Preberem jutranji članek: Peter Kalmus. Why is Biden boasting about drilling for oil? Our planet demands we stop now (The Guardian, 1. april 2022). Avtor zapiše: To nas popelje v nasprotno smer, v katero bi sicer morali iti. Osebno se kot klimatski znanstvenik in kot oče počutim vse bolj obupano. Metulji-v-mojem-želodcu so tesnobni. Psihološko je brutalno videti, da je razbitina podnebnega vlaka vse večja, medtem ko je svetovni voditelji ne le ne ustavljajo, temveč jo pospešujejo. Brutalno je živeti z zavedanjem, da smo v procesu izgubljanja Zemlje, primerne za življenje. Razkorak med tem, kar pravi znanost, in tem, kako se odzivajo svetovni voditelji in javnost, je tako velik, da se moram pogosto uščipniti in se vračati k znanstvenim ugotovitvam. Da, vse to se res dogaja; ne, pravzaprav nisem človek, ki bi zganjal paniko.

Obstajajo posebni trenutki v zgodovini. Obstajajo posebni trenutki v posameznikovem življenju. Ni jih veliko. To so trenutki velikih sprememb. Ni pomembno, ali je zraven kapitalizem ali ga ni. Pomembno je globoko dojeti pomen in vrednost takih trenutkov. Ne znam si namreč predstavljati, da človek ni orientiran v življenju, da je njegova eksistenca neorientirana, da ne obstaja svetla točka na obzorju, svetilnik, zaradi katerega ve, kam ne sme zaiti. Vprašanje torej je, kako se orientirati v življenju. Kako živi človek, ki ni orientiran? In kako preživi človeštvo, če ni orientirano?

Kar je primitivno, je prvotno, primarno, je nekaj, kar ni izpeljano. Primitivni antagonizmi so preprosti antagonizmi na prvo žogo. Na primer med levičarji in desničarji. Politični primitivizem pomeni, da se pripadniki ene strani vkopljejo in se ne premaknejo, branijo svoje položaje, enako pa storijo tudi pripadniki druge strani. Potem se obstreljujejo med seboj – temu ljubkovalno pravijo soočanja. Najbolj ironično pa je, da pogosto tako ena kot druga stran izjavljata, da sta odprti za sodelovanje, za konstruktivne dialoge etc. V resnici nista, ker ne razumeta narave dialektike, ki terja tretjo stran, tretjo pozicijo. Pravita sicer, da sta, ker se lepo sliši, ker je pričakovano, da to trdita, toda resnica njunega izjavljanja je povsem drugačna.

Spominjam se. Ena prvih knjig, ki me je sezula, ima naslov Jargon der Eigentlichkeit. Spisal jo je Theodor Adorno. Bil sem študent in nisem imel izkušenj iz kapitalističnega oziroma, bolje, neoliberalnega življenja, nisem dobro razumel njegovega žargona. Počasi pa sem spoznaval, da ima nekaj značilnosti, ki jih kot otrok socializma preprosto nisem poznal in nisem razumel. Res je, v socializmu smo poznali vrste za kruh, prazne police, ker je primanjkovalo tega in onega, toda sam se ne spomnim, da bi imel zaradi tega kdaj občutek, da mi česa primanjkuje.

Ob gledanju serije 1883 (Taylor Sheridan, 2021) sem se spraševal, koliko gorja prenese človeško bitje, zakaj in čemu ga prenaša, kako močno ga poškoduje in morda zaznamuje za vse življenje. V čem je smisel gorja in trpljenja na poti k cilju, ki je morda nedosegljiv ali pa je čista iluzija? Obenem sem spremljal aktualne dogodke, ki jih povzroča vojna v Ukrajini. Kako bizarno je lahko človeško bitje, da grozi ljudem z zaporno kaznijo, če bodo vojni rekli vojna, če bodo uporabili pravo besedo za gorje in trpljenje, ki ga prinaša nedolžnim ljudem? Kako je mogoče, da en sam človek ne razume ali pa noče razumeti, da je vojna trpljenje in da nima nobene pravice sprožiti jo? Tamle zunaj je kajpak tisoč komentatorjev, ki kar tekmujejo med seboj, kdo bo povedal bolj pametne besede o Putinu in njegovih strahovih in idejah, zablodah in strategijah, toda to ne bo zmanjšalo trpljenja ljudi, ne bo omejilo njihovega gorja, saj ga še pojasnilo ne bo. Zmanjšalo ga ne bo niti politično preračunavanje državnikov, kaj se jim bolj splača, pritiskati na Putina ali raje sodelovati z njim, katero potezo potegniti, da bo dovolj varna in pametna. Potem sem dobil pismo.

