj 40.000 ljudi na ljubljanskih ulicah dokazuje, da ljudje niso naivni in da z njimi ni mogoče zlahka manipulirati. Vprašanje je, komu ali čemu verjamejo, v kaj zaupajo. Ali torej ljudje v Sloveniji res verjamejo vladi, ko zase trdi, da dela dobro? In zakaj vlada to trdi, koga skuša prepričati v lastne trditve?

Odziv je bil kajpak pričakovan, predvidljiv in predviden. Drugačen pravzaprav niti ni mogel biti, kajti sedanji oblastniki so povsem prepričani, da je njihova oblast učinkovita, zlasti pa nedotakljiva in nevprašljiva. Predvčerajšnji protesti, ki se jih je udeležilo veliko ljudi, po neuradnih ocenah kakih 40.000, so v glavah aktualnih zastopnikov oblasti lahko samo nekaj brezveznega ali celo neumnega. Najrazličnejši ljudje, ki so se zbrali na ljubljanskih ulicah, trgih, cestah, so v njihovih glavah neotesani omejenci, nastrojeni proti nečemu, kar izraža besedna zveza protislovenska vstaja, poleg tega pa širijo še smrtonosni virus. Torej naj bi bili nastrojeni proti nečemu, kar je slovensko, obenem pa ni jasno, kaj naj bi to sploh bilo.

Danes je na vrsti vseslovenska vstaja. Zares me zanima, kaj se bo zgodilo, vznemirjenje pred dogodkom nikakor ni majhno, čeprav so pričakovanja prizemljena, saj nisem prišel na ta svet šele včeraj zvečer. Prav v tem trenutku pa je mogoče in smiselno misliti zanimivo vzporednico. Ko fiziki raziskujejo svet, jih pogosto slišimo reči nekaj takega: Ne bodite preveč sproščeni. Tam je nekaj, kar lahko kaže na neskladje. Trudite se, poskusite to razumeti na običajne načine, vendar imejte odprte oči, da bi lahko prišlo do revolucije v fiziki. V vsakdanjem življenju ni čisto nič drugače. Ali kot je že davno tega spoznal Immanuel Kant: razmišljajte, o čemer hočete in kolikor dolgo hočete, a imejte pogum in povejte to na glas. Do revolucije bo zagotovo prišlo, kajti tam bodo vedno neskladja. Ljudje se nikoli ne bodo vedli tako moralno in etično, da se ne bi mogli še bolj; družba ne bo nikoli tako pravična, da se ne bi mogla preoblikovati tako, da bi postala pravičnejša. Moje izkušnje, ko se srečujem s hendikepom, potrjujejo zapisano. Kar je dobro za ljudi s posebnimi potrebami, kot jih še vedno imenujejo, ni dobro le zanje, temveč je dobro za čisto vsakega človeka: pravičnost, egalitarnost, solidarnost, vzajemni altruizem, skrb za drugega. Ranljive družbene skupine zato niso množice nekakšnih obrobnih, na rob družbenega dogajanja potisnjenih revežev, temveč so skupine ljudi, ki se morda bolj kakor drugi ljudje, prav zaradi vsakdanjih izkušenj izključevanja, poniževanja, zatiranja in brezbrižnosti, zavedajo, kako izjemno pomembni so univerzalni stebri skupnega življenja, ki jih predstavljajo zapisane besede. Ki niso samo besede, temveč so koncepti z dolgo zgodovino, tisočkrat premišljene ideje, ki se ne spreminjajo prav zato, ker so univerzalne. Kot take so naši svetilniki, stebri, ki stojijo na trdnih temeljih.

Ko ugasnejo sanje, je vesolje čisto malo bolj prazno, bolj ledeno, bolj pusto, bolj temno in bolj osamljeno. Ljudje pa kljub temu vsak dan drug drugemu dopovedujejo, naj ne bodo romantični sanjavci, naj ne bodo idealisti in naj se odrečejo svojim sanjam; nadomestijo naj jih s kapitalističnimi sanjami, poudarjajo, kot da je tako sanjanje še zadnji korak k obče dobremu, ki ga je sicer čisto premalo. Blaznost, popolna blaznost. Številni ljudje se tako odrekajo svojim sanjam in jih nadomeščajo s simuliranimi. Nekdo mi danes je poslal tale verz: I was standing in the river, now I am drowning in the sea (Stal sem v reki, zdaj se utapljam v morju). 

