Ni povsem zgrešeno in ni narobe, če rečem, da sta imela Marx in Engels za najširši okvir svojih razmišljanj tri revolucije. Znotraj njega sta skušala razumeti tudi razmerja med njimi. Naj jih naštejem: angleška industrijska revolucija; francoska politična revolucija; nemška revolucija v filozofiji oz. filozofska revolucija. Poimenovanje koordinat je pomembno za razumevanje dolgoletnih razprav številnih avtorjev, ne le Marxa in Engelsa, o vprašanjih s skupnim imenovalcem socialistični humanizem. Eno temeljnih vprašanj je bilo, kako ga razvijati v praksi in uresničevati, ne da bi se ponovila francoska revolucija, nad katero so bili sicer navdušeni, dokler je bila varno oddaljena, seveda, in ni prestopila francoskih meja, saj je bila tudi krvava, sledila pa ji je kontrarevolucija.

Dva dni nazaj je bil 27. april, praznik. A kaj smo praznovali in kaj naj bi praznovali? Česa naj bi se spominjali, saj imamo praznike praviloma prav zaradi spominjanja, obujanja spominov, kar obenem pomeni tudi zaradi razlaganja tega, kar so naši predniki že vedeli? Resnično, spominjanje je izjemno pomembno zlasti v luči tega, kar imenuje Russell Jacoby družbena amnezija. Ne smemo namreč naivno verjeti, da ne obstaja. Zaradi družbene amnezije zato naslednja generacija morda niti ne ve, kaj dragocenega so stari že spoznali, vedeli in tudi udejanjali oziroma živeli.

Vzamem v roke časnik, The Guardian, in berem. Lepo počasi. In naletim na dober članek z naslovom Capitalism is Failing (Richard Reeves). Potem preberem še zadnji blog Michaela Robertsa (Boom and then bust?). V glavi imam dovolj gradiva za nadaljnji razmislek, ki je obenem nujno potreben. Morda tudi v luči bližajočega se prvega maja, praznika dela, ki pa to že dolgo ni več.

V časniku The Guardian danes (25. april 2019) berem: gozdovi vsega sveta so na urgenci; izsekavanje gozdov, ki so kritičnega pomena za ustavljanje pobeglih podnebnih sprememb in za preprečitev šestega množičnega izumiranja vsega živega, se nadaljuje; leto 2018 je najslabše leto za rekordno slabim letom 2002; vse prepogosto se tudi zgodi, da je izguba gozda povezana s pogrebom, kajti vsako leto umre na stotine ljudi, ko skušajo ustaviti rudarje, farmarje in logarje; moralna zahteva, da nekaj storimo, je nevprašljiva in nujna. Kako je torej mogoče, da inteligentno živo bitje, kar človek gotovo je, počne kaj takega? Prvi, psihoanalitični odgovor na vprašanje, je, žal, takoj pri roki: taisto živo bitje je zmožno uničevati in na koncu uničiti tudi sebe, ne le drugih živih bitij. Greta Thunberg ima prav, še piše The Guardian, le splošni štrajk bo sprožil akcije. 

Danes sem imel predavanje o pomenu empatije za medsebojne odnose in življenje ljudi v prihodnosti. Govoril sem, kako se lahko ljudje naučimo kreativnosti, empatije, nadzorovanja samega sebe in reguliranja sebe. Zlasti sem poudaril pomen vplivanja na možgane. Ti se namreč učijo, kar pomeni, da jih lahko zaradi njihove plastičnosti in učljivosti naučimo marsičesa – ne le v mladosti. Tudi izražanja empatije, ohranjanja nadzora nad seboj in ustvarjalnosti. Vsega tega namreč ne prinesemo na svet; prinesemo pa možnosti oziroma potenciale, da se učimo. In učiti se preprosto moramo; v teh težkih časih še zlasti.