Moje branje Marxovega Kapitala ni povsem določilo nadaljnjega razmišljanja o naravi skupnega življenja ljudi, vsekakor pa ga je zaznamovalo. Marx namreč ni bil eden tistih avtorjev, ki se vkopljejo, potem pa ves čas ponavljajo isto. Spreminjal se je, spreminjalo se je tudi njegovo razumevanje družbenega življenja ljudi. Le kaj bi o tem povedal danes? Ker ne živi več, si skušamo povedati sami.

Na drugi majski konferenci, ki bo potekala 26. maja na Ptuju, bom spregovoril o inkluzivni enakosti in demokraciji. V ta namen berem knjigo z naslovom The Decline and Rise of Democracy: A Global History from Antiquity to Today (David Stasavage, 2020). Knjiga je pomembna, ker njen avtor dokaže, da je vznik demokracije a naturally occuring condition in human societies (str. 5). Če demokracija nastane naravno v številnih človeških družbah, se kajpak moramo vprašati, zakaj je tako. Zdi se namreč, da je njen nastanek nujen. A celo če ni, je videti, da je njen nastanek zelo verjeten. Nujno je namreč, da vodje potrebujejo ljudi, ki jih vodijo, da torej potrebujejo podložnike in te, ki jim sledijo. Ljudje potrebujejo vodje, da v odločilnih trenutkih povedo, kako naprej, ti pa potrebujejo ljudi, da tja, kamor pokažejo, tudi gredo. Noben vodja torej ne more kar vladati, saj potrebuje ljudi, da jim vlada, sicer je ideja vladanja nesmiselna. In če vladar potrebuje ljudi, je skoraj nujno, da bodo ti prej ali slej hoteli sodelovati pri vodenju in vladanju še drugače kot tako, da zgolj poslušajo in sledijo. Rojstvo demokracije je nujno v trenutku, ko je videti, da vladar potrebuje ljudi, da sam kratko malo ne more absolutno vedeti dovolj, da bi bile njegove odločitve o prihodnosti povsem pravilne in najučinkovitejše za vse.

Veselim se letošnjega maja. Takrat bosta potekali dve zaključni konferenci. Enajstega maja bom imel predavanje na Ljubljanskem gradu, kjer bo potekala prva konferenca. Govoril bom o inkluzivni enakosti. Ne le o inkluziji in inkluzivnosti, temveč tudi o enakosti, kar ni isto. O inkluzivni enakosti bom spregovoril kot o ideji, konceptu, praksi, diskurzu in teoriji. Na kratko. Ne bom mogel povedati vsega, ker bo na voljo premalo časa, zato nekaj povem že danes. Zakaj torej o inkluzivni enakosti, ne pa zgolj o inkluziji ali inkluzivnosti – na primer otrok s posebnimi potrebami?

Ukrajina ni prava država, pravi Putin, ki je vse bolj osamljen človek. Liberalcev ne mara, zato jih je odstranil, a je podobno kot Stalin pred njim ostal tudi brez najbolj zvestih svetovalcev, ki sicer ne marajo liberalnih ljudi. Ukrajinci so v resnici Rusi, so del ruskega naroda, vztraja, čeprav to preprosto ni res. Torej ni nobene logike, da obstajajo kot suverena država in se imajo za svoj narod. Nimajo te pravice. Le da Ukrajinci in Ukrajinke ne mislijo tako. Pravzaprav mislijo radikalno drugače. Ne mislijo biti del Rusije. Bolj Putin pritiska nanje in jih napada, bolj so odločeni, da hočejo biti samostojna država, ne pa del Rusije. Čisto preprosto.

Beseda subjekt je uporabna, ker izhaja iz latinske besede subicere, ki pomeni tudi postaviti pod kaj. Človeška bitja imamo izkušnjo, da se kdaj podredimo, postavimo pod kaj, da se obnašamo, kot bi bili podložniki, da ubogamo in smo tiho pred gospodarjem oziroma pred nekom, ki je nad nami. Čisto nič narobe zato ni, če rečemo, da je človeško bitje zmožno biti subjekt. In obstaja obsežna zgodovina akademskih razprav, kaj natančno to pomeni. Na tem kraju se osredotočam na eno samo zadevo.