Tole mi je te dni napisala Ana. Skušam se spomniti, kaj je bilo tisto, kar ste storili vi, v obdobju, ko sem zelo veliko razmišljala o samomoru. Ne spomnim se točno. Ne vem, ali sem bila tako pogreznjena v svoje lastno trpljenje, da se tega ne morem spomniti. Vem pa nekaj: nikoli mi takrat niste dali občutka, da sem zaradi razmišljanja kaj manj vredna. Prav nasprotno. Znali ste mi dati občutek vrednosti. Kaj je tisto, kar človek potrjuje v drugem, ko ta nima ničesar, kar bi bilo vredno potrjevati, oz. drugače, kako najde v človeku tisto nekaj, kar ga odvrne od lastne ničvrednosti? Razmišljanje, da je življenje človeku podarjeno, da je njegova dolžnost, da ga živi, se zdi razmišljanje v pravo smer. To je tisto, kar ste meni povedali vi. Postavili ste visok nivo, ki ga nihče ne presega. Vedno znova ljudi primerjam z vami in si s tem zapiram pot. (…) Komaj čakam jutri zjutraj. Razmišljanje, ki me pelje v krogu, je bilo tudi razmišljanje v tem enem dnevu, ko sem čakala na vaš odgovor. Noro, kako čakam vašega odgovora. Vmes vas skušam spodbuditi, vas spomniti, da obstajam, da sem tudi jaz (pa nisem naredila ničesar). Včasih se bojim, da boste ob vseh ljudeh enostavno pozabili, kako pomembne so vaše besede za mojo lastno vrednost. Če so mi vaše besede tako pomembne, če je vaše potrjevanje moje eksistence, meni,  tako zelo pomembno, si ne upam pomisliti na posledice, ko bi se odločili, da me sovražite. Vem, da sem si včasih želela (ne nezavedno), da me sovražite, da me ne marate, danes pa se vsak dan zahvalim, da tega niste naredili. Da ste vztrajali. Rada vas imam, bolj kot si sploh lahko predstavljate. Ana

Najprej smo slepi, in ne vidimo. Imamo široko zaprte oči. Mislimo, da vidimo, a ne vidimo. Verjamemo, da razumemo, a ne razumemo prav dosti. Potem napoči trenutek, ko si želimo, da bi odprli oči. Čisto mogoče pa je tudi, da ne napoči. In lahko se zgodi, da napoči, pa ne želimo odpreti oči, ker nas je strah. Ni nas strah zgolj smrti; mnogo bolj nas je strah, da bi ostali čisto sami.

Včeraj mi je nekdo rekel, da težko zdrži ne delovnem mestu, ker so medsebojni odnosi v podjetju, v katerem dela, neznosni. Na moje vprašanje, kaj jih dela neznosne, zakaj so torej nevzdržni, mi je odgovoril, da se ne more z nikomer resno pogovarjati še o čem drugem, kot je vreme, fuzbal, moda, avto, otroci, kariera, k vsemu pa dodal še nenehno jamranje in stokanje o trivialnih vsakdanjih zadevah, s katerimi se ljudje srečujejo. Rekel sem, da je kognitivno in nekognitivno kar pomembno, da se človek pogovarja še o kakih resnejših temah in morda malce poglobljeno, saj številne raziskave potrjujejo, da vsakdanje kramljanje človeka kognitivno ne zadovoljuje, mu ne ponuja občutkov izpolnjenosti, zlasti pa ne občutkov potrjenosti in lastne vrednosti, če občutke sreče kar izpustim. Tako kramljanje je namreč največkrat zgolj kognitivno nezahtevno stresanje dejstev, podatkov in informacij pred drugega človeka, začinjeno z bolj ali manj slabo prikrito egocentričnostjo in željo po kratkotrajni pozornosti, pogosto pa je kar medsebojno tekma za mentalni prostor, ki ga posameznik skuša zasesti v čim večji meri, zato nekateri ljudje govorijo in govorijo in govorijo, čeprav njihovo govorjenje ne vodi nikamor in je čez nekaj minut po začetku zgolj breme za navzoče, a nihče ne upa ziniti, naj že neha, ker njegovo govorjenje nikogar v resnici ne zanima. Ljudje upravičeno uporabljajo izraz nakladanje, saj se dejansko zdi, kot da ta, ki ves čas govori, zgolj nekaj naklada in kopiči, to pa za navzoče ni nič drugega kot breme. Ali kot mi vedno znova reče Ana: ljudje so obupno predvidljivi, nezanimivi in neracionalni. Včeraj sem imel kratko predavanje, v katerem sem poudaril zlasti pomen Dunning-Kruger efekta za vsakdanje življenje hendikepiranih ljudi; tema je vznemirljiva tudi za vse druge ljudi.

Začetek gledanja serije Černobil (Craig Mazin, 2019) me je popolnoma sesul, kar pomeni, da sem ob gledanju trpel in sta me bolela telo in duša, čeprav ne morem reči, da je bilo prikazano zame povsem novo. Sesul me je zlasti izjemno prepričljiv filmski prikaz bede človeškega, učinka povsem neracionalne in do konca nore hierarhije komunističnega sovjetskega režima, prepletenega s strahom vrhunskih znanstvenikov pred bednimi in neverjetno poslušnimi aparatčiki ter z nerazumnim žrtvovanjem zaposlenih delavcev, gasilcev in drugih ljudi, ki so prihiteli na pomoč, ne da bi se jim vsaj malo sanjalo, kaj se je v resnici zgodilo, ki je tako vrhunski in otipljiv, da je film resničnejši od resnice, kot so jo doživljali ljudje, takrat navzoči na kraju, ki se je že zapisal v zgodovino kot čista tragedija. Sesulo me je zlasti zato, ker je jasno videti, kako nič je vreden posameznik, ko je na delu oblast, ki povsem nerazumno določa, kaj mora storiti, pa če je njeno ukazovanje še tako absurdno, neučinkovito in temelji na zanikanju realnosti. In morda me je še najbolj presunilo spremljanje ljudi, ki z golimi rokami dobesedno sredi razstreljenega jedrskega reaktorja preprečujejo še večjo katastrofo, čeprav obenem najbrž že vedo, da ne morejo preživeti in da so tako rekoč že mrtvi. Ob tem se mi je vnovič ostro zastavilo še eno vprašanje, s katerim se sicer srečujem že dalj časa.

