V študentskih letih sem dobil veliko izkušenj iz skupinskega dela, ki je bilo takrat novost, uvožena iz ZDA: encounter groups; govorili smo o skupinah za vadenje senzitivnosti ali medsebojne pozornosti (awareness groups ali training groups). To so bila skupinska srečevanja zelo različnih ljudi, na katerih smo drug drugemu pripovedovali o – sebi. Ne o vremenu, politiki, fuzbalu ali modi, temveč o sebi, o svojih občutjih, čustvih, doživetjih, o svojih idejah, celo o svojih problemih in izzivih, pred katerimi se je kdo znašel. To so bila srečanja, na katerih sem doživel veliko preproste človeške bližine, medsebojne naklonjenosti in razumevanja, sprejemanja in potrjevanja. Danes so morda taka skupinska srečanja pomembnejša, kot so bila takrat, kajti vsakdanji zdravi razum intuitivno ve, da je duh številnih ljudi utrujen, da je osamljenosti veliko in notranjega miru, podprtega z občutenjem smisla, malo. Znanost potrjuje zapisano in strokovnjaki predvidevajo, da bo v prihodnosti veliko ljudi potrebovalo taka skupinska srečevanja, če ne bodo želeli tvegati, da jih pomanjkanje smisla, utrujenost duha in osamljenost popolnoma strejo. Socialni in družbeni učinki pandemije so namreč veliko resnejši, pomembnejši in obsežnejši, da bi jih reševali z vrnitvijo v normalnost. Ljudje že tako ali tako potrebujemo srečevanja in strukture, znotraj katerih premagujemo osamljenost, depresivno občutenje življenja, ki je brez smisla, in se skupaj upiramo mehanizmom, zaradi katerih se nam včasih zdi, da je brez veze živeti še naprej, pa naj bo to zaradi starosti in strahu pred umiranjem, zaradi bolezni, nenehnega stresa ali zaradi travmatičnega doživljanja življenja. Nihče ni povsem imun pred tragičnim občutjem življenja, zato bomo v obdobju po pandemiji močno potrebovali srečevanja za posttravmatsko rast, osebno zorenje, krepitev duševnega zdravja in celjenje simbolnih ran. Skupni prostori srečevanj, encounter groups, bodo zopet zelo dobrodošli, kajti očitno je, to pa potrjujejo tudi raziskave, da se v zadnjem letu trgajo vezi med ljudmi, da so številni ljudje veliko bolj osamljeni, kot so bili pred pandemijo, da so izgubili stike z občestvom, da so bolj medsebojno odtujeni in bolj prestrašeni oziroma tesnobni. Raziskave prav tako dokazujejo, da so številni ljudje prepričani, da občutki tesnobe, osamljenosti in izoliranosti po pandemiji ne bodo kar čez noč čudežno izginili, saj se tudi pojavili niso, kot da so padli z neba z dnem, ko je bila razglašena pandemija. To so ljudje, ki jih je pravzaprav strah vračanja v tako imenovano normalnost, saj ta prinaša in celo krepi občutke, da so sami, da nimajo nikogar okoli sebe za dobre pogovore, da so tesnobni, da jih je strah prihodnosti, da so negotovi in vznemirjeni. Praznični dnevi, ki se začenjajo z današnjim velikim četrtkom, pa potrjujejo še neko drugo spoznanje, ki potrjuje zapisano.

