Onkraj ideoloških dogem, praznega govora, političnih puhlic, žargona in novoreka, neuporabnih mnenj ter nerazumnih prepričanj, egocentričnih in slabo prikritih pohlepnih interesov teh, ki imajo dostop do kapitala, leži vsakdanje življenje; ali pa tostran, je čisto vseeno. To je življenje, v katerem ljudje zelo dobro vedo ali vsaj intuitivno čutijo, da tudi zgodovina nenehno potrjuje spoznanje, kako zelo si želijo sesuti razmerja med ideologijami, kolikor se jih zavedajo, in zdravim razumom. Ali natančneje. Iz analitične prakse vemo, kako zelo pomembno je, da ljudje nimajo nadjazovskih občutkov krivde, manjvrednosti, neustreznosti, da niso ves čas pod pritiskom, kaj morajo narediti, obenem pa vedo, da nikoli niso dovolj dobri, ker je nadjaz, kot ga je imenoval stari dobri Freud, neracionalen in kot tak sadističen, kot je dodal prav tako dobri stari Lacan. Onkraj norega nadjaza je kajpak razum. In čisto nekaj drugega je, če človek posluša razum ter se požvižga na nadjaz in vse, kar v njegovem imenu ljudje, ki imajo dostop do moči, oblasti in položajev, terjajo od navadnih ljudi. Resnično, družbena nevrotičnost je še veliko večja od nevrotičnosti posameznikov in njihove ujetosti v začarani krog nadjazovskih imperativov, med katere sodi tudi ta, ki se mu pravkar priklanjamo, ker nam pravijo, da moramo čim prej nazaj v normalno življenje. Ki je naddoločeno z neracionalnimi pričakovanji, dodajam, kar pomeni vsaj to, da je nekoliko noro.

Številni ljudje praznujejo prvi maj kot praznik dela. Nekoliko nostalgično, nekateri, drugi veselo, kar pomeni, da si dajo duška. In v teh časih pravijo, da je dobro biti radikalen, kar naj bi pomenilo veselost duha (sic!) ali več istega oziroma nazaj v normalno stanje. Sam dodajam intimno noto, kot se za dnevnik to tudi spodobi, ki naddoloča moje dolgoletne izkušnje z mladimi ljudmi s posebnimi potrebami. Obstaja namreč še vse kaj drugega kot le veselost duha. Bližajo se težki časi.

Časi, v katerih živimo, niso normalni. Časi, v katerih smo živeli pred temi časi, prav tako niso bili normalni. Kam naj se potem vrnemo, ko bo vse te nenormalnosti konec? In kako prepričati ljudi, ki te dni brez premora pozivajo ljudi, naj gredo čim prej nazaj v normalne čase, da se ne zavedajo dobro, o čem sploh govorijo?

Pandemija, podnebne katastrofe, gospodarski zlom, nezaposlenost, stres, izolacija, osamljenost, duševne težave, priganjanje k vnovični rasti vsega so ključni izrazi trenutka, v katerem živimo, za njimi pa so neusmiljene številke, ki govorijo o milijonih nezaposlenih ljudi, o uničenih eksistencah, o porušenem zdravju, uničenem družinskem življenju, revščini, mizeriji in bedi. Ljudje izgubljajo delo, odnose, zdravje, denar, premoženje, življenje, prihodnost. V medijih pa v glavnem zasledimo žargon, neoliberalni novorek, priganjanje k odpiranju in rahljanju ukrepov, vsakdanje jamranje teh, ki jim je sicer dobro in udobno, kako je težko prenašati izoliranost. Človeku gre resnično na bruhanje. Pa vendar želim povedati še nekaj čisto drugega.

Danes je dan Osvobodilne fronte. Izvrstna priložnost, da na podlagi spominov naših staršev in starih staršev vnovič premislimo, kaj pomeni pravilno se odločati. Tako razmišljanje nam pomaga globoko dojeti, da se je treba v življenju včasih odločiti tudi radikalno, ne le na način, ki zagotavlja več istega, udobje, varnost in sanje o kapitalističnem uspehu. Naši starši, dedki in babice so se takrat, pisalo se je leto 1941, zbrali in oblikovali kolektivni subjekt, ki se je imenoval Protiimperialistična fronta. Cilj fronte je bil kristalno jasen: svoboda. In prav tako je bilo jasno, da se je treba za svobodo boriti, da ne pade z neba, da je okupator ne bo podaril. Kje smo danes, ko se vsega tega le še spominjamo?

