Železna gospa je nekoč izjavila, da je cilj njenih reform kapitalističnega načina življenja spreminjanje srca in duše ljudi. Tudi Hitler in njegovi pribočniki so v svojem času vedno znova močno poudarjali, da je bistvo njihovega korenitega spreminjanja sveta osvajanje duš in src čim večjega števila ljudi. Prava politika, je velikokrat rekel minister Goebbels, mora zlesti ljudem pod kožo, ogreti mora njihova srca, sicer je vse zaman, kajti zgolj sklicevanje na razum je mnogokrat prekratko in premalo učinkovito. Nihče od njih pa ni razumel, da je človeško bitje po naravi v srcu in duši zavezano etičnosti, ki ga usmerja k siroti, vdovi/vdovcu in tujcu, kot je nekoč zapisal Emmanuel Lévinas, ta neverjetni mislec etike in etičnosti. Sirote, vdove/vdovci in tujci so brez partnerjev, brez staršev in brez prijateljev. Kapitalistični cinik bi seveda takoj porekel, da je to še bolje, saj so povsem svobodni, da samostojno in neodvisno od drugih ljudi tekajo za svojimi sanjami. Tako tekanje je trenutno v kapitalističnem svetu prav gotovo najbolj želeno vedenje med seboj tekmujočih vse bolj osamljenih posameznikov, saj študije dokazujejo, da se je število ljudi, na primer v ZDA, ki izjavljajo, da so pogosto ali vedno osamljeni, v zadnjih desetletjih podvojilo.

Nadaljujem z razmišljanjem o etičnosti in se obenem vse bolj zavedam akutnosti potrebe po vračanju k etičnosti v svetu velikih razlik in neenakosti, vzpenjanja desnega populizma, brezmejnega porabljanja energije iz fosilnih goriv in katastrofalnih podnebnih sprememb, v svetu torej, v katerem nam politiki iz dneva v dan govorijo, kako dobro nam gre in da bo šlo že jutri Vsem še veliko bolje.

Kako pomembna je etičnost, o kateri razmišljam, kako pomemben je odnos do drugega človeka in do neskončnosti oziroma boga, ponazarja tudi narava zadolženosti, ki jo natančneje razdelam v nadaljevanju.
 
Še pred tem pa na kratko predstavim idejo, o kateri imam jutri predavanje, neposredno pa je povezana z nadaljevanjem tu začetega razmisleka.

Tako je prepeval oni dan v Ljubljani Jani Kovačič, ko smo se zbrali pod rdečo zvezdo, kamor nas je povabila Svetlana Makarovič. Vračali smo se tudi v zgodovino, saj so nam najprej zapeli nekaj partizanskih pesmi. Vračanje v zgodovino je tudi sicer lahko zelo učinkovito, če se iz nje česa naučimo. Natanko zato sem prebral še neko pismo, ki ga na tem kraju komentiram.

Étienne Balibar je pred leti (1994) v knjigi o množicah, idejah in družbenih razredih zapisal, da obstaja strah množic; nič novega, porečejo številni ljudje, to nam je znano že od nekdaj.

Zopet so me hoteli prepričati glede vpliva polne Lune na vedenje ljudi; prepričujejo me tudi v pomen horoskopa in skoraj vsak dan mi kdo reče, naj vendar že odprem oči in spoznam, da vse raste in da je kapitalizem dober, saj dviguje vse čolne.

Odnos do boga, ki je onkraj, je subverziven.

Z lahkoto. V Sloveniji še zlasti.

Odgovornost do Drugega torej. Ugotovili smo, da človek ni svoboden, če ni odgovoren do etičnega zakona. Njegova svoboda pa se pri tem ne konča, ampak se nadaljuje, kar je zelo dobro; poglejmo, kako.

Ljudje vedo, kaj želijo, ker ugibajo, nekateri večji del življenja ali pa celo ves čas, kaj želijo drugi ljudje od njih; torej niso svobodni in niso etični, saj skrbijo predvsem za želje drugih ljudi. Predlagam nekaj boljšega. Začenjam kajpak na začetku.