Danes imam predavanje, ki se ga veselim. Že zgodaj zjutraj, ko so se oglašale prve ptice in se je tema počasi umikala jutranji svetlobi, sem razmišljal o ideji, o kateri želim spregovoriti. To je ideja razcepa, ki vse bolj prevladuje v naših življenjih, čeprav razcep zanikujemo in obenem odlašamo z odločitvami, pomembnimi za prihodnost življenja na tem planetu. Na eni strani razcepa imamo tako na voljo čudovite podobe vsakdanjega sveta, ki jih ustvarjajo najrazličnejši ljudje po vsem svetu in si jih delijo med seboj. Prav te dni lahko občudujemo prezgodaj razcvetelo drevje, na primer morje češnjevih cvetov z Japonske, v katerem ljudje fotografirajo prečudovito naravo lepoto in delajo podobe sebe v njem. Takim podobam se pridružujejo lepe misli o pomladi, premagovanju teme in mraza, rojevanju novega, upanju in obetih lepše prihodnosti. Bližajo se še prazniki, polni dobre hrane in pijače, duhovnosti in hvaležnosti, ker nas je oni gospod odrešil. Nikoli mi sicer ni bilo jasno, česa nas je odrešil, saj mislim, da nas je predvsem zavezal k etičnosti kot skrbi za drugega, sočloveka, toda s svojim razmišljanjem gotovo ne bi rad kvaril prazničnega razpoloženja. Na drugi strani razcepa so podatki, številke, grafi in tabele, iz katerih je razvidno pospešeno uničevanje gozdov in povečevanje proizvodnje fosilnih goriv, kajti vse mora rasti, zato nas ljudje, ki se na rast spoznajo, vse pogumneje razveseljujejo, da bo že kmalu vse raslo, kot te dni raste trava, rastejo rože in se širi veselo razpoloženje, da bo spet vse normalno in se bomo vrnili v normalna življenja, polna svobode in osvobojenosti, pravic do tega in onega, demokracije, hierarhij, gospostva in vladavine elit, ups, tega zadnjega ne bi smel napisati, da bo slika popolna, ker taka tudi mora biti. Popolna mora biti za vsako ceno, zato je na voljo tudi zanikanje realnosti, tako kot ljudje, prizadeti zaradi nasilja, zanikajo ali celo tajijo realnost, se umikajo iz nje v domišljijske svetove ali svet omame, da vsaj za nekaj časa pozabijo, kakšen je svet v resnici, kakšni so do njih drugi ljudje, ki v imenu dobrega in tistega nemogočega saj ti hočem samo pomagati naredijo več zla, kot si kdajkoli predstavljajo, predstavljati pa si niti ne želijo, saj bi bilo preveč boleče, če bi spoznavali resnico lastnega delovanja. Zavezanost k etičnosti zato nadomešča žuriranje in prepričanje, da smo tako ali tako osvobojeni in odrešeni, ker je gospod prišel dol k nam in že naredil vse, kar je potrebno narediti za odrešitev, kar pomeni, da nam ne ostane drugega, kot da verjamemo vanj, karkoli že to pomeni. Za potrebe današnjega predavanja sem zato pravkar prebral tole izvrstno knjigo: The grammar of messianism: an ancient Jewish political idiom and its users (Matthew Novenson, Oxford University Press, 2019). Temeljna ideja? Ni treba čakati na mesijo ali preroka, ni treba upati, da se bo vrnil v naša življenja, saj lahko sami tukaj in sedaj s pomočjo jezikovnih iger, izraz je Wittgensteinov, ustvarjamo nove diskurzivne prakse, razvijamo nove jezikovne igre, rabe besed in ustvarjamo s tem nove skupne svetove, v katerih oblikujemo in preoblikujemo svojo subjektivnost na bistveno drugačne načine od teh, ki nam jih servirajo in vsiljujejo vsak dan ti, ki hočejo, da vse brezmejno raste in morda tudi bo raslo, ne da bi prineslo kakršnikoli odrešitev, kot je nikoli ne prinese kopičenje istega. 

Kak zdravnik, epidemiolog ali infektolog ali pač kdorkoli, se mahoma spremeni v razlagalca vedenja ljudi, ko se zastavi vprašanje, kdo je kriv za širjenje koronavirusa. Pri tem je pomembno dvoje. Prvič. Ljudje, navajeni na podrejenost nadjazu, pravzaprav nenehno iščejo krivce. Sledijo lastnemu moraš, zato so praviloma produktivni in celo učinkoviti, imajo pa močne občutke krivde, če se ustavijo in ne strežejo nadjazu. Drugič. Zanje je vselej nekdo kriv, ko gre kaj narobe. Ne razmišljajo, da je svet tako narejen, da potekajo pogosto zadeve drugače, kot si predstavlja spontana, nadjazu podrejena človeška pamet, da je realnost nepopolna in kaotična, da smo ljudje nepopolni, temveč hočejo najti krivca, kot da bo potem kaj drugače. In ko se zastavi vprašanje o širjenju virusa, preprosto rečejo, da smo za njegovo nenadzorovano širjenje krivi mi sami, da je kriv naš način življenja. V bistvu rečejo, da smo ljudje krivi, ker smo – ljudje pač. O blagostanju pa niti besedice. V resnici pa želim spregovoriti o logiki simptomov – na precej drugačen način.

