Strokovnjaki Svetovne zdravstvene organizacije opozarjajo, da svet preprosto ni pripravljen na pandemijo koronavirusa, ameriški predsednik Donald Trump pa zatrjuje, da mediji napihujejo zgodbe o virusu, da bi povzročali paniko med ljudmi in zmedo na trgih. Vsakdanje življenje kajpak teče dalje, zanimivo pa se je vprašati, kakšna je resnica dogodkov, ki v teh dneh tako ali drugače zadevajo vsakogar izmed nas.

V Sloveniji obstaja kriza demokracije. Ni padla z neba včeraj zjutraj, saj se vleče že precej časa, ta trenutek pa se le še zaostruje. Nanjo prav zdaj opozarjajo tudi najbolj izobraženi ljudje, doktorji znanosti, akademiki, raziskovalci in znanstveniki, vendar jih polivajo z gnojnico, kot da so nedoletna deca, ki nima pojma o ničemer. To počnejo ljudje z bistveno nižjo izobrazbo, ki so prebrali neprimerno manj knjig kot doktorji in ne raziskujejo prav ničesar. Pa vendar. Danes so čudni časi. Ni namreč pomembno, koliko knjig si prebral, ker je pomembno, koliko zvez imaš z ljudmi, ki imajo veliko denarja; pomembno je tudi, koliko denarja imaš sam. Pomemben je torej denar, ni pomembno znanje, ni pomembna izobrazba. Še manj je pomembna kritična misel, čeprav nas celo mainstream mediji pozivajo čisto vsak dan, naj mislimo v svojo glavo. Gotovo se šalijo, vendar je šala zanič in je brez vrednosti. S svojo glavo namreč ravno ne smeš misliti, ker imaš potem same težave. Zakaj bi torej mislil s svojo glavo, če si razumno bitje, ki noče imeti težav? Človek ima že itak dovolj težav v vsakdanjem življenju, ki jih prinaša življenje samo, zakaj bi si zavestno nakopal še nove?

Slovenija je posebna dežela in nad tako posebnostjo nikakor ne bi smela biti navdušena, pač pa bi jo moralo biti, če bi bila oseba, kajpak, vsaj malo sram. Dva aktualna procesa to dokazujeta onkraj vsakega razumnega dvoma. Prvič. Medtem ko slovenski mainstream ekonomisti in drugi strokovnjaki ugotavljajo, kako zelo malo bo prizadeto gospodarstvo zaradi koronavirusa, kar pomeni, da se nam ni treba vznemirjati, ker je vse pod kontrolo, svetovne borze že kažejo znake strmoglavljenja oziroma prostega padanja indeksov (world stock markets in freefall, kot piše v današnjem časniku The Guardian), kar pomeni, da ravno nič ni pod kontrolo. V Veliki Britaniji bi lahko zaradi širjenja virusa že kmalu zaprli šole in urade tudi za dva meseca, kar je izjemno veliko, v Sloveniji ne bi ničesar zapirali; Svetovna zdravstvena organizacija poziva k agresivnim ukrepom v boju zoper nevarni virus, v Sloveniji pa iz rezerv uvažajo zaščitne rokavice. Poleg tega kot lajna ponavljajo, da panika ni potrebna, kaj drugega resnega pa ni na vidiku; o agresivnih ukrepih ni ne duha ne sluha. Človek to res težko razume. Drugič. V Sloveniji poteka sočasno prenavljanje vlade. Poteka na poseben način, značilen za ljudi, poslance, ministre in druge, željne oblasti. Elementarna psihologija pojasni, zakaj se tako obnašajo, toda taka drža niti približno ni podobna drži, ki bi jo izvoljenci ljudstva dejansko morali izražati in dokazovati vsak dan; to bi bila drža, zavezana visokim moralnim in etičnim standardom, visokim kognitivnim merilom in prav tako visokim zahtevam po razgledanosti, znanju in osebnostnim značilnostim, kot so zmožnost za empatijo, razumevanje egalitarnosti in pripravljenost na boj za vrednote. V Sloveniji je bistveno drugače, kot rečeno. Nenadoma tako absolutno ni pomembno, kako je bilo na prejšnjih volitvah, kakšne mandate so zaupali volivci strankam. Navadni ljudje preprosto niso pomembni, stranke vstopajo v koalicijo, kot da ni pomembno držati se mandatov, danih besed, programov in kot da je popolnoma vseeno, da si danes take barve, jutri pa drugačne, ker pač hočeš dobro plačano službico, veliko denarja, drag avto, veliko hišo, ugodnosti in lagodnega življenja.

