Dan upora proti okupatorju je v Sloveniji čisto po naključju časovno blizu dnevu, ko praznujemo delo ali naj bi ga praznovali. V resnici ga že dolgo ne praznujemo več, ker je neoliberalni čas naplavil nove ideje o pomenu zabave, uspeha in sanjanja, dela, produktivnosti, ki je kajpak vselej premajhna, zato je treba delavce nenehno priganjati k delu, in učinkovitosti, ki se mora ves čas povečevati, sicer rast ni dovolj velika, pa čeprav so delavci zaradi tega poškodovani; zlasti tisti, ki opravljajo nezanimiva, dolgočasna, duhamorna, celo nepotrebna, nesmiselna in nevarna dela, teh pa sploh ni malo, kot ugotavljajo raziskovalci. Vsemu skupaj se pridružuje tehnooptimizem. To je množica preprostih prepričanj, da je tehnologija vselej nevtralna; danes zajema tudi prepričanje, da nas rešuje pred pogubo v obliki podnebnih sprememb. Optimizem je na žalost pretiran, vendar danes boja za delavstvo ni več, zato se bo širil. Ljudje bodo verjetno vse bolj prepričani, da je vse v najlepšem redu, da bodo nove tehnologije v kratkem pomagale prebroditi tako imenovano podnebno krizo, ta pa je tudi edina težava, ki jo imamo, medtem ko se nam drugih težav ni treba niti malo zavedati. Vendar kljub temu obstajajo, zanikanje ali ignoranca pač ne pomagata. Gavin  Mueller v knjigi z naslovom Breaking Things At Work: The Luddites Are Right About Why You Hate Your Job (Verso, 2021) zato poudari: človeško delo je vse bolj reorganizirano v skladu z imperativi, ki služijo logiki kapitala, in ne družbi. Danes je sicer bistveno drugače kot v času, ko je o istem razmišljal Karl Marx, to pa še ne pomeni, da je tudi bistveno bolje. V nekem smislu je radikalno slabše, kajti zmogljive digitalne mašine zbirajo neverjetne količine podatkov o ljudeh in njihovih odnosih, o njihovih potrebah, intimnih željah, interesih in okusih, zbiranje pa ni niti naključno niti nevtralno. Z vsemi temi podatki hoče namreč nekdo nekaj narediti, sicer bi bilo absurdno, da jih sploh zbira. Ne za lastno zabavo, ker na primer nima nobenega drugega dela, temveč za profite. In ti gredo vselej v žepe elite, nikoli v žepe delavcev, če odštejemo kako prislovično drobtinico, ki pade z bogatinove mize, pa ta še opazi ne, da je padla. Podatki o ljudeh in njihovih odnosih so tako novi vzvodi za kopičenje premoženja – pravzaprav so premoženje in so kapital, zato nekateri avtorji upravičeno govorijo o podatkih kot obliki kapitala. Kaj se dogaja? S Karlom Marxom: ko so uvedli nove statve, so postale obrtniške spretnosti tkalcev odvečne; danes se delavci spreminjajo v priveske virtualnih digitalnih ali pametnih strojev oziroma naprav, in sicer nastopajo kot produkcijska sredstva oziroma kot premoženje ali kapital. Kdor zbira podatke o njih, jih obenem pretirano nadzoruje, lahko pa jih tudi izkorišča, saj je mogoče iz njih izvleči vrednost. Digitalni taylorizem, kot ga imenujejo, je sodobni koncept za razumevanje izkoriščanja delavcev, dejstva, da so številni nenehno pod stresom in da trpijo še druge negativne posledice izkoriščanja. Pametni virtualni stroji pospešujejo prehajanje življenja delavcev v novo obdobje rentnega kapitalizma. Nove oblike odpora, upora, protesta in boja delavcev so potrebne, če se hočemo izogniti digitalnemu potopu, ki je logično nadaljevanje tehnofetišizma. Če ne bomo prepoznavali novih oblik izkoriščanja, ki so notranje sodobnim oblikam neoliberalnega kapitalizma, bomo vse bolj le priveski zmogljivih naprav, v katerih ne moremo prepoznati zavesti, zlasti pa ne možnosti za razmišljanje o pomenu in smislu človeške eksistence.