Britanski zgodovinar in družbeni raziskovalec Eric Hobsbawm je napisal knjigo z naslovom Kako spremeniti svet: zgodbe o Marxu in marksizmu. Knjiga je izšla leta 2011, ko je imel mož 94 let. Ni bil torej najstnik in ni bil mladenič; ideje, kako spreminjati svet in kako ga spremeniti, imajo pogosto prav najstniki in mladi ljudje, medtem ko so stari prav tako pogosto zgolj pokroviteljski in umirjajo mlade, češ da se morajo čim prej znebiti utopičnih misli in romantičnih predstav o svetu. Zakaj bi potemtakem človek napisal knjigo o tem, kako spremeniti svet, pri skoraj stotih letih? Zakaj pa je ne bi? Svet je namreč dejansko treba spreminjati in spremeniti, saj je v njem preveč neenakosti in družbenih krivic. In morda se lahko trenutno vsi učimo od ameriškega predsednika. Joe Biden, tako je možu ime, bo letos novembra dopolnil 79 let. Torej jih bo imel naslednje leto 80. In prav zdaj spreminja svet na način, ki nam daje misliti. O njegovem delovanju je spisal dober komentar Jonathan Freedland; komentar ima naslov Joe Biden is giving left parties the world over a masterclass in how to use power (The Guardian, 26. marec 2021).

Vsakdo ve, da politiki radi obljubljajo. Delajo načrte in se postavljajo pred morebitne volivce, češ da bodo naredili to in ono, če bodo izvoljeni. In vsakdo prav tako ve, da svojih obljub v glavnem ne izpolnijo, ko so enkrat izvoljeni, ko dobijo moč in dobro plačane službe. Če v prvo pretiravajo, kar pomeni, da se na navadne ljudi obračajo kot otroci, ki naivno verjamejo, da lahko naredijo, kar obljubijo, je kasneje popolnoma jasno, da obljub objektivno ne morejo izpolniti, ker je svet tako narejen, da se v njem v glavnem ne more zgoditi nič takega, kar ni ujeto v železne zakonitosti kapitalizma. Tako lahko na primer ena sama ladja, trenutno zagozdena v Sueškem prekopu, skoraj zamaje civilizacijo, ker se v naslednjih dneh ne bo zgodilo vse tisto, kar bi se pač moralo zgoditi, pa čeprav bo ladja zagozdena le nekaj dni. Če bi bila ujeta pol leta, bi bilo še očitneje, kako mora vse teči kot dobro namazana mašina in kako je vnaprej jasno, kaj se lahko zgodi in kaj se preprosto ne more. Vpogled v drobovje kapitalistične mašine potrjuje zapisano. Zakaj potem politiki še naprej obljubljajo in zakaj volivci vedno znova nasedejo? Kaj bi radi eni in kaj drugi?

Včasih mi kdo reče, da so moja predavanja preveč racionalna, da sem preveč hladen in distanciran. Odgovarjam, da je znanost racionalna, objektivna in s tem tudi oddaljena, hladna, nevtralna. Temelji na dejstvih in eksperimentih, kar pomeni, da morajo biti znanstveniki v svojih izjavah čim bolj umirjeni, hladni in racionalni, objektivni in nevtralni. Ideal znanosti je zato matematika, s pomočjo katere natančno in objektivno opisujemo svet. O njem govorimo natančno in ljudje so zadovoljni, ker številni izdelki, ki jih uporabljajo, njihov nastanek pa omogoča prav znanost, delujejo, so zanesljivi in učinkoviti. Verjetno ni človeka, ki bi mirno sedel za volan avtomobila, ki bi ga naredili v tovarni delavci, sledeč občutkom iz drobovja ali intuiciji, kako naj bi bil narejen. Zahvaljujemo se torej znanosti, ki med drugim prav sedaj po teh načelih omogoča izdelavo cepiva proti koronavirusu. Obstaja pa nekaj, kar postavlja zapisano v nekoliko drugačno luč. Ne pomeni, da se lahko odpovemo značilnostim znanstvenega raziskovanja sveta, temveč, nasprotno, da postaja natanko zaradi znanosti, ki raziskuje podnebne spremembe, vse aktualnejše to, kar sledi.

Ne le univerze in akademije, temveč vse šole in vsi razsvetljeni ljudje imajo dolžnost. Dolžnost imajo vsi ljudje, ki lahko razumejo, kaj se dogaja v družbenem polju, kako se preoblikujejo gospostvena razmerja med ljudmi, kako se bohoti vse tisto, kar degradira življenje, zmanjšuje njegovo kakovost. Dolžnost je: upirati se degradiranju življenja. Tako upiranje ima vsaj tri jedrne ideje: egalitarnost, različnost, inkluzivnost ali vključevanje. Ideje so na prvi pogled preproste in razumljive, toda v vsakdanjem življenju bolj životarijo kot ne. Životarijo že zato, ker v kapitalizmu ni temeljnih pogojev za njihovo uresničevanje. Uresničujejo se lahko le s sočasnim upiranjem temu, kar znotraj kapitalizma degradira življenje ljudi. Zlasti delavcev, zato je vredno prebrati tole knjigo: Harry Braverman. Labor and Monopoly Capital: The Degradation of Work in the Twentieth Century. Podnaslov knjige je zelo zgovoren. Če se najprej zdi, da je kapitalizem zelo uspešen v proizvajanju in distribuiranju najrazličnejših dobrin in storitev, kar vsekakor je, podrobnejši pogled pokaže še nekaj drugega.