Na prvi pogled bi človek rekel, da je naslovno naslavljanje na ljudi hvalevredno, dragoceno in celo neprecenljivo. Recimo, da bi se tako naslavljali na učence učitelji, pa starši na svoje otroke. Ali pa bi se tako šefi naslavljali na delavce. Nekdo bi torej od drugih ljudi želel, pričakoval, da se lotijo nečesa neprecenljivega, nečesa torej, česar ni mogoče izplačati v denarju ali celo zlatu. Le kaj bi to bilo? In zakaj bi človek želel, da se drugi loti nečesa neprecenljivega? Kaj je tako neprecenljivo v človeških življenjih?

Kdor te dni spremlja slovenske medije, bržčas jih spremlja veliko ljudi zaradi aktualnih dogodkov, vezanih na koronavirus in njegovo nenadzorovano širjenje po vsem planetu, začudeno ugotavlja, da strokovni ljudje, ki naj bi se vsak dan naslavljali na državljane in jim obširno, znanstveno korektno in smiselno razlagali, kaj se dogaja z virusom, kaj bi se še lahko zgodilo in kako virus sploh deluje, vedno znova povedo le nekaj obrabljenih klišejev, kako so na vse pripravljeni (saj tudi morajo biti, to je njihova dolžnost!), potem pa vedno znova dodajo obvezni panika ni potrebna. Revščina njihovega izjavljanja je tako velika, da terja podrobnejšo analizo.

V neoliberalnem svetu nas nekaj ali nekdo nenehno priganja, kot da smo dirkalni konji. Kričijo na nas iz medijev, na nas pritiskajo starši, pa vzgojitelji, učitelji, šefi, celo prijatelji in znanci in imaginarni drugi. Da bi bili uspešni, da bi bili dobri, da bi bili boljši od drugih, da bi bili na stopničkah, da bi bili najboljši na vasi, da bi bili najboljši na svetu, da bi veliko zaslužili in nakopičili in nagrabili in nagrmadili. Zadevo pa lahko tudi preprosto obrnemo in rečemo takole. Čisto vseeno mi je, ali sem najboljši na svetu ali ne. Vseeno mi je, ali sem najboljši na vasi in sploh mi je vseeno, ali sem najboljši, ali sploh vem, kaj ta beseda pomeni. In dol mi visi za tekmovanje z drugimi ljudmi in za stopničke in za prislovičnih petnajst minut slave, kot bi rekel Andy. Zato pa želim postati najboljši za svet, za druge ljudi. In ne vem, zakaj ne bi smel zapisati: želim biti najboljši za univerzalnost. Za boga?

Lahko postane epidemija koronavirusa že dolgo napovedovana pandemija, kar bi pomenilo, da zajame velik del svetovnega prebivalstva? Je mogoče, da močno zamaje globalno gospodarstvo, kot se sprašuje v svojem blogu Michael Roberts? In podnebne spremembe ne bodo čez noč magično izginile ali se dramatično zmanjšale, kot bi se morale, če hočemo lepo preživeti naslednjih nekaj desetletij. Podobno lahko rečemo za naraščajoče neenakosti med ljudmi, ki imajo dostop do kapitala, in ljudmi, ki ga nimajo. Bodo vlade znale in hotele narediti, kar je treba, da se izognemo katastrofam epskih razsežnosti?

