Resnica vas bo osvobodila, pravijo zastopniki religije. Tudi delo osvobaja, je pisalo nekoč nad nekim vhodom v koncentracijsko taborišče. Pozabite na Brexit in se osredotočite na podnebne spremembe, poziva Greta Thunberg. Naša življenja pa vse bolj določa nekaj, kar se v zadnjem času pojavlja v tuji literaturi, imenuje pa se McMindfulness. O tem jutri, danes pa nekaj čisto drugega.

Ko se je letos v Davosu na dogodku, ki se imenuje World Economic Forum, pojavil mladi nizozemski zgodovinar Rutger Bregman, se je zdelo, da je dogodek morda celo pomemben in da ima težo, obenem pa je bilo jasno tudi, da take teže verjetno ne bo dobil zaradi sorazmerno neznanega avtorja in njegovega prispevka. Potem pa se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Gospod je namreč brez dlake na jeziku spregovoril o davčnih utajah elit, poudaril pa je še nekaj, kar terja komentar. Naj mimogrede omenim, da je napisal tudi knjigo. Njen naslov je zelo zgovoren: Utopia for Realists.

Vztrajanje ljudi v novem je praviloma sprejeto kot nedopustno, torej ravno ni sprejeto. Večina ljudi se od posameznikov, ki vztrajajo v novem, oddalji in skuša najti razlage, zakaj so problematični, zakaj so njihova dejanja nedopustna. Ne razmišlja o škandaloznosti lastnega početja. O njem, ravno nasprotno, vztrajno molči, ker se ji zdi, da je to normalno in kot tako sprejemljivo. Domnevna normalnost večine ljudi je tako prikladno neposredno povezana z interesi ljudi, ki so na oblasti, njihovi interesi pa so popolnoma jasni: večina ljudi naj molči o tem, kar dela elita, kar delajo ljudje na oblasti, to pa zlasti pomeni, da naj se ukvarja z zdravo prehrano, teka naj po livadah in se posveča delu na sebi, občasno naj prebere horoskop in obišče kako mašo. Julian Assange v taki perspektivi ne more biti nič drugega kot zločinec, ki krade tajne dokumente, da bi zabita množica ali zbegano krdelo dobila dostop do njih.

Zastopniki korporativne moči nenehno, vsak dan govorijo, kako zelo svobodni smo ljudje, ki lahko izbiramo čisto vse, kar je v danem trenutku sploh mogoče izbrati. Da lahko na svobodnih trgih izbiramo čevlje, srajce, informacije, knjige, sloge zdravega življenja, umetniške izdelke, avtomobile, fetiše, umetne vagine in penise, karkoli, politike kot blagovne znamke. Nemogoče pa je misliti, da bi ljudje izbirali nekaj novega, nekaj, kar še ne obstaja na svobodnih trgih. Tako rekoč nezamisljivo je, da bi ljudje sami od sebe ustvarjali kaj takega, kar ni predvideno, kar še ne obstaja na trgih. Tam se namreč smejo pojavljati le različice istega ali pa blago, storitve in dobrine, ki so nekako predvidene, ki jih je mogoče misliti vnaprej. Danes tako že lahko mislimo, kakšni bodo roboti jutrišnjega dne ali nove generacije, kakšne bodo pametne hiše, ki so trenutno še eksperimenti, kakšna oblačila bomo nosili, kakšni bodo električni avtomobili, ki se bodo vozili sami, etc.

Te dni smo na televizijskih zaslonih lahko spremljali, kako so policisti dobesedno odnesli Juliana Assangea z ekvadorskega veleposlaništva v Londonu. Odnesli so ga, ker očitno ni hotel iti z njimi. Torej lahko sklepam, da so ga odnesli proti njegovi volji, saj je bil na veleposlaništvu zadnjih sedem let, ker so mu tam nudili zavetje in zaščito pred zahtevami po izročitvi policiji. Torej smem sklepati še nekaj. Da so imeli za to dobre argumente. Zakaj bi sicer ščitili človeka, ki je ustanovil Wikileaks? In zakaj bi ga drugi, na primer Američani, hoteli zaradi istega dejstva postaviti pred sodišče, čeprav je državljan Avstralije? Julian Assange je medtem že stopil pred sodnika. Torej ni več argumentov, da ga veleposlaništvo ščiti? So se nenadoma vdrli v zemljo?

