Ko poslušam iz dneva v dan novorek, s katerim nagovarjajo ljudi, naj trdo delajo, da bodo dodajali vrednost in da bo družba veliko ustvarila, kajti šele potem bo mogoče ustvarjeno tudi deliti, se vedno znova vprašam, kaj se je premaknilo v zadnjih dveh stoletjih – in zakaj se ni. Mislim na vizijo Panoptikona. Zopet ne mislim, da je nujno prebirati Foucaulta – a njegovo branje nikakor ne bi škodilo, da bi razumeli vizijo in pomen podrejenosti teh, ki verjamejo v trdo delo in zlasti znajo razločiti tako delo od dela, za katerega vztrajno zatrjujejo, da vsaj trdo zagotovo ni.

Razumevanje potrebe po inkluzivnosti ali vključevanju ljudi, za katere lahko rečemo, rečejo pa tudi sami, da so izključeni, moramo imeti pred očmi dve besedi: red, norma. Vsako občestvo obstaja, ker je tako ali drugače urejeno. V njem vlada red. Možnih je kajpak veliko različnih redov. In nujno je, da vsak red ogroža nered. Ljudje zato spontano čutijo, da nered ni v redu, da je treba obstoječi red ohranjati. In enako je nujno, da ljudje red vselej kršijo, da hočejo drugačen red – tako vedenje terja razsvetljenstvo. Ljudje, ki kršijo red, so zato po navadi kaznovani. Starši tako kaznujejo otroke, učitelji učence, šefi podrejene, država kaznuje te, ki kršijo uzakonjeni red. Kršenje reda ljudi neposredno izključuje.

Ko se mladenka ogleduje v zrcalu in z grozo v očeh ugotavlja, kako grda je, kako zelo nelepo je njeno telo, ko ugotavlja, kaj vse je narobe z njenim telesom, kako se ji gnusi, kako slabo se počuti v njem, kako se sovraži, čeprav je telo mlado in zdravo, govorimo o medikalizaciji pogleda. Ni treba brati Foucaulta, da razumemo, kaj se dogaja. Na delu je namreč oblika nadzora. Pogled na telo ostro preiskuje telo in opazi vsako domnevno nedoslednost, napako, motnjo, poškodbo, vsako odstopanje od norme, za katero stoji prepričanje, da se nekako ve, kakšno naj bi bilo telo, da bi bil pogled nanj končno zadovoljen. To je prepričanje, da je treba telo ves čas nadzorovati, sicer je z njim vse narobe. Kot da je telo živ organizem, kar seveda tudi je, ki ima lastno voljo in lastne norme, ideje o normalnosti in normativnosti. Kljub takemu prepričanju telo pogledu ves čas uhaja, vedno znova se izkaže, da je drugačno, kot naj bi bilo. Z njim je torej nekaj narobe, tam je nekaj, česar očitno ni mogoče nadzorovati. Le da to nekaj nima nobene zveze s telesom. Kaj je torej to nekaj, kar uhaja nadzoru, česar nikakor ne moremo spraviti pod kontrolo, da bi bilo telo natanko tako, kot hočemo?

Če samo malo pomislite, ugotovite, da je diskriminiranja ljudi, kolikor hočete; ni res, da so diskriminacije deležni le pripadniki ranljivih družbenih skupin, na rob družbe potisnjeni posamezniki in posameznice, domnevni čudaki in čudakinje ali ljudje s posebnimi potrebami. Ne mislim le na razne komentarje tega, kar človek pove ali zapiše, ki so pogosto tako bizarni, da jih je težko pripisati človeku kot razumnemu bitju, mislim tudi na to, da je vsak človek laični psiholog, ki ocenjuje druge ljudi, jim pripisuje vrednost, lastnosti in zmožnosti, zlasti pa mislim še na nekaj drugega. Psihološke razlage diskriminiranja ljudi so doslej postregle z močnimi teoretskimi orodji, s katerimi dobro razumemo, zakaj in kako ljudje diskriminirajo drug drugega celo v elitnih krogih in okoljih, v katerih vsi zatrjujejo, da so za medsebojno spoštovanje, dialoge, univerzalne vrednote in človekove pravice.

Struktura psihopatologije se je v sto letih precej spremenila. Če je Freud odkrival, kako zelo so zlasti ženske podrejene nadjazu, ki prepoveduje uživanje, kar pomeni, da je bilo smiselno učiti se, kako nadjazu ravno ne streči, ker je neracionalen in krut, je danes človek poln občutkov krivde, če ne uživa. Danes je uživati preprosto treba, kar je zopet neracionalno, toda številni ljudje te neracionalnosti ne prepoznavajo, kot je niso v 19. stoletju, zato se tudi prek družbenih medijev hvalijo, da ne lenarijo, da ne morejo lenariti, da nikoli ne počivajo, da ves čas trdo delajo, da zasledujejo velike cilje.

