Razmišljanja o vedenju ljudi so pogosto ujeta v sporno domnevo, da ima vsak človek notranji, stabilni jaz ali ego, sebstvo ali kaj podobnega, ki se racionalno odloča med možnostmi. Freud ni bil prvi raziskovalec, ki je dokazal, da takega jaza ali sebstva ni, da je zgolj učinek delovanja imaginarijev, je pa najbolj prepričljivo pokazal, kaj se v resnici dogaja znotraj ljudi, ko se odločajo. Namesto enotnega jaza obstaja več jazov ali možnosti za imaginarne identifikacije, kot bi rekel Lacan, nad jazom je nadjaz, ki močno pritiska in vpliva nanj. Človek, ki se odloča, je zato bolj podoben bitju, ki ne izbira med danimi možnostmi, temveč je kreativno bitje, ki jih ustvarja. V vsakdanjem življenju pa je vendarle nekoliko drugače, saj obstajajo različne omejitve.

Obstaja logika Marxovega Kapitala. Kdor ne bere te knjige, ne more razumeti njene logike, kar je bržčas očitno. Potem ni daleč do zmotnega in na žalost prevladujočega prepričanja, da kapitalizem ni mašinerija, zmožna za neskončno širjenje sebe – ključno je spoznanje, da so ljudje pri njenem širjenju drugotnega pomena, zato so za profiti ali dobički, ne pa pred njimi. A tako kot Jezus ni ustvaril krščanske religije, tudi Marx ni ustvaril marksizma. Kdor je proti marksizmu, zato morda nima pojma, o čem je pisal in razmišljal Marx; kdor hodi v cerkev, morda ne bere besedil, v katerih je zapisano, kaj je domnevno rekel Jezus, zato ne more razumeti njegovega simbolnega poslanstva. Razlika je pomembna. Marx zapiše, kar zapiše, potem ko prebere morje knjig drugih avtorjev, ki jih zna dobro dekodirati. In Jezus enako dobro ve, kaj je pisano, nato pa večkrat reče kaj takega, kar je ravno nasprotno od tega. Obenem se požvižga na oblastnike, ko mu rečejo, da so njegove besede v navskrižju s starimi besedili, s tem, kar je pisano.  

Trivialno je res, da vsak otrok rad posluša zgodbe, pravljice, pripovedke. Enako je res, da vsak človek potrebuje zgodbe, da si jih ljudje nenehno izmenjujemo. Res pa je tudi, da otrok le intuitivno čuti, o čem je pripoved, da še ni zmožen za njeno razlago ali celo analizo. Na kratko: otrok ne ve, zakaj, čemu pripovedi, zgodbe, pravljice. Lahko pa spozna.

Ruski anarhist Peter Aleksejevič Kropotkin leta 1902 priobči izvrstno razpravo z naslovom Vzajemna pomoč; pred več kot stoletjem torej. To je razprava, s katero avtor dokaže pomen in vlogo solidarnosti, egalitarnosti, vzajemnosti, medsebojne skrbi za preživetje ne le ljudi, temveč tudi drugih živih bitij, ki večinoma živijo skupaj. Pol stoletja pozneje, po prvi in drugi svetovni moriji, piše Theodor Adorno o potrebi po sodelovanju, egalitarnosti in vzajemni skrbi. Njegovo pisanje in pisanje številnih drugih avtorjev je tudi potrebno, kajti očitno obstaja družbena amnezija, kot jo je imenoval ameriški zgodovinar Russell Jacoby. Danes ni nič drugače, zato pa pandemija nastavlja zrcalo in kdor hoče videti, vnovič prepoznava vlogo in funkcijo medsebojne pomoči, solidarnosti in egalitarnosti za preživetje.

Lotevam se nove knjige: Priti Joshi, Subir Shukla, Child Development and Education in the Twenty-First Century (Springer, 2019). V roke jo jemljem, ker vem, da prinaša najnovejša znanstvena spoznanja o mladih ljudeh, na katerih sloni bodočnost, kot se reče. In če nas zanima bodočnost, bi nas moralo zanimati, kaj se dogaja z njimi, še bolj pa bi nas moralo zanimati, kaj bi se moralo dogajati, kako jih torej vzgajati za bodočnost, da bo dobro ne le zanje, temveč za vse ljudi, kar pomeni tudi za nas.