Želja posameznega človeka je kot praznina biti, glede tega uvida si Hegel in Freud nista nasprotovala, usmerjena k prepoznanju, pripoznanju, priznanju (Anerkennung) drugega človeka, ne k objektu, ne k lastnini nad objekti, ne k denarju, za katerega je mogoče dobiti predmete in vse drugo; taka je filozofska resnica tega, kar je za vsakega človeka in njegovo eksistenco bistveno. In medtem ko nas še naprej dnevno zasipavajo z oglasi, češ naj vendarle hitro kupimo ta ali oni izdelek, obenem pa nas skušajo prepričati, da moramo to narediti zato, ker zadovoljuje naše želje, se nad našimi glavami in za našimi hrbti dogaja marsikaj, česar preprosto ne prepoznamo in ne razumemo. Stanje sveta je namreč postavljeno na glavo, namesto da bi stalo na nogah. Razmerja med hlapci in njihovimi gospodarji se krepijo iz dneva v dan, idej, kako zelo svobodni so eni in drugi, pa je vedno več; mediji nam ponujajo klišeje in puhlice, češ da nas informirajo in da nepristransko raziskujejo resnico; koronavirus se nezadržno širi, nekatera severnoitalijanska mesta so že mesta duhov, vendar nas mirijo, češ da so na vse pripravljeni; podnebne spremembe so katastrofalne, politiki pa se obnašajo kot avtisti, ki jih ne zanima, kaj se dogaja okoli njih ali pa se preprosto bojijo, da se dogaja natanko to, kar jih bo vsak hip spodneslo.

V filmu Blade Runner 2049 (Denis Villeneuve, 2017) slišimo tale zelo pomenljivi stavek, ki ga izreče poročnica Joshi: We're all just looking out for something real. Upamo torej, da je tamle zunaj kaj resničnega oziroma realnega; očitno mi samoumevno, da kaj takega sploh obstaja. Razloček med resničnim in realnim je dodatno pomemben, ker se film prične z ugotovitvijo, da je sredi dvajsetih let enaindvajsetega stoletja na Zemlji prišlo do zloma ekosistemov. Potem so ljudje uporabili vse znanje, kar so ga imeli na voljo, da so zgradili nove umetne svetove, v katerih so pridelovali sintetično hrano in s tem preprečevali lakoto. Zmogljivi replikanti so bili poceni delovna sila, življenje pa je postajalo zgolj mizerija, ki jo film prikaže, paradoksno, v polni luči. Kar je resničnega, je tako vsakdanja mizerija, realno je nekaj, kar iščemo, ker je to v naravi ljudi.

Politiki navadno ne razumejo univerzalnosti; predobro jim gre in predobro so plačani. Velja tudi za slovenske politike; zelo redko se zgodi, da komu vendarle za kratek hip uspe. Prav zdaj dokazujejo na vsakem koraku, kako plitvi in površinski so. Boji za novo vlado so zato poleg bojev za dobro plačane službice tudi boji za partikularnosti, ki jih ne morejo prikriti niti slabo artikulirani občasni pozivi k prenehanju ideoloških spopadov in nenehno zatrjevanje, da imajo odprta vrata za vse druge; drug za drugega so odprti, sodelujejo pa vseeno ne. In ideologijo tako ali tako razumejo narobe. To namreč niso spopadi med temi, ki so še v gozdu, kot je oni dan izjavil znani slovenski politik, in onimi, ki so nekoč branili domovino in se bojevali zanjo. Ideološki spopadi že davno niso med komunisti in njihovimi nasprotniki, tega bi se lahko naučili eni in drugi, saj so spopadi med različnimi zastopniki neoliberalizma, se pravi med zastopniki istega. Izjema bi bila lahko Levica, vendar na žalost ni.