Volitve so za nami in poraženci so zmagovalci. Izide volitev razlagajo tako, da so druge stranke videti kot poraženke, medtem ko je zmagovalec bodisi neomenjen ali pa je njegov izid izpostavljen le kot muha enodnevnica, ki bo že jutri del zgodovine in bo pozabljena. Eksperimenta z zatonom demokracije je sicer konec, toda to ne pomeni, da škoda ni bila storjena. Eksperimentator se ne zaveda lastnega eksperimenta, zato se hvali, da ne eksperimentira. Trdi, da je zmagovalec volitev, saj je dobil več glasov kot na prejšnjih volitvah. Demokracija naj bi bila torej na njegovi strani, njegovo delovanje je stabilno in dolgoživo. Volivci so sicer množično proti njemu, toda številčnost je mogoče prezreti in obenem zatrjevati, da je bila politična pot, ki je pretrgana, vendarle prava. Volivci tega morda ne vedo, zato bi bilo na mestu, da jih nekdo pouči.

Berem razgovor z Alainom Badioujem: Pierre Chaillan, Alain Badiou »Il est temps de s’atteler à une riposte générale«. Zgodil se je februarja letos, objavljen je bil 17. marca. Filozof spregovori v njem o dezorientiranosti sveta. Spregovori o temi, ki ne zanima le mene, temveč zanima, sodeč po odzivih številnih ljudi z vsega sveta, ki so očitno jezni, tudi množice; ne le v Franciji, temveč tudi v drugih državah. En contrepoint, il invite à une résistance positive s’inscrivant dans la »réorientation communiste«. Filozof predlaga novo usmeritev, novo orientacijo. Vabi k pozitivnemu odporu. In že slišim branilce kapitalizma, ki zavijajo z očmi, pisano gledajo in brusijo nože, češ da ne potrebujemo nobenega eksperimentiranja. Toda za resno razpravo, za vsako resno debato, je bolje biti potrpežljiv, učinkoviteje je, če se ljudje oborožijo z argumenti in se vsaj poskušajo razumno pogovarjati, namesto da drugim prenašajo lastno neznanje s kakšnim bla, bla, bla. Zlasti v teh časih, če smem tako reči. Na kakšen odpor torej meri filozof, ki ga sicer poznam že zelo dolgo časa in natanko vem, da ne strelja v prazno in ne govori v tri dni, da bi morda na koga naredil vtis, karkoli že to pomeni?

Ogledamo si predvolilno srečanje prvakov strank. Počasno razpadanje oddaje, ki se na koncu prelevi v popolno bizarno tragično komedijo, je zrcalna slika družbenega življenja v tej deželi, v kateri prihajajo do izraza dolgo prikrite in komaj opazne avtoritarne ideje, ki jih spremljajo prepričanja nekaterih prvakov, kako lepo je živeti v Sloveniji, obenem pa se človek skoraj nemočno sprašuje, kako je kaj takega sploh mogoče verjeti.

Naslov je iz metafor. Prvo ponazarja druga metafora. Včasih kdo reče, da se v življenju vrti v krogih. Pomeni, da se v resnici nikamor ne premakne, čeprav se ves čas premika. Če hočeš narediti krog, se moraš kajpak premikati. Začneš na neki točki in se čez čas vrneš na isto točko. To je vrtenje v krogu. Koliko ljudi se tako vrti v krogih? In zakaj govoriti o tiraniji kroga? Zakaj ne bi raje rekli, da je vrtenje v krogu čisto v redu zadeva?

Sem se z ljudmi iz gospodarstva pogovarjal o sodobnem izkoriščanju psihologije za vsakdanje namene. Podjetja za drag denar na veliko organizirajo srečanja s skupnim imenom team building, mi poročajo. O njih gradijo mite, ki naj prepričajo javnost, koliko vlagajo lastniki kapitala v tako imenovani človeški kapital. Izkušnja pa kaže, da je na delu predvsem signaliziranje. Učinkov je zato malo. Potem smo presedlali na kritično razmišljanje in delovanje out of the box. Zanimalo me je, koliko delavci na delovnih mestih kritično razmišljajo in so kreativni, koliko jim nadrejeni prisluhnejo, koliko jih upoštevajo. A se hecaš, so mi odvrnili. Mi smo tam zaradi produktivnosti, ki mora biti čim večja. O čem ti sploh govoriš?