Staro, klasično Platonovo razmišljanje o državi, vodenju države, filozofih, modrih ljudeh in voditeljih ima danes zelo aktualno nadaljevanje. Na primer v obliki vprašanja, zakaj očitno nekompetentni ljudje tako pogosto postanejo voditelji (ne le vaškega društva, ampak tudi držav). Vprašanje je aktualno zlasti takrat, ko je tak človek vaš šef ali močna osebnost na vplivnem položaju, od katerega ste na primer odvisni. Ker ste inteligentno bitje, vam razum vsak dan pravi, da je oseba nekompetentna, vendar jo morate prenašati, ker ima pač moč. In morda je kognitivno in čustveno najbolj naporno prenašati ljudi, ki so tako nekompetentni, da ne zmorejo ugotoviti, kako zelo nekompetentni so, da se z njimi ne morete niti resno pogovoriti o njihovi nekompetentnosti, da jim torej ne morete pojasniti, da bi bilo najbolje, da odidejo kam drugam. Namesto njih zato končno odidete sami, ko se pokaže priložnost, ker vsega skupaj ne morete več prenašati.

Fred je bil nevrolog. Vedel je, da talking cure deluje. Danes še bolj kakor v njegovem času vemo, zakaj deluje. Ker se s takim pogovarjanjem možgani učijo, njihovo učenja pa pomeni spreminjanje anatomije nevronskih mrež. Zlasti se učijo novega glede tega, kar imamo lahko ljudje med seboj. Na tem ni ničesar magičnega. Vse se dogaja zaradi plastičnosti možganov. Z govorjenjem torej dobesedno spreminjamo možgane, zato je pomembno, kaj rečemo in kako se pogovarjamo. Veliko ljudi pa mi pove, da se ne pogovarjajo niti s partnerji in prijatelji. Včasih imam tako občutek, da se nekateri ljudje sploh ne pogovarjajo med seboj. Da zgolj komunicirajo in si pošiljajo sporočila.

Obstaja še ena značilnost človeškega kognitivnega delovanja. Ko naletimo na težko vprašanje, se nanj pogosto odzovemo tako, da odgovorimo na lažje vprašanje, ne da bi se zavedali, da smo zamenjali težje vprašanje za lažjega – in smo zadovoljni. Politiki se na primer na taka vprašanja pogosto odzovejo tako, da sploh začnejo govoriti o nečem drugem, kar je povezano s težkim vprašanjem ali pa niti ni. Že od daleč je videti, da je preprosto manj naporno odgovarjati na lažja vprašanja, poleg tega pa terjajo težka vprašanja še nekaj. Nanje namreč ne moremo odgovoriti hitro, v kratkem času in intuitivno.

Evolucijsko vzeto, je žival, ki ni zadržana do novosti, najverjetneje obsojena na izumrtje, saj so novosti v spreminjajočem se naravnem okolju lahko tudi smrtno nevarne, zato je koristno biti izjemno previden. Je potemtakem težko dojeti, zakaj ljudje niso množično za socializem ali komunizem kot nekaj novega? Seveda ni. Glede na to, kar se je zgodilo v 20. stoletju, pa sploh ni. Varnost, pomemben je občutek varnosti in predvidljivosti. To ne pomeni, da ljudje nimajo radi novosti, kot zatrjuje kliše, pomeni le, da so evolucijsko previdni, ko trčijo nanje, kar je tudi zelo razumno.

Izraz je zares nenavaden, saj se zdravemu razumu zdi, da se je mogoče bati samo neuspeha, ne pa tudi uspeha. Toda taisti zdravi razum zlahka dojame, da je doseženi uspeh obenem odskočna deska za nov način delovanja, vedenja, razmišljanja, celo življenja. Človek, ki uspe, postane v očeh drugih ljudi vsaj nekdo, od katerega upravičeno pričakujejo, da bo uspešen še naprej. Ko stojijo zmagovalci na odru, natanko vedo, da morda naslednjič ne bodo in da bodo navijači razočarani. Ali si človek zares želi česa takega? Morda bi imel uspeh, ne pa tudi vsega drugega, kar sodi zraven. Obstaja pa tudi razsežnost novega, o kateri velja posebej razmišljati.