Prav v teh dneh se nam zopet nasmihajo z zaslonov politiki vseh vrst in nas nagovarjajo s prijaznimi besedami. Bližajo se namreč volitve v evropski parlament. Zopet gledamo in poslušamo enak dolgčas kot vedno, kar pomeni zgolj obračanje enakih, že slišanih stavkov, kdo je sestavil najboljšo ekipo, kdo je prava izbira za volivce, kdo je najbolj privlačna blagovna znamka. Zakaj je tako? Mogoče je dober odgovor na zastavljeno vprašanje tale: volitve sploh niso namenjene družbenim spremembam, temveč so namenjene ohranjanju istega z drugačnimi sredstvi. Namenjene so zamenjavi vlad, tak je kajpak demokratični ideal, mišljene so, da se na oblasti zamenjajo stranke, to pa je tudi čisto vse. Ne smemo namreč naivno misliti, da ne živimo v svetu konsenzov, v svetu, v katerem smo nenehno na različne načine gnani k soglašanju. Spremembe na oblasti zato pomenijo le več ali manj dejavnosti in žargona, s katerimi podpirajo kapitalizem, sistem, glede katerega se moramo vsi strinjati, da nima alternative. Podrobneje: z našimi občestvi upravljajo upravljavci, ki se jim vsi prilizujejo – eni z leve, drugi z desne. V resnici se jim nihče ne upa zameriti, zato se vsi imenujejo sredinski, tam je pač najvarneje, tako kot se nihče ne upa zameriti kapitalistom, kajti ti bi jim takoj rekli, da bodo kapital brž preusmerili drugam, tja, kjer mu zagotavljajo dobičkonosnost. Volitve so torej sistem za doseganje konsenzov glede tega, kar je v jedru vsake sodobne družbe – premožne elita kapitalistov. Z demokracijo nimajo nobene resne zveze.

Včeraj zvečer smo šli v kino. Kot v starih dobrih časih. Ogledali smo si izvrstni film. Njegov naslov je Us (Jordan Peele, 2019). V nekem trenutku se družina, starša plus otroka, znajde v grozljivem položaju, saj vsi skupaj spoznajo, da so vsiljivci, s katerimi se soočajo, natanko njihove groteskne kopije, nekaj torej, kar sami nikoli ne bi hoteli postati, obenem pa se ne zavedajo, da tudi ti drugi niso to, kar pač so, zato, ker bi želeli biti. Izvrstna ideja je dobro izhodišče, da se česa naučimo, če o filmu tudi razmišljamo, namesto da ga gledamo zaradi zabave ali dejstva, da je pač sobota zvečer.

Verjetno je največja homoseksualna in pedofilska organizacija ali institucija na tem svetu katoliška Cerkev. Ne mislim le na nekaj gnilih jabolk v njej, s takim razmišljanjem bi se radi potolažili zlasti vrhovni poveljniki korporacije, mislim na samo zgradbo institucije, na njeno zgodovino, na pogoje, pod katerimi je nastala, na njene stoletja stare načine delovanja in obstoja, mislim na njeno zapleteno infrastrukturo, na njene prakse in na njene mite, na katere se ves čas sklicuje, čeprav živimo v razsvetljenem letu 2019 – vsaj domnevamo, da je res tako. V resnici je razsvetljenstva malo, to pa je tudi razlog za utrjevanje vraževerja in za krepitev vloge te sicer kontradiktorne korporacije.

James Randi je moj vzornik še iz časov, ko sem bil študent psihologije. Je izjemen človek, prava moralna avtoriteta, dober poznavalec tega, kar imamo ljudje med seboj, zlasti pa je nepopustljiv kritik vsega pokvarjenega, gnilega in izprijenega v vsakdanji laični psihologiji, s katero nekateri zlikovci služijo bajne denarce, ki jih dobijo od ljudi, pripravljenih verjeti, da se po njim nerazumljivi logiki določeni izbranci lahko pogovarjajo z dušami umrlih, da vstopajo v oni svet, znajo napovedovati prihodnost in napisati navadnim ljudem horoskop, ob branju katerega najdejo vsaj malo utehe, tolažbe in pomiritve. Poznam ga zlasti kot izvrstnega pripovedovalca in kot pokončnega človeka, ki vse življenje razkrinkava prevare nepridipravov, ki izkoriščajo naivnost ljudi, njihovo poštenost in zmožnost za vraževerje. Je soustanovitelj organizacije, ki se imenuje Committee for Skeptical Inquiry, ter ustanovitelj James Randi Educational Foundation. Menim, da bi se moral vsak učenec vsaj kdaj pa kdaj pozanimati, kakšni organizaciji sta to, čemu sta nastali in kaj delata. Pa njihovi učitelji tudi.