Zbiranje ljudi na javnih krajih in njihovo pogumno nastopanje proti vladi izhaja iz temeljne in zelo stare ideje o vrednosti življenja – ne le človeškega. Naslanja se na spoznanje, da so človeška bitja kot zavestna bitja zmožna oblikovati in preoblikovati svet, v katerem živijo, kar pomeni, da so se zmožna dvigovati nad neposredno danost. To naredijo zato, ker se zavedajo vrednosti življenja, celo neskončne vrednosti življenja. Oblikovanje in preoblikovanje sveta zato sledi ideji vrednosti. In ker so okoli mene še druga živa bitja, skušam skupaj z njimi preoblikovati svet tako, da bo vreden za vsakogar. Taka je temeljna ideja, ki jo je tako dobro premislil Fichte in postavil pred dobrima dvema stoletjema nove temelje za razumevanje človekove svobode: [Šele] vzajemno prepoznavanje zavaruje svobodo za vse posameznike, od katerih se vsakdo vselej že zaveda svoje svobode. Življenje je zares svobodno šele, ko si različni ljudje zavarujejo svobodo, to pa storijo tako, da se vzajemno prepoznavajo in se potrjujejo. Torej ne živi vsak zase in za svojo svobodo; ta brez svobode drugih ljudi sploh ni mogoča. Drugače rečeno: človeško bitje se dopolni šele z drugim svobodnim človeškim bitjem, ker ga potrebuje, da ga prepozna in potrdi kot svobodno človeško bitje. Sklep je na dlani: upirati se je treba vsemu, kar krni pravkar zapisano; tak upor je etičen. Njegov namen je prav tako jasen, določa pa to, kar ljudje najbolj pogrešajo: skupno življenje za biološko in duhovno reprodukcijo. 

Končno! Nekaj tisoč ljudi, več kot deset tisoč, če smo natančni, se je na dan upora proti sovragu zbralo na protestu proti aktualni slovenski vladi. Ta se na protest ni zmogla ali znala odzvati drugače, kot je navajena: s strašenjem. Da se bo virus razširil, je rekla, in da bodo ljudje krivi za širjenje. Seveda se bo, le da to ne bo koronavirus, temveč bo virus upora in protesta, virus egalitarnosti in demokracije, virus razvoja, posttravmatske rasti in napredka. Vladajo nam namreč mrzli ljudje, je bilo rečeno na protestu. Vsak človek dobro razume, kaj pomeni ta metafora.

Na žalost živimo v deželi, v kateri pošiljajo dijake pred sodnike, ker hočejo v šolo, opravičujejo svoja dejanja, češ da policisti opravljajo dolžnosti in se pri tem držijo visokih standardov, omejujejo zbiranje ljudi na javnih površinah kljub nasprotnim mnenjem predstavnikov najvišje sodne oblasti, ker se jih preprosto bojijo, živimo pa tudi v zadušljivem vzdušju, ki ga zaznamujejo in naddoločajo: zmerjanje neodvisnih novinarjev; intelektualna revščina čivkanja, zagovarjanja oblastnih potez ter nagovarjanja ljudi, naj delajo in sprejemajo vsakdanje nadzorovanje; blatenje drugače mislečih; zatiranje kritične misli; spodbujanje konformizma, množičnega prilagajanja novoreku in širjenje neoliberalnega žargona; spreminjanje zgodovinskih dejstev; pačenje znanstvenih spoznanj o naravi realnega sveta. In nikakor ni nepomembno dejstvo, da je danes 27. april.

Letošnjega oskarja za najboljšo moško vlogo je za igro v filmu Oče prejel Anthony Hopkins. Vloga očeta je, čeprav je v filmu že star in dementen, še vedno tudi vloga avtoritete, britanski igralec pa jo odigra na način, ki zasluži prestižno filmsko nagrado, pa tudi skromen komentar. Za vsakega očeta in za vsako mater namreč velja, kar sledi.

