Hladilnik je poln, ker smo naredili zaloge, polna je tudi skrinja, pa shramba. Televizijskih programov in oddaj je na voljo več kot kdajkoli, ker nenehno letijo sporočila, katere nove kanale odpirajo za nas in kaj vse nam ponujajo, da se bomo zamotili v času izolacije. Resnično, ni nam hudega, če smo doma in imamo dovolj pod palcem. A tako je le na prvi pogled.

Francoski filozof  Jean-Luc Nancy je te dni spisal dober komentar, ki izriše koordinate našega trenutnega življenja v izolaciji in izpostavi poudarek, ki ni pomemben le za obdobje, v katerem smo se znašli, temveč je pomemben tudi dolgoročno, za našo bodočnost. Naslov njegovega prispevka je zelo zgovoren: Komunovirus (Communovirus). Beseda je kajpak nova, še nikoli je nihče ni uporabil, ker tako rekoč niti ni bilo priložnosti za kaj takega. In je zelo na mestu, kar pomeni, da je koristna in uporabna. Življenje z novim virusom nas namreč potiska v skupno izolacijo in nas dobesedno sili k iskanju novih skupnih oblik življenja, saj socialna in družbena človeška bitja zelo težko prenašamo izolacijo. Ponuja se nam nova priložnost, da začutimo in dojamemo, kaj pomeni biti socialno, družbeno bitje, ki želi živeti skupaj z drugimi bitji.

Ljudje pogosto prigovarjajo drug drugemu, da se je treba prilagoditi in sprejeti življenje, kakršno je, da ni dobro biti naiven in živeti v oblakih, da se je treba torej spustiti na trdna tla. V njihovem prigovarjanju pa tiči zanimiv problem, čeprav je na prvi pogled videti, da imajo zelo prav; v resnici se zelo motijo. Naj grem po vrsti.

Film Little Women (Greta Gerwig, 2019) je hvalnica. Je visoka pesem o tem, kar imamo lahko ljudje med seboj. To je posebno medsebojno sprejemanje, ki izhaja iz eksistencialne naravnanosti, zaradi katere se zavedamo zlasti tega, da je življenje kratko in da ne gre zapravljati. Ne mislim, da moramo biti zato obsedeni s kopičenjem denarja in premoženja, saj mislim na to, da smo naravnani drug k drugemu, kar je čisto nekaj drugega kot naravnanost na kapital in dobičkonosnost. V teh težkih časih seveda številni razmišljajo, kako se čim hitreje vrniti k temu, kar imenujejo business as usual, toda časi so se spremenili. Na vrsti je nekaj novega.

Dovolj izkušenj imamo na voljo, da lahko rečem tole: dobro pogovarjanje odpira simbolne prostore, duhovne prostore, znotraj katerih se ljudje dobro počutijo in postajajo še bolj zmožni za dobro pogovarjanje, ki vodi k skupnim simbolnim poslanstvom. Preprosto rečeno: ko se ljudje učijo dobrega pogovarjanja, spoznavajo, kako dobro je biti skupaj in skupaj kaj dobrega narediti. V teh časih je tako bolj kot kdaj prej pomembno biti dober gostitelj za druge ljudi, kajti vsakdo naj bi bil za nedoločen čas čim bolj izoliran. Na srečo smo lahko fizično izolirani in simbolno povezani – in ne obstaja zgornja meja take povezanosti. Take povezanosti ni nikoli preveč.

V teh časih se množica psihologov in drugih strokovnjakov ukvarja z vprašanji, kako pomagati drugim ljudem, kako premagovati stres in kako obdržati optimizem, ohraniti dobro voljo in samozavest. Hvalevredno početje. Zagotovo pa je dobro vedeti še nekaj. Da premagovanje stresa ni zelo enostavno delo, da ohranjanje optimizma terja veliko več kot nekaj nasvetov, kako se to naredi. Človekova osebnost je namreč tako kompleksna struktura, da je potrebno veliko dela, obenem pa raziskave potrjujejo spoznanje, da so osebnostne razlike med ljudmi precejšnje, kar pomeni, da so nekateri nasveti za določene osebnosti v redu, za druge pa ravno niso, oziroma ne zadoščajo. Naj pojasnim.

Pred časom me nekdo povabi k pogovarjanju. Želi se pogovarjati o samozavesti, o njenem pridobivanju. Zanima ga, kaj bi jaz rekel o njeni naravi, o tem, kako postaneš bolj samozavesten. Najprej bi se lahko zdelo, da želi od mene kak nasvet, vendar ni tako. Želi pogovor, kar je nekaj drugega, želi, da prideva skupaj do kakih dobrih idej. Oba veva, da dobrim idejam lahko sledijo dobra dejanja. Ni nujno, kajpada, možno pa je. In slabim idejam ne morejo slediti dobra dejanja; tako kot do dobrih dejanj ni mogoče brez vsakršne ideje.

Sedaj pa si predstavljajte, da Zemljane ogrozi visoko razvita tuja civilizacija iz globin vesolja. Saj še enega navadnega virusa ne obvladamo dobro.

V zadnjih dneh smo lahko nekajkrat slišali, da smo sedaj vsi v istem čolnu. Obrat v razmišljanju je nenavadno pomenljiv, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Psihološko je namreč zelo pomembno doumeti, v kakšnem svetu smo se znašli, saj to lahko spreminja posameznike, njihovo razmišljanje in delovanje. Če je bilo še do včeraj mogoče zatrjevati, da se katastrofe vselej dogajajo daleč od nas, na primer v Afriki, ali so se dogajale v preteklosti, na primer španska gripa, je nenadoma povsem drugače. Če je bilo mogoče še do nedavnega govoriti, da bo vse v redu, da panika ni potrebna, kot da je panika kdaj potrebna, je sedaj vse popolnoma drugače. V Sloveniji bi morala vlada ukrepati bistveno prej in bistveno odločneje, toda ni. In kaj je sedaj tako zelo drugače, na kaj lahko upamo, na kaj se moramo zanašati?

V teh dneh bo verjetno vse bolj razvidno, kaj vse pomenijo družbene razlike. Samoizolacija in razdalja med ljudmi bosta pokazali, da starejši ljudje in vsi drugi ljudje, ki so disabled, odvisni od pomoči drugih ljudi, da pridejo na njihov dom, jim pomagajo vstati iz postelje, jih obleči, nahraniti in negovati, ne morejo strogo spoštovati niti prve zahteve, samoizolacije, niti druge, razdalje med ljudmi. Izbira je nemogoča: če potrebujem pomoč drugih in hočem živeti v izolaciji, na razdalji do njih, lahko umrem tudi brez virusa, če pa izberem njihovo pomoč, lahko dobim virus in prav tako umrem. A tokrat želim povedati nekoliko drugačno zgodbo o hendikepu, in se vračam v srednji vek.