Nekateri komentatorji ruske invazije na Ukrajino uporabljajo izraz racionalni akter. Putin naj bi bil tak akter. A zadeva je tako kompleksna, kot je tudi preprosta. Racionalni akterji namreč razmišljajo in delajo načrte. Pri tem upoštevajo različne dejavnike in upajo, da se bo njihov načrt izšel po predvidevanjih. Podlaga za racionalno delovanje pa so prepričanja in verjetja. Torej je pomembno, kaj racionalni akter verjame, v kaj je prepričan. In pri tem je lahko popolnoma neracionalen.

Ruski predsednik Putin že vsaj petnajst let konsistentno govori eno in isto, obenem pa kopiči orjaške količine denarja – poznavalci govorijo o najmanj 200 milijardah evrov. Njegov železni besednjak spremljamo leta, vendar ga ne jemljemo resno. Putin na primer ni nikoli rekel, da je Ukrajina suverena država. Je pa govoril o postsovjetskih interesnih področjih. Prehajal je k dejanjem, zavzel Krim, medtem ko je mednarodna skupnost le opazovala, kaj se dogaja. Putinu je bilo zato vse bolj jasno, da je svet šibak in neodločen, sam pa močan in odločen. Logično je zato to, kar sledi.

Res je. Dolga leta prenašamo ljudi, ki so nevarni. Prenašamo politike, ki so pohlepni. Toleriramo jih, ko nam lažejo. Toleriramo njihove prazne izjave. Toleriramo puhlice, klišeje in neumnosti. Morda se pritožujemo čeznje, ko smo sami v dnevni sobi s prijatelji. Sem in tja povemo svoje mnenje o njih in morda verjamemo, da smo s tem storili vse. Prenašamo celo sadistične izpade nekaterih ljudi, narcistične in grandiozne posameznike, pohlepne bogataše in surove povzpetnike, ki nas prehitevajo po desni. Smo strpni in pohlevni, miroljubni in prijazni do njih. Ne želimo jih izzivati, ne želimo biti provokativni. Smo lepo vzgojeni in kultivirani. Nekateri mogočneži pred našimi očmi gradijo nov svet, a tega ne prepoznamo in ne razumemo. Ne vidimo, kako se svet spreminja, a še vedno verjamemo, da napreduje iz dneva v dan in da nam je bolje, kot nam je bilo včeraj. Beremo roman 1984, toda ne vidimo, da nam politiki mečejo pesek v oči, da ne bi videli; invazija na Ukrajino je kajpak osvobajanje tamkajšnjih prebivalcev. Trdijo, da so za konstruktivne dialoge, ki jih je malo ali nič, pa še vedno verjamemo, da so. Med vrsticami nam sporočajo, kaj bodo storili nekaterim ljudem, jim na primer strli jajca, a nič. Sem pa tja kdo označi kako žensko za odsluženo prostitutko in njegov odvetnik se pred kamerami reži vsem v brk, češ da se ni zgodilo čisto nič, da je mož čist kot jutranja rosa in nedolžen kot kozliček. Politiki tak rekoč brez izjeme rešujejo demokracijo, zato smo veseli, ker se beseda demokracija lepo sliši. Opazujemo, kako nekateri ljudje nespoštljivo, arogantno, primitivno obravnavajo druge ljudi, in obenem preverjamo na pametni napravi, kje v bližini je dobra gostilna, da napolnimo želodec. Trdimo, da avtoritarna osebnost, ki so jo tako dobro opisali Adorno in sodelavci, ne obstaja, da je bil Milgram s svojimi eksperimenti o poslušnosti avtoritetam šalabajzar, da ni dokazal tako rekoč ničesar, da se je motil o vsem, kar je povedal, da je zavajal in celo zavestno lagal ljudem. In ko ruski predsednik dolgo časa uporablja besednjak, iz katerega je razvidno, da je nevaren mož, ki obvlada judo, so zamahnemo z roko in si mislimo svoje. Ne razumemo miselnih iger, ki jih je opisoval Eric Berne, ne vemo, kako zelo nevarne so nekatere prav zato, ker jih ne prepoznamo in ne razumemo. V njih nastopa žrtev, ki se pritožuje nad domnevnimi krivičnimi napadalci, obenem pa že nezavedno sledi scenarijem, kaj bo storila kot napadalec svojim žrtvam. Pritožuje se nad svetom in nad ljudmi, toda kuje načrte za maščevanje. Če je tak igralec Putin, ima v mislih agresivnost, napadalnost, brezobzirnost, poniževanje drugih. Nastopa pred celim svetom kot na odru, zavzema Ukrajino in svet gleda.
 
Nenadoma smo se ovedli, da že dolgo živimo v svetu, v katerem ni nič res in je vse mogoče, kot je zapisal v naslovu svoje knjige Peter Pomerantsev (Nothing is True and Everything is Possible: The Surreal Heart of the New Russia, 2015).

