V razmislek se ponuja izjemno zanimiva vzporednica. Med filmom, ki sem si ga ogledal včeraj, Boy Erased (Joel Edgerton, 2018), in knjigo, ki jo berem te dni: Jason W. Moore, Capitalism in the Web of Life (Verso, 2015). V filmu spremljamo resnično zgodbo, ki ponazarja skoraj neverjetno dejstvo, navedeno čisto na koncu, da samo v ZDA skušajo s terapijo spreobrniti skoraj tričetrt milijona ljudi, da ne bi bili več homoseksualci, da bi torej postali normalni heteroseksualni ljudje. V knjigi pa sledimo razvijanju ideje, da skuša kapitalizem oblikovati človekovo naravo, da mu to do določene mere celo vedno znova uspeva, vendar je cena za tako spreminjanje in preoblikovanje preprosto previsoka, ljudje pa jo kljub temu plačujejo, kar pomeni, da so sicer normalni, niso pa še osvobojeni.

Ne vem, kolikokrat ljudje pomislijo, da živijo pod tiranijo samega življenja; ve vem, ali sploh imajo občutek tiranije. Gotovo pa vsaj intuitivno čutijo, da je današnje življenje ujeto v številne imperative in zahteve, zaradi katerih so gnani, da počnejo množico stvari, na katere sicer ne bi niti pomislili. Morda se tudi sprašujejo, v čem je končni smisel takega norenja, in na koncu ugotovijo, da ga sploh ni, da je vse skupaj zgolj nekakšna igra, vrtiljak, ki se pač vrti, kot se sicer vrtijo vrtiljaki. Da je norenje le norenje in čisto nič drugega, morda zabava. Zaradi tiranije sedanjosti, vse mora nenehno rasti, niti ne vidijo bodočnosti onkraj kopičenja istega. Resnično, za številne ljudi je prihodnost, v luči digitalizacije vsega, zgolj nadgradnja istega: prihodnost 2.0, prihodnost 3.0 …

Vedeli smo. Ves čas smo vedeli. Od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja sem vemo. Objektivnega znanja o tem je iz dneva v dan več, zato vemo še več, še bolj nam je jasno. Pa vendar. Ko bodo redki zanamci gledali nazaj na naš čas, bodo zmajevali z glavami in se spraševali, kako je bilo vse skupaj sploh mogoče.

Po zadnjih podatkih približno 40 % odraslih Američanov verjame jasnovidcem, čarovnikom, vračem in drugim, ki jim za drag denar omogočajo komuniciranje z drugim svetom, z umrlimi. Biznis takega komuniciranja je vreden približno 2500 milijonov dolarjev letno. Toliko jim odrasli Američani plačajo, da domnevno za kratek čas pridejo v stik s svojimi bližnjimi z onega sveta. Za ta denar bi sicer bistveno zmanjšali število lačnih odraslih Američanov, zgradili kar nekaj prepotrebnih bolnišnic, vrtcev, šol in domov za starejše občane. Ne vem, koliko odraslih Slovencev verjame takim šarlatanom, domnevam pa, da jih ni malo. Potreba po čustveni bližini je namreč velikanska, stopnja odtujenosti in hladnih medsebojnih odnosov tudi, saj nas neoliberalci nenehno in neutrudno z vsemi sredstvi pozivajo, naj bomo še naprej tekmovalni zombiji. Potem tudi biznis v obliki čustvenega kapitalizma teče kot po maslu, kar je povsem logično in pričakovano. A saj je v takem svetu pomembno edino to, da vse raste. To vemo že precej časa. In jutri ne bo nič drugače. Nobena magija ne bo pomagala, čisto mogoče pa je, da bo globalno segrevanje planeta privedlo tudi do nove hladne vojne, kot lahko beremo v časniku The Independent.  

Če pred prijateljem uporabiš besedo socializem, te ne napade. Ne skoči živčno vate in ti ne zabrusi ves napet, da si nostalgičen, ker si otrok socializma. Prav tako ti ne reče, da si utopist. Še manj ti reče, da nimaš pojma o socializmu. Ne, prijatelj te povabi k pogovoru. To je čisto nekaj drugega. Reče ti, da si želi, da poveš še kaj, saj domneva, da nisi izrekel besede po nemarnem, domneva, da o temi, na katero se nanaša, nekaj veš. Ker je tvoj prijatelj, te spoštuje in želi vedeti več. Spoštovanje pomeni tudi izraz želje po pogovarjanju. Resnično, s prijateljem se pogovarjaš. Veliko. Dolgo časa. Še in še. Vedno znova. Prijatelju nikoli ne rečeš, da nimaš česa povedati, da je tvoja glava prazna, da nimaš časa za pogovarjanje. Tvoja glava namreč ni nikoli prazna. In če rečeš komunizem, te prijatelj povpraša, kaj ti pomeni komunizem, kaj bi to lahko bilo. Tako je to med prijatelji.