Danes imam zadnje letošnje predavanje. Serijo predavanj z naslovom Psihologija stresa, travme in posttravmatske rasti bom sklenil z razmišljanjem o Heglovem razmišljanju o vrednosti človeka in njegove eksistence, izhajal pa bom iz tako imenovanih motenj hranjenja oziroma izkušenj, ki jih imajo ljudje, preden dobijo tako diagnozo. To bom storil zato, ker je posttravmatska rast način, kako se človek srečuje s seboj, kako na nov način razume vrednost lastne eksistence, kako globoko dojame, zakaj je življenje vredno in da ni vredno le njegovo življenje, temveč je vredno vsako življenje. Njegova rast pomeni, da prav zaradi vpogleda v vrednost življenje spremeni ne le razumevanje sveta, temveč tudi vedenja, delovanje in sam odnos do sveta, ki ni brez odnosa do neskončnosti. Naj navedem konkretni primer motnje hranjenja, ki potrjuje zapisano.

V življenju se lahko naučimo, da so problemi zelo dobra zadeva. Zakaj so dobra zadeva? Ker nosijo s seboj obljubo spremembe, napredka, nečesa dobrega. Če se jih znamo lotiti na učinkovit način, lahko izboljšamo svoje življenje. Drugo je, če se jih ne znamo ali nočemo, če bežimo pred njimi in nas je strah. Vzemimo pod drobnogled aktualen primer. Politik se vpraša: Kdo nas [lahko] uči demokracije? Iz načina, kako ga zastavi, smemo sklepati takole. Tako vprašanje zastavljajo ljudje, ki morda verjamejo, da jih nihče drug ne more poučevati o demokraciji. Verjamejo, da vedo, kaj je demokracija, da jih ni treba poučevati, da se njihovo znanje o demokraciji ne more spremeniti, da torej vedo o njej vse. Toda tako razmišljanje je sporno skoz in skoz. Kako to vemo?

Berem knjigo z naslovom Consequences of Capitalism (Posledice kapitalizma). Kdo morda verjame, da ima kapitalizem same dobre učinke na ljudi, same dobre posledice, ker nenehno vse raste, ekonomisti in politiki pa obljubljajo še več istega, vendar bi se bridko motil. Sproža tudi posledice, ki nikakor niso dobre niti za ljudi niti za druga živa bitja. Planetu je za kapitalizem kajpak vseeno, saj ni živ, in ga ni treba reševati, toda ljudje bi se morali bolj zamisliti nad posledicami lastnega delovanja, kot se. Knjigo sta spisala Noam Chomsky in Mary Waterstone, izšla pa je letos pri založbi Haymarket Books. Zakaj bi se torej morali zamisliti in nad čim bi se morali?

Znanstveniki uporabljajo izraz zombijevski ogenj za poseben pojav. Na severni zemeljski polobli namreč nekateri poletni požari čez zimo ne ugasnejo povsem, temveč preživijo, zato se spomladi in kasneje pojavljajo znova in znova. Natanko tako kot zombiji, ki so živi mrtveci, ljudje, ki prilezejo iz grobov, nato pa se, nekoliko paradoksno, brez cilja klatijo po svetu in napadajo žive ljudi, ki se zaradi njihovih ugrizov spreminjajo v zombije.

Bob Dylan bo te dni star osemdeset let. Še vedno se dobro spomnim tistega dne, ko sem kot najstnik prvič slišal njegov glas. Pojma nisem imel, kdo je, toda v trenutku sem vedel, pravzaprav sem bolj čutil, da želim imeti čim več njegovih pesmi oziroma skladb. In jih tudi imam. Poslušam ga pogosto. Še danes imam v ušesih njegovo skladbo Blowin' In The Wind, ki jo je zapel aprila 1962 (Live at Gerde's Folk City, New York). To je pesem, ki govori o nekaterih vprašanjih, za katera je še danes jasno, da nimajo odgovorov, nimajo pa jih natanko zato, ker s tem svetom še bolj kot v tistih časih upravljajo ljudje, za katere pri najboljši volji ne morem reči, da imajo sploh interes, da bi ponudili dobre odgovore na njegova vprašanja. Takega interesa nimajo, ker imajo druge interese, povezane s kopičenjem moči in denarja; zagotovo so povezani tudi s sanjami, ki pa so popolnoma drugačne od sanj, o katerih poje Dylan (Bob Dylan's Dream, Live at Town Hall, New York, april 1963).

Na Antarktiki se je odlomila ledena gora, velika 4320 km2, in je trenutno največja plavajoča gmota ledu ali čiste pitne vode na svetu, ki se bo počasi stalila in postala del morske vode, berem v današnji številki časnika The Guardian. Vendar se ni treba vznemirjati. Do leta 2100 bomo namreč zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida. Tako pravijo politiki, taka je njihova želja.