Ugotavljam, da je v človeški naravi zmožnost doživljanja veselja in radosti, ko človek daje drugim ljudem, ko jih obdaruje, ko naredi nekaj dobrega zanje. Ne spomnim se, da bi kadarkoli kateri koli filozof rekel, da je človekova sreča v življenju vezana na samotno, egoistično kopičenje materialnih dobrin. Niti ene razprave o naravi etičnosti ne poznam, ki ne bi poudarjala pomena medsebojnih odnosov, odgovornosti človeškega bitja za visoke cilje, ki vselej zajemajo druge ljudi in njihov srečo, kar pomeni odgovornost do drugega in zanj. Na kratko: človek ne more biti srečen, če ne osrečuje drugih ljudi.

Kaj pomeni biti človek? Pomeni biti delavec in potrošnik, kar sta dve osnovni, daleč prevladujoči identiteti človeškega bitja v letu 2019? Ne, človek je bitje, zmožno za razmišljanje o sebi in svetu, v katerem živi, je bitje, zmožno za odgovornost do drugega človeka, je bitje, zmožno za kreativnost in novo v neskončnem absolutnem simbolnem polju. Človek delavec in človek potrošnik pa sta končni bitji, od katerih se pričakuje zgolj več istega, kar pomeni več dela in več potrošništva znotraj danega in določenega okvira. Zlasti pa se od njiju pričakuje, da se ne upirata danemu.

Včeraj sem imel zadnje letošnje predavanje iz socialne nevroznanosti. Govoril sem o čuječnosti (MINDfulness) za učitelje in učence, za demokratično vzdušje v razredih, za demokratično razredno klimo, kot se reče. Čisto naključje je, da je prav te dni objavljena raziskava o domnevni preobremenjenosti učencev v slovenskih šolah, zato spregovorim tudi o njej.

Kakšna je resnica sodobnega globalnega kapitalističnega sveta? To je smiselno in produktivno vprašanje. Kot je smiselno in produktivno ugotavljati, da se to, kar je nemogoče, vedno znova vrne kot nekaj mogočega; Realno je namreč nemogoče. Vrne se na način, ki ga lahko opišemo kot kreativno politiko. V teh dneh, ko naj bi ljudje volili predstavnike v evropski parlament, ni na vidiku niti ene same kreativne politike. Vse so podrejene prevladujočemu redu, zato je čisto vseeno, kaj obljubljajo volivcem, saj izbirajo le med tem, kar se zdi mogoče, nobeni pa niti ne pride na misel, da bi se lotila nemogočega. In kdo narekuje oziroma določa, kaj je mogoče? Kapital, mrtvi principi kopičenja, dobičkov in hierarhičnih odnosov med elito in vsemi drugimi ljudmi. Kar je mrtvo, torej še vedno vlada živim. Politiki nočejo iznajti kreativnih politik, ampak se raje ponujajo volivcem kot blagovne znamke in jim obenem ponujajo razlage, kaj je možno in kaj ni. Bojijo se postaviti pod vprašaj obstoječi prevladujoči red in ponuditi nekaj zares novega. Morala njihovega delovanja je zato sumljiva, saj so zgolj varuhi mogočega, ne pa misleci novih razmerij med mogočim in nemogočim.

Reinvencija pomeni vnovično iznajdbo. Ljudje tako lahko vnovič, še enkrat, iznajdemo nekaj, čeprav so naši predniki že iznašli isto. Zdi se paradoksno, kako namreč odkriti nekaj, kar je že odkrito, vendar je zelo preprosto. Če na primer rečem, da vnovič iznajdemo ljubezen in njen pomen, pomeni, da ustvarimo pogoje za novo razumevanje ljubezni in za novo udejanjanje ljubezni v vsakdanjem življenju, to pa zopet pomeni nove, drugačne medsebojne odnose. V novem svetu z iznajdbo tako odpremo prostor, v katerem se ljubezen izraža na nov način. In sproža nove učinke. To ne pomeni družbene revolucije in spremembe družbenega življenja, pomeni pa revolucijo v življenju tistih posameznikov, ki postanejo del take reinvencije. Za katero je takoj mogoče reči, da kot novo ne predstavlja starega sveta, zato je mogoče, da se zastopniki starega spravijo nanjo in jo skušaj zatreti, pa čeprav gre za ljubezen, za katero je bilo v nekih drugih časih že rečeno, da je vse, kar potrebujemo.

Pravo bogastvo so ljudje. In to, kar imajo lahko med seboj. Danes velja namesto všečkanja in medmrežnih stikov, neskončnih možnosti za naključna, bežna, kratkotrajna srečevanja zagovarjati staromodno ljubezen in obljubo dveh, da si bosta stala ob strani v dobrem in slabem. Natanko v tej perspektivi se strinjam z idejo, ki jo zagovarja Alain Badiou: ljudje imamo pravico do upora, protesta, revolta. Pravica je univerzalna. Dodajam: življenje brez upora je neznosno, življenje brez ljubezni je nesmiselno in življenje brez dobrih idej je zapravljeno.