Sherry Turkle je raziskovalka, ki jo zelo cenim. Že dolgo je, odkar sem prebral njeno knjigo o sodobnih tehnologijah in tem, kar imamo ljudje med seboj (naslov knjige je Alone Together). Paradoks, ki ga raziskuje že desetletja, je, da smo ljudje vse bolj povezani, ker preživimo veliko časa v digitalnih svetovih, vendar smo tudi osamljeni. V obdobju pandemije še nekoliko bolj, zato ni ustrezno reči, da pandemija povzroča depresijo, stres in osamljenost. Gotovo je tudi res, to potrjujejo vsakdanje izkušnje, da se veliko premalo pogovarjamo. Veliko preveč tekmujemo in veliko preveč se vzajemno kaznujemo, ker si nenehno dokazujemo, kdo je boljši. Neko pismo, ki sem ga dobil danes, oseba, ki ga je napisala, zaključi takole: Želim dobro, a nočem biti za to kaznovana. Želim slabo, saj za to vsaj vem, da sem upravičeno kaznovana! Pismo je napolnjeno s pripovedmi iz vsakdanjega življenja, ki bi ga lahko označil za normalnega. In ko uporabim to besedo, mislim na nekaj, kar je vsakdanje, običajno, pogosto, nekaj, na kar so številni ljudje kratko malo navajeni. Še en stavek iz istega pisma: Ne maram ljudske prijaznosti, saj ne vem, kaj hočejo od mene.

Ljudje, ki verjamejo v svetost življenja, se naj ne bi cepili s cepivom proizvajalca AstraZeneca. Proizvajalec naj bi domnevno uporabljal za proizvodnjo cepiva celice splavljenih nerojenih otrok, zarodkov torej. Cepivo naj bi bilo torej nekako povezano s smrtjo. Iz zarodkov bi se namreč razvili otroci. Zdi se, da je nasvet zastopnikov religije, naj se ljudje ne cepijo s tem cepivom, razumen. Podobno bi smeli reči, da sledi logičnemu sklepu, da je ubijanje živih celic, iz katerih bi se lahko razvil otrok, nedopustno, saj naj bi bilo življenje sveto. Potem pa se sproži plaz misli. Tudi o tem, kar je storil Jezus na koncu svojega kratkega življenja, ko je prostovoljno žrtvoval samega sebe, ne le nekaj živih celic, domnevno zato, da bi odrešil vse druge ljudi. Videti je, da je umrl za idejo, v katero je verjel. In samo ljudje smo zmožni umreti na tak način. Lahko verjamemo, da je neka ideja vredna, da zanjo izgubimo življenje. Kako je s svetostjo življenja v tem primeru?

Berem novo knjigo. Njen avtor je William Morris. Naslov knjige je Kako sem postal socialist (How I Became a Socialist). Morris je živel v približno istem času kot Karl Marx (1834–1896). Socialist je postal zato, ker je bil prepričan, da obstaja nekaj, kar je značilno za vse ljudi, za vsakega človeka, nekaj univerzalnega, kar je treba zagovarjati, za kar se je treba boriti, ker univerzalno ni kar dano. Prav zato je verjel, da je socializem mogoč in celo nujen. Tak je zaradi ideje pravičnosti, je imel navado reči, ne zato, ker je Marx tako rekel. Kot umetnik, oblikovalec in socialist je verjel, da ima vsak človek v sebi tudi knjigo, sliko in glasbeno delo. Vztrajal je, da lahko umetnost ustvarja vsak človek. To ne pomeni, da je lahko vsak človek umetnik, pomeni pa, da lahko vsakdo oblikuje svoje življenje na način, ki uresničuje še eno Morrisovo prepričanje: materialno okolje mojega življenja bi moralo biti prijetno, radodarno in lepo; prepričan sem, da bo prišel čas, ko bodo ljudje težko verjeli, da je bogata skupnost, kot je naša, skupnost, ki ima takšen nadzor nad zunanjo naravo, lahko podtaknila ljudem tako hudobno, umazano in obsojanja vredno življenje, kot ga živimo. Resnično je težko tudi več kot stoletje kasneje verjeti svojim očem, ko človek bere članek z naslovom Oil firms knew decades ago fossil fuels posed grave health risks, files reveal (Oliver Milman, The Guardian, 18. marec 2021).