Ko sem nekoč študiral na univerzi in se spoprijemal z idejami, ki so mi bile takrat nejasne in nerazumljive, ko sem torej vstopal v svet, v katerem mi je kasneje postalo jasno, da je jezik med drugim sredstvo, s katerim je mogoče vsaj na videz ustvarjati družbeno kohezijo in z njegovo ideološko rabo skrbeti zanjo, še nisem vedel, da je jezik v resnici veliko pomembnejši. Danes razumem, da so njegove rabe, namenjene ustvarjanju videzov, iluzij, fikcij in zmotnih predstav, zares učinkovite le, če uspejo njegovi uporabniki jezik osiromašiti, če jim uspe, da spravijo z njega vse ostanke preteklosti, vse naključne in kontingentne prvine, ki ga sicer bogatijo in so dokaz njegove vitalnosti, če torej dosežejo, da so vsakdanje rabe jezika vse bolj predvidljive, vse manj spontane in vse bolj polikane, zloščene in oropane, vse bolj všečne in – dolgočasne.    

Španski film z naslovom El hoyo (Galder Gaztelu-Urrutia, 2019), ki smo si ga družno ogledali včeraj, zagotovo ni prijetna popestritev izolacije, saj nas že takoj na začetku postavi v položaj, v katerem nam ne more biti ne udobno ne prijetno. Vpelje nas torej v nekaj, kar obeta nadaljevanje, ki zagotovo ni prijazna vaja iz psihologije, za katero nekdo jamči, da človeku pomaga zmanjševati stres, občutke negotovosti, tesnobe in osamljenosti. Take vaje so sicer dobrodošle, dobrodošlo pa je tudi poglobljeno razmišljanje o resnici sveta, v katerem smo se znašli. Svet je namreč dragocen, če ga imamo za takega, sicer je zgolj nesmiselna množica atomov nekje v globinah vesolja, kjer ne zanima prav nikogar, če nismo to mi sami.

Današnje četrto predavanje iz cikla psihologije izoliranosti, samote in osamljenosti posvečam ameriškemu psihologu Maslowu in britanskemu psihologu Bowlbyju. Na kratko komentiram teorijo Z in teorijo navezanosti ter pokažem, kako predanost človeških bitij vrednotam, ki jih Maslow imenuje B-vrednote, ne le bogati posameznike, temveč gradi temelje za resnično boljšo družbo, v kateri Bowlbyjeva teorija čustvene navezanosti ni le predmet na oddelku za psihologijo, temveč je pomemben del vsakdanjega življenja ljudi.

Zastopniki kapitalizma bi nas vztrajno radi prepričali, da je kapitalizem v službi ljudi, njihovih potreb želja in interesov; o tem skušajo prepričati že deco v šoli, kot bi hoteli prehiteti drugega krošnjarja, katoliško korporacijo, ki bi rad dosegel isto, le z drugim blagom. Radi bi, da verjamemo v kapitalizem, da se pustimo prepričati, da je zgolj prijazna orjaška mašina, s katero upravlja čarobna nevidna roka, vse skupaj pa je namenjeno blagostanju ljudi, njihovi dobrobiti, krepitvi socialnega kapitala. Ljudem domnevno daje, kar želijo, za kar prosijo, po čemer povprašujejo. Resnica pa je daleč od tega. Vse skupaj namreč poganja logika dobičkov, kopičenja, uničevanja okolja, izkoriščanja delavcev in proizvodnje zaradi dobičkov, ne zaradi potreb ali želja ljudi.

Jane Goodall je pred nekaj dnevi povedala nekaj zelo preprostega in nekaj zelo pomembnega. Povedala je nekaj, kar želim komentirati in zabeležiti v svojem dnevniku. Zapis bo nekoč pozneje dokaz, kako zelo smo lahko ljudje neumni ali pa pametni, če se pravilno odločimo. In za tako odločanje ne potrebujemo ne Lune, ne kozmosa, ne nevidne roke trga, še božje pomoči ne potrebujemo. Zadošča čisto preprosta odločitev, pa naj obstaja svobodna volja ali pač ne. Kaj je torej rekla slavna raziskovalka nam najbližjih živalskih sotrpinov?