Rodinov kip Mislec je moški. Predstavlja ga izjemno mišičast mož, ki naslanja glavo na mogočno roko, ta pa se opira na koleno; očitno je, da je globoko zatopljen v misli. Ko stojiš poleg njega, čutiš njegovo mogočnost, moč, silo; n moremo pa vedeti, o čem razmišlja. Tak moški se ne rodi. Njegove mišice so lahko le učinek napornega in dolgotrajnega treninga. Pa vendar se imenuje Mislec. Prikazan je kot moški, ki misli, ne kot človek v telovadnici pri napornem treningu. Kako nenavadno! In zakaj, čemu?

Medtem ko neoliberalni politiki in mainstream ekonomisti pred kamerami vztrajno zatrjujejo, kako dobro nam gre ves čas, tamle zunaj živi ogromno delavcev, ki jim odgovarjajo: delamo po osem ur dnevno, pa komaj shajamo iz meseca v mesec. In prav tako živi velikansko število upokojencev, ki dodajajo: delali smo vse življenje, pa nimamo dovolj, da bi zvezali mesec z mesecem. Živimo v svetu, v katerem opazujem še nekaj drugega. Opazujem to, kar najdem že v naslovu knjige: Cold Intimacies: The Making of Emotional Capitalism (Eva Illouz, Polity, 2007). Naslov je zares zgovoren: bolj ko so naši medsebojni odnosi hladni in odtujeni, več je govorjenja o čustvenem kapitalizmu. Seveda imajo prav. Čustveni kapitalizem je kot denar. Vsi ga potrebujemo, toda z njim ni mogoče kupiti prijateljstva ali ljubezni, zaradi njega še nihče ni postal boljši človek. Z njim je mogoče kupiti dobrine, to pa je tudi vse. Nekateri ga imajo več, kot ga potrebujejo, številni ga nimajo dovolj, da bi se do sitega najedli. Tak je ta svet. Potrebujemo Global New Deal. In čisto mogoče je, da se že dogaja, da je že na poti.

Propagandni slogan te dni nagovarja ljudi in se naslavlja nanje v slogu 1,2,3 gremo! Njegova usklajenost s priganjanjem ljudi, naj živijo dinamično, hitro, tekmovalno in produktivno, da bo vse raslo, je kajpak očitna. Ljudje naj bi bili torej trenirani in naj bi živeli trenirano. Privlačnost takega razmišljanja pa je v ostrem nasprotju z nekim drugim, znanstvenim, razmislekom, ki sem se ga lotil včeraj na predavanju s področja socialne nevroznanosti.

Lahko bi napisali kaj o tem, zakaj otrok (še posebej moškega spola) za zdrav razvoj potrebuje stabilno, zdravo in angažirano moško figuro. Seveda, z lahkoto. Za uvod misel znamenitega francoskega filozofa: če ste ujeti v sanjah Drugega, ste totalno v riti. Kdo je to napisal? Gilles Deleuze. In sam se zgolj podpišem. Sledi nadaljevanje.

Jutri imam predavanje o socialni in čustveni inteligenci. Govoril bom o nevroloških podlagah obeh, zlasti pa me bo zanimalo, kaj vse pomeni inteligenca v današnjem tekmovalnem svetu, v katerem moramo živeti hitro, dinamično in pogosto drug proti drugemu, saj drugače ne moremo tekmovati med seboj, ali pa vsaj drug mimo drugega, brezbrižno, vsakdo tekajoč za svojimi sanjami. Druge raziskave, ki dokazujejo, da slovenski starši še vedno prevečkrat vzgajajo svoje otroke na avtoritarne ali, enako problematično, preveč popustljive načine, zaradi katerih so otroci razvajeni in premalo samostojni in zreli, nas dodatno silijo k razmišljanju, kaj storiti, da bodo ljudje čustveno in socialno inteligentnejši, kajti najzgodnejše okolje, v katerem živi otrok, je izjemno pomembno za razvijanje možganskih struktur, to pa je podlaga za kognitivno delovanje in za vse vrste inteligenc, med katere spadata tudi socialna in čustvena inteligenca. Zakaj je torej vse to pomembno, zakaj bi morali ljudje, zlasti starši, učitelji in vzgojitelji, o tem vedeti bistveno več, kot pa dejansko vedo?