Blagostanje ljudi ni niti približno učinek gospodarske rasti, ki ima sicer status božanstva, saj ni učinek kopičenja in povečevanja, temveč je učinek razvoja, napredka in preoblikovanja, prevajanja v nov način življenja. Rast pretirano hvalijo, čeprav za hvalo ni dobrega razloga, in vtis je, da je res potrebna. Blagostanje naj bi ji sledilo, taka je mantra, vendar je dokazano, da ne sledi kopičenju dobrin, blaga in storitev. Zavezano je namreč medsebojni povezanosti ljudi in vzajemni skrbi, medtem ko terja rast zlasti proizvodnjo dobrin zaradi proizvodnje in dobičkov. Nobeno naključje ni, da je sistem take rasti že pred desetletji preko svojih zastopnikov terjal obstoj vitkih vlad, ki ga sočasno pustijo pri miru, da se širi, in podpirajo na vse mogoče načine, kajti nihče ne želi tvegati, da bi ga lastniki kapitala zaobšli ali celo povsem zanemarili. Človek brez kapitala je namreč kot ptica brez peruti, to pa pomeni, da je odvisen in izločen iz igre. Občestvo ne bo poskrbelo zanj, saj naj bi vsakdo skrbel predvsem zase, lastniki kapitala takisto ne. Vse bolj bo nadzorovan, saj je kapital tudi sicer zainteresiran za nadzor nad ljudmi, kar je bržčas logično, kajti nenadzorovani ljudje morda ne bi hoteli več delati za dobičke nekaterih redkih srečnežev. Dokler lahko rečemo, da je kapital premoženje ali celo denar, lahko dokažemo, da je pomembnejši od ljudi, kajti v takem svetu je dobičkonosnost vladar, ki se mu podrejajo ti, ki imajo denar, in oni, ki morajo delati, ker brez dela ni dobičkonosnosti. Sprto s pametjo je zato razvijanje korporacij, ki se vse pogosteje naslavljajo na ljudi s slogani, iz katerih naj bi bilo razvidno, da skrbijo za potrošnike, njihovo blagostanje in celo srečo. Nastaja vtis, da korporativni lastniki kapitala sočasno berejo Marxa in trdijo, da je skrb za gospodarsko rast obenem tudi skrb za blaginjo, blagostanje in dobrobit ljudi, ki zmorejo biti potrošniki, saj blago in storitve niso zastonj. Idealni potrošnik je zato tudi idealni državljan. Zlahka ga opišemo z lastnostmi, kot so rezilientnost ali odpornost, avtonomnost ali samostojnost, podjetnost; vse to mu pomaga, da skrbi zase, za svoje telo in svoje duševno zdravje. Kdor se ne more približati temu idealu, razlogi za to niso pomembni, tvega izključenost, osamljenost, duševne težave in celo prezgodnjo smrt. V takem svetu človek ne želi biti star, ne želi biti invalid, ne želi biti nezaposlen, ne želi biti reven ali bolan. Želi in hoče uspeti, morda celo zaradi tega, ker uspejo le silno redki.

Saj še sebe ne znamo reševati. Planet nas ne potrebuje in našega reševanje tudi ne. Človeštvo mora reševati sebe in druga živa bitja, ne planeta. Obljube, kaj vse bomo naredili do leta 2050, v Sloveniji naj bi celo zaprli rudnik premoga, zvenijo lepo, toda znanost pravi drugače. V današnji številki časnika The Guardian (Some say we can 'solar-engineer' ourselves out of the climate crisis. Don't buy it, Ray Pierrehumbert, Michael Mann) berem: Če svet ne bo dosegel neto ničelnih emisij ogljikovega dioksida, bodo vsakoletne emisije povečevale zalogo atmosferskega ogljikovega dioksida, kar bo zahtevalo nenehno stopnjevanje tehnoloških popravkov, škoda zaradi končnega šoka pa bo vedno večja. Medtem pa se bodo drugi nevarni učinki kopičenja onesnaževanja z ogljikom, na primer povečevanje kislosti oceanov, sčasoma še poslabšali.