Nekateri opazovalci in komentatorji ruske invazije na Ukrajino pravijo, da je Putin pragmatičen politik. Domnevajmo, da je res tak. Politiki so tudi sicer pragmatični ljudje, vendar so nekateri bolj pragmatični, drugi pa manj. Pragmatične poteze, ki jih vlečejo, imajo tudi slabosti, nekatere so neracionalne ali celo neumne, toda sedajle me zanima nekaj drugega. Če je Putin zares tako pragmatičen, kot smemo domnevati, lahko sklepamo, da bo invaziji na Ukrajino sledilo še nekaj pragmatičnih potez, ki bodo potrjevale moje prepričanje, da Putin ni le pragmatičen, temveč je tudi grandiozen. Nadaljnje pragmatične poteze bi zato lahko pomenile revizijo postsovjetskih državnih meja, kajti Putin je že dolgo prepričan, da so bile ustvarjene umetno, to pa pomeni nepravično zanj in za njegovo ljudstvo, ki ga pragmatično vodi že dolgo časa.

Človek lahko počasi izgublja in končno povsem izgubi občutek za realnost. To je spontani, samodejni občutek, evolucijski dosežek, s katerim vsako živo bitje bolj ali manj natančno prepoznava realnost okoli sebe in se nanjo odziva. Odziva se zaradi preživetja, ker hoče preživeti. Ni pomembno, ali se tega zaveda ali ne, čriček se verjetno ne, je pa pomembno, da tak občutek ohrani čim dlje. Lahko pa ga tudi izgubi – zaradi starosti, bolezni, okužbe živčnega sistema, virusa, bakterije, genetske poškodbe.  

Ruski predsednik Putin je dal lekcijo vsemu svetu. Diplomati so razpravljali in še vedno razpravljajo, kateri so pravi Putinovi interesi, kaj se skriva zadaj, česa vse ne vedo, da bi zares razumeli, kaj se plete v njegovi glavi. Razmišljajo in modrujejo, kaj vse bi storili, če bi Putin odšel predaleč, karkoli to pomeni. Še več modrovanja in še več razpravljanja nekega jutra preprosto trči od Realno. Putin pokaže sredinec vsem in napoti vojaške sile v neodvisno, suvereno Ukrajino. Začne vojno in se reži vsem v brk. Lahko modrujete, kolikor vas je volja, si misli, jaz preprosto preidem od besed k dejanjem, naredim, kar hočem narediti, vi pa mi ne morete storiti prav ničesar. Ne morete me ustaviti, ne upate me ustaviti, ne želite tvegati koraka predaleč. Jaz upam narediti tak korak, hočem ga narediti in ga kratko malo naredim.

Že od mladih nog sem me navdušuje in navdihuje Immanuel Kant, zato mu sledim. Navdihuje me z razmišljanjem o posameznikovi zgodovini, o njegovi poti skozi življenje, ki jo je mogoče misliti kot potovanje k odrešitvi, kot posebno gibanje. Nikoli nisem mislil, da je Kant religiozni mislec, zato odrešitve ne razumem kot verniki, temveč jo razumem kot dvojno naravo človekovega potovanja. Najprej je potovanje avtonomnega jaza, potem pa je učinek v obliki avtonomnega jaza, ki ga gibanje ustvari. Zapleteno. 

Medtem ko pošiljamo v vesolje teleskop, vreden deset milijard dolarjev, presežek človeške znanosti, inteligence in inovativnosti, pošiljamo module raziskovat Mars in smo na pragu fuzijskega pridobivanje neomejenih količin energije, medtem ko robotske roke že operirajo natančneje od človeških kirurgov, se še vedno primitivno, kot da se nismo naučili ničesar, lotevamo tako imenovane ukrajinske krize, zaradi česar poslušamo tedne in tedne iste fraze, iste naučene diplomatske stavke, kot da ne obstajajo izvrstne tehnike in metode reševanja sporov – na primer mediacija. Primitivnost in neučinkovitost medčloveškega komuniciranja in sporazumevanja je neprimerljiva z matematičnimi, naravoslovnimi in inženirskimi dosežki, ki pa na žalost ne morejo zagotoviti preživetja človeštva, če se to ne nauči razumnejšega delovanja. Dodajam.

Zadnje tedne spremljamo vznemirljivo in zelo nevarno igro. Njeni igralci so ruski predsednik Putin, ameriški predsednik Biden, manjši igralci iz zveze  NATO, ukrajinski predsednik Zelenski. Igra ima značilnosti, ki jih ni lahko razumeti in dešifrirati. Potrebno je kritično razmišljanje, potreben je kognitivni napor, ker je kodirana, kot so tudi sicer kodirane vsakdanje igre, ki jih igrajo ljudje.

Učenčevo signaliziranje delodajalcem, da je priden, inteligenten, vesten in konformističen, to dokazuje z dobrimi ocenami, deluje. Kdor dokaže, da je vse našteto, ima dobre možnosti, da spleza po družbenih lestvicah zelo visoko, kajti dobra služba pomeni veliko denarja, ta pa v kapitalizmu itak kupi vse. A zakaj deluje?