Namesto vračanja v stare tirnice in namesto praznega protestiranja zoper vlado je treba ponuditi nove pozitivne programe. To je popolnoma jasno ali bi vsaj moralo biti. In pozitivni programi niso nekaj blebetanja v oblakih, ampak imajo resne, konkretne koordinate, za katerimi so dobre, produktivne ideje. Te so socialne oziroma družbene, politične in ekonomske. Zapisano ne pomeni, da podpiram vlado, pomeni pa, da mi je čisto vseeno za imena in priimke vladnih ljudi, dokler me pozitivni program prepriča. Ko me ne prepriča, so lahko pod njim podpisi vseh svetnikov in modrecev tega sveta, pa ne bo nič drugače. Če na primer Boris Johnson te dni reče, da bo Britanija čez nekaj časa, ko kriza z virusom mine, radodarnejša do državljanov in državljank ter bolj zavezana delitveni ekonomiji ali ekonomiji delitve, mu ravno ne verjamem, ker bi to pomenilo, da je politik čez noč magično zamenjal kožo, v čaranje pa pač ne verjamem.

Na vsak način je treba reševati poletno turistično sezono in gospodarstvo nasploh, nam pripovedujejo iz dneva v dan, čeprav je to, gledano iz določenega zornega kota, že popolnoma jasno. Virus je sicer še vedno tu, toda dobički so pomembnejši. Delo je izgubilo že več deset milijonov ljudi; samo v ZDA več kot 30 milijonov. Torej je treba pohiteti. Ljudje, ki se bodo vrnili na delo, ker je treba zagnati gospodarstvo, bodo zagotovo širili virus, poleg tega pa je dejstvo, da so nekateri od njih že sedaj rizični, kot se reče, ker niso povsem zdravi. Cepiva še dolgo ne bo, to pa pomeni, da nekatere delavce v bližnji prihodnosti zagotovo čaka bolezen, nekatere tudi smrt.

Cerkev se te dni močno zavzema, da bi bile trgovine ob nedeljah zaprte. Zdi se hvalevredno. A je manj hvalevredno, ko izvemo, zakaj tako razmišlja. Tako namreč razmišlja zato, ker njeni podaniki verjamejo, da bi morala biti nedelja namenjena religiji, odhajanju ljudi v cerkev in religioznemu življenju. Poglejmo, če se njihovo razmišljanje izide.

Za zajtrk sem si privoščil dobro knjigo. Spisal jo je britanski marksist in sociolog Ralph Miliband. Njena izhodiščna ideja je preprosta: družbeni red, ki temelji na medsebojni tekmovalnosti, dobičkonosnosti in kopičenju kapitala v rokah peščice, ne more pod nobenimi pogoji omogočiti ljudem, da bi živeli kot skupnosti (community). Ne trdim, da smo v stari Jugi živeli socializem, prav tako pa težko sprejmem, da se imajo danes nekateri milijarderji za socialiste. Pravzaprav je v teh dneh kar popularno biti socialist, čeprav so pravi socialisti izjemno redki. Še redkejši so komunisti. In prava osvežitev je branje knjige, ki opravi z obveznim kritičnim spraševanjem, ali je socializem sploh mogoč. Miliband tako nikakor ne misli, da je socializem nekakšna rešitev za probleme, s katerimi se soočajo ljudje danes, ko so prisiljeni živeti neoliberalizem. Daleč do tega, kajti prepričan je, da moramo socializem razumeti predvsem kot boj številnih ljudi za družbeno pravičnost. In res ne vem, kako je mogoče trditi, da so za družbeno pravičnost milijarderji, kot mi ni jasno, kako je mogoče vztrajati pri ideji, da je kapitalizem, kakršnega poznamo, najboljši od vseh možnih sistemov, če pa je družbene nepravičnosti tako veliko, da glava peče. To pa še ni vse.

Zdravi razum se nemočno sprašuje, zakaj politiki ne naredijo več za revne ljudi in sploh za vse ljudi, ki ne pripadajo eliti. Zakaj ne naredijo socializma, ki bi bil dober za vse ljudi? Zakaj vedno znova hodimo na volitve in tiho upamo, da bo potem drugače? Odgovor na vsa ta vprašanja je tako preprost, da je že kar trivialen. Na žalost pa je tudi tak, da ne moremo biti optimistični. Dokler bo kapitalizem, ne bo namreč nič drugače. Zakaj ne?