Če bi vedela, da bo mama tisti dan umrla, bi izrekla drugačno besedo. Ali sploh nič. Lahko bi ji sledila do tušev in z njo umrla. Lahko bi naredila kaj drugačnega. Lahko bi naredila še več. Verjamem v to. Tako razmišlja Edith Eva Eger o tistem trenutku, ko je stala pred Mengelejem in odgovorila na njegovo vprašanje, kdo stoji ob njej. Za nazaj je kajpak lahko razmišljati, kaj bi človek storil, kaj bi moral storiti, kaj bi želel storiti. Kako zlahka nas zapelje domišljija, da imamo nadzor, da smo kdaj imeli nadzor, da imajo stvari, ki bi jih lahko naredili ali izrekli ali bi jih morali storiti ali izreči, moč, da zdravijo bolečino, da izbrišejo trpljenje, da odstranijo izgubo. Kako enostavno se lahko oklepamo odločitev – ali jih častimo –, za katere mislimo, da bi jih lahko sprejeli ali bi jih morali sprejeti. Bi lahko rešila svojo mamo? Mogoče. In s to možnostjo bom živela do konca svojega življenja.

V analizi analitik na zelo preprost način sprejema paciente. Sprejema jih brezpogojno in brez zadržkov. Freud je tak način opisal na genialen način in z zelo preprostim stavkom: povejte mi kaj več. Resnično, analiza ni kakor klepet ali izmenjavanje mnenj, ki se ves čas ponavljajo, zlasti pa ni prenašanje znanja od zdravnika k pacientu. Analitik, mimogrede, sploh nima nikakršnih mnenj. Sogovorca vabi, naj pripoveduje, naj pove več. Če bi to delali ljudje v vsakdanjem življenju, ne bi tako trmasto vztrajali pri svojih mnenjih, češ da imajo pravico do njih. Dogajalo pa bi se še nekaj. V svojih pripovedih o vsakdanjem življenju in o tem, kar imajo med seboj, bi odšli daleč, zelo daleč. Ne mislim, da bi morali kar povprek drug drugemu pripovedovati intimnosti, saj mislim na nekaj drugega. Na pripovedovanje o tem, kar jih pohablja čisto vsak dan, na pogosto nevidna oblastna razmerja. Ljudje imamo namreč zmožnosti. Da ljubimo in da sovražimo; lahko izbiramo. In zmožni smo za pripovedovanje, za to, da povemo še kaj več kot zgolj mnenje, kliše ali kak podatek, ki se je naložil v našo glavo, ker še vedno verjamemo, da učitelji v šoli prenašajo znanje, mi pa ga kot učenci sprejemamo. Če želimo povedati kaj več, moramo misliti, moramo si dovoliti misliti, razmišljati in se prepustiti pripovedovanju.

Učenci niso prazne posode, v katere vlivamo znanje; ljudje niso posode, v katere naj bi se vlivalo znanje. Kar se vliva, ni znanje; vlivajo se informacije, vlivajo se podatki, vlivajo se podobe. V vseh teh letih sem se kot učitelj naučil, da ljudi ne morem naučiti ničesar. Ljudje se namreč učijo sami, če imajo interes. Nanje ne prenašam znanja, ne vlivam ga v njihove glave. Tudi če bi bilo to mogoče, bi še vedno obstajali odpori, ki jih nudijo ljudje. Odporov tako rekoč ni mogoče premagati. Kaj potem ostane učiteljem? Ostaja jim domneva, da so otroci vseskozi že zmožni za ustvarjalnost, učenje in kritično razmišljanje. Nisem rekel, da kaj od tega tudi želijo, je pa mogoče, da se naučijo želeti. Prav tako se lahko naučijo biti učitelji sebi.