V pravljici danskega pravljičarja dvorna krojača izjemno premeteno rečeta ljudem, da velja za neumnega vsakdo, ki ne vidi cesarjevih novih oblačil, ki jih z veliko vnemo ustvarjata prav onadva. Čisto natančno rečeta tole. Najina oblačila imajo to čudežno lastnost, da so nevidna za vsakogar, ki ni sposoben opravljati dela na delovnem mestu, ki ga sicer zaseda, oziroma je v svojem razmišljanju preveč preprost, ali premalo inteligenten, po domače, da bi jih lahko videl. Njuna izjava deluje kot stožer, okoli katerega se kasneje spleta drama. Brez nje ne bi bila mogoča, je pa nujna, saj izhaja iz narave človeške rabe uma, konformizma in sebičnosti ljudi, obenem pa vse to potrjuje.

Navdušenje nad mladimi, ki množično odločno terjajo od starejših hitre ukrepe, s katerimi bi zaustavili podnebne spremembe in obrnili katastrofalne krivulje, ki jih ponazarjajo, navzdol, potegne za seboj resen razmislek, ki je veliko več kot zgolj kritična telovadba, namenjena razvijanju možganov in tvorjenju novih sinaps. Potrebujemo še nekaj drugega. Nekaj, kar sijajno ponazarja razlika med naravo in kulturo. Narava opremlja ljudi z možgani, z nevroni, glialnimi celicami, s sinapsami in z vsem drugim, toda šele kultura, vzgoja in izobraževanje spreminjajo možgane v um (mind). Če je treba kaj trenirati, je treba trenirati um, ne zgolj možganov.

Včeraj zvečer sem imel predavanje o etičnosti. Na koncu me je nekdo vprašal, kakšne so povezave med etičnostjo in evolucijo. Zmožnost za etična dejanja je presežek. Ljudje smo zmožni za presežke, ki so evolucijsko morda pomembni prav v teh časih, kajti če svojih življenj ne bomo radikalno spremenili, bomo družno odšli na smetišče evolucije.

Človeško bitje je zmožno spreminjati lastno preteklost. Ne le prihodnosti, ki ni vnaprej določena z božjim načrtom. Vse to lahko naredi, ker je duhovno, simbolno bitje, kar pomeni, da svet, v katerem (lahko) živi, razlaga, zapisuje in vnovič zapisuje, lahko pa tudi zapisuje samo zapisovanje. V taki drži je problem, kar je zelo dobro, obenem pa je drža tudi vzvišena, vredna vsega spoštovanja, kar je še bolje.

Normalni ljudje so v večini; večina je normalna. Živijo normalna življenja in delajo normalne stvari. S tem je vse v redu. Kapitalizem stavi nanje. Četudi njegovi zastopniki trdijo, da je dobro, če človek razmišlja in deluje out of the box, zapisano še vedno drži. Normalnost namreč že zajema out of the box. Kapitalizem je tako revolucionaren natanko zato, ker je tako zelo normalen in je vedno znova out of the box. Prava revolucionarnost je v nečem drugem. Je v drugem in je v drugosti slehernega človeka.

V časniku The Guardian beremo, da so razsežnosti katastrofe v Mozambiku zaradi divjanja ciklona Idai almost unexplainable. Torej so skoraj take, da jih ni mogoče pojasniti; mediji poročajo, da je to the worst humanitarian crisis in Mozambique's history. Zapis je kajpak metafora, lahko jih namreč pojasnimo, saj imamo dovolj znanja,  toda prav v svoji metaforičnosti je radikalen. Ne trdim, da je ciklon neposredna posledica katastrofalnih podnebnih sprememb, saj za tako zatrjevanje nimam nobenega dokaza, trdim pa, da je vse več vremenskih in podnebnih katastrof, ki nam dajejo misliti, kaj se dogaja na tem planetu. Na katerem nam sicer nenehno, iz dneva v dan, pripovedujejo in dopovedujejo, da živimo v družbah znanja in da bi morali biti zaradi tega srečni. Sporočiti nam hočejo, da je znanje zelo pomembno. Da se moramo učiti, učiti, učiti. (Isto je zapisano na zadnjih straneh naših spričeval iz osnovne šole, spodaj pa je podpisan Tito.) Da nas torej samo znanje lahko popelje v še boljšo družbo, v kateri bomo živeli dosti bolje. Zakaj jim ne verjamem?