Hegel zapiše v Filozofiji zgodovine: zgodovina sveta ni gledališče sreče. In ima prav. Kot ima prav Heine v ugotavljanju, da potrjevanje življenja ni bilo nikoli povsem ločeno od revolucije, kar pomeni dvoje. Prvič. Poslanstvo razsvetljenih intelektualcev ni revolucija; ta se bo zgodila tako ali tako. Drugič. Njihovo poslanstvo je, da zaščitijo revolucijo pred absurdnostjo ali zdrsom v krutost. Po domače: naloga razsvetljenih ljudi je, da ne dovolijo skušnjavcem, da zvabijo ljudi v stanje blažene brezbrižnosti in zgodovinski regres. Ali še nekoliko drugače: egalitarnost ne pomeni uniformiranosti ali množičnega konformizma, saj pomeni, da ima vsak človek enako pravico do sreče in dostojne eksistence. Tudi delavci, kakopak, to pa jih že povezuje s filozofi, kar je bržčas razvidno samo po sebi, v oblikovanju novih spiritualnih ali duhovnih moči. Karl Marx je bil eden iz množice ljudi, ki so se doslej ukvarjali z vprašanjem, kako to narediti. Ni čudno, da je skupaj Engelsom v Komunističnem manifestu zapisal, da lomasti po Evropi nova [duhovna] prikazen in straši. Ni strašila prvič, pomislite za hip na Martina Luthra, ki je trmasto vztrajal pri svobodi mišljenja čisto vsakega človeka, ne le elite, pa tudi zadnjič ne. Zgodovina se določa šele za nazaj. Retroaktivno, kot bi rekel Freud.

V samo nekaj dneh se med seboj poveže več dogodkov in ustvari priložnost za dober razmislek, ki ga spremlja poseben občutek dopolnjenosti. Najprej sem si ogledal izvrstni film s preprostim naslovom Arctic (Joe Penna, 2018), potem sem prebral The Guardian in razmišljal o prispevku, pod katerega se je podpisal Robert Reich (Trump's moral squalor, not impeachment, will remove him from power), nazadnje pa se pogovarjal z bližnjimi o zadnjih dogajanjih v Londonu, kjer je imela govor tudi Greta Thunberg. Vsi dogodki imajo skupnega nekaj, kar je vredno dodatnega razmisleka, zato sem se ga z veseljem lotil, tu pa ga priobčujem.

Imenujejo ga intelektualni dvoboj stoletja – Žižek proti Petersonu/Peterson proti Žižku –, čeprav se je stoletje komaj dobro začelo, kar pomeni, da bo priložnosti za dvoboj stoletja še veliko. Primerjajo ga tudi z razpravo, ki sta jo imela pred desetletji, v prejšnjem stoletju torej, Chomsky in Foucault; redki ga poznajo in znajo natančno povedati, kaj je predstavljal takrat in kaj predstavlja danes. Prav tako ni čisto jasno, zakaj naj bi bila vodena razprava med Žižkom in Petersonom dvoboj ali spopad, kaj naj bi tak dvoboj prinesel in komu, če odštejemo izjemni denarni izkupiček, saj so bile najdražje vstopnice dražje od vstopnic za finalne tekme ameriških profesionalnih košarkarjev. Morda pa niti ne bi smeli pričakovati česa drugega kot spektakel, saj je smiselno, če že primerjamo profesionalne športnike z enako profesionalnimi intelektualci ali obratno, da izpeljemo primerjavo do logičnega konca. Na koncu tako ostanejo, kot rečeno, bajni zaslužki nekaterih, ljudje, ki so že tako ali tako razdeljeni v tabore in navijajo za svojega ljubljenca ali svoje ljubljence, navijali pa bodo še naprej, ter nekaj občutkov, čustev in zabave za ene in žalosti za druge, to pa je že tako rekoč vse, kar je treba ali mogoče reči.

Televizijska dokumentarna serija z naslovom Our Planet (2019) je spektakularna. David Attenborough je izjemen kot pripovedovalec – kot vselej. Toda serija ni le pripoved o našem čudovitem modrem planetu in čudežih življenja na njem. Mnogo bolj je pripoved o čudaškem vedenju in delovanju orjaških naftnih korporacij, ki obračajo take dobičke, kot jih človeštvo še ni videlo, obenem pa skrbijo za tako močno piarovsko industrijo, da uspevajo vzbujati pri ljudeh dvom v mnenja najbolj vrhunskih znanstvenikov tega sveta, ki že leta dolgo svarijo pred človekovim spreminjanjem podnebja, ki nas utegne pokopati, pa zanikanje podnebnih sprememb in sprenevedanje, češ da so podnebne spremembe naravne in celo koristne, ker imajo rastline na voljo več ogljikovega dioksida, ki jim zelo prav pride pri rasti.

Na prvi pogled nemogoči izraz je v resnici poln pomena. Naj razložim, kaj pomeni, zakaj je uporaben in za kaj je uporaben.