Mlada ženska in mlad moški sta plesala v javnosti. Vsak od njiju bo moral za več kot za deset let v zapor. Zakaj? Ker sta plesala v javnosti. No, res je tudi, da ženska ni nosila naglavne rute, čeprav bi jo morala. In plesala je v javnosti, čeprav ne bi smela. Pa še z moškim! Interpretacija njunega plesa? »Spodbujanje korupcije in javne prostitucije« ter »združevanje z namenom ogrožanja nacionalne varnosti«, kot berem v časniku (Iranian couple filmed dancing in Tehran are jailed for 10 years, The Gaurdian, 1. februar 2023).

Televizijska serija z naslovom 1899 (Baran bo Odar, Jantje Friese, 2022) nas najprej mirno in z izvrstnim občutkom za detajle popelje z ladjo na sredino oceana, se tam nenadoma ustavi ob drugi ladji, ki stoji tam iz neznanih razlogov že nekaj časa in je videti povsem zapuščena, potem pa nas z odločno roko pospremi v vzporedne svetove, polne nenavadnih in na trenutke zelo neprijetnih vprašanj o nas samih, o naši preteklosti, o dejanjih, ki nas kot duhovi spremljajo v sedanjosti, nas preganjajo in vsaj včasih dajejo misliti in se spraševati, kako moralni smo zares, onkraj simulacij in simulakrov, onkraj tega, kar je Jean Baudrillard opisal v knjigi z enakim naslovom kot absolutno oglaševanje.

Televizijska serija The Last of Us (Craig Mazin, Neil Druckmann, 2023) je o dogodku v strogem pomenu besede. Leta 2003 brutalno prekine tok življenja na tem planetu. Nič ni več, kot je bilo. Ne more biti več, kot je bilo, zato dobesedno v hipu odpadejo vse možne ideje o tem, kaj bi lahko naredili, da bi se svet vrnil v stare tirnice. Ne more se vrniti. Pika. Ni zdravila, pravi znanstvenica, ni cepiva – bombardirajte. Gliva, o kateri teče beseda, je parazit, proti kateremu smo preprosto nemočni; ne pomagajo niti teorije zarote. In tako kot vselej, nastane fiktivna zgodba prej, kot je vsakdanja zavest pripravljena priznati, da obstajajo naravni mehanizmi in procesi, ki jih v svoji oholosti preprosto bodisi ignoriramo bodisi o njih ne vemo ničesar. Prične se potovanje, iz katerega se morda česa naučimo. Razen če se ne.

Prva knjiga z letnico izdaje 2023, ki jo pravkar berem, je tale: Simone Belli. Critical Approaches to the Psychology of Emotion (Routledge, 2023). To je izvrstna knjiga, v kateri uživam. Zakaj uživam? Ker se avtorica ne prepušča zdravemu razumu, celo psihologom ne, ki delajo vedno znova isto napako, ko razmišljajo o čustvih, zlasti pa tedaj, ko razglabljajo o tako imenovanih čustvenih motnjah, ki naj bi jih imeli posamezniki. Ian Parker: Psihologi so prepogosto v skušnjavi, da bi naredili isto intuitivno zdravorazumsko napako glede narave 'čustev' kot navadni ljudje, od katerih se učijo in jih nato poskušajo izobraževati z bolj sofisticirano in empirično utemeljeno različico iste zgodbe o nas samih – da so čustva globoko v notranjosti naše človeške narave in globoko v notranjosti vsakega posameznika, znotraj posameznega subjekta psihološkega raziskovanja, čigar odzive zbirajo, jih kopičijo, tabelirajo in nato porazdelijo glede na to, kar kak psiholog misli, da ve o tipih osebnosti (str. vii)

Banshee ni duša, saj je duh. Je ženski duh, ki opozori družino, da bo eden od članov kmalu umrl. Ženska iz pravljične dežele kajpak nikoli ni dobrodošel gost. Ko se vseeno pojavi, saj nikogar ne vpraša, če se sme, je to zanesljiv znak, da bo nekdo umrl. Lahko pa umre tudi nekaj, ne le nekdo.

Kapitalizem nima alternative, nam nenehno sporočajo, kot bi se bali, da bomo to pozabili in začeli misliti o alternativi. Kapitalizem je namreč način organiziranja skupnega življenja ljudi, ki je demokratičen in produktiven, učinkovit in prijazen do ljudi, zlasti do narave, si končno priznamo. Razen da ni. Film z naslovom Trikotnik žalosti (Triangle of Sadness, Ruben Östlund, 2022), nominiran za tri oskarje, je zato nastal ravno pravi čas, ko se morda še lahko izvlečemo iz kloake. Ni nujno, da se bomo, a vendar imamo na voljo vsaj dovolj časa za ogled filma in za dobro, pošteno refleksijo.

Nikakor ni naključje, da so letošnji največji favoriti za oskarja za najboljše filme v letu 2022: Everything Everywhere All at Once, ki ni akcijska komedija, All Quiet on the Western Front, ki ni o idealističnih vojakih, The Banshees of Inisherin, ki ni o harmoničnem življenju v majhni vasi, v kateri se vsi poznajo in se imajo radi. Ne, to so filmi, ki nam vzamejo še zadnje iluzije: da je vrhunec neoliberalnega življenja, če je vse, kar lahko je, naenkrat in vsepovsod, če so torej ljudje potopljeni v ocean blaga, predmetov, dobrin, storitev in sploh vsega; da je vojskovanje kaj drugega kot do absurda prignana logika medsebojnega uničevanja brez razloga; da je življenje, ki mineva v rutinskem čvekanju in večnem druženju v javnem prostoru, ki se imenuje pub, v njem pa je na voljo neskončno veliko piva, res vredno, da ga človek živi.  

Michel Foucault je z izvrstnimi analizami antičnih besedil dokazal, kako pomembno je za nas razumevanje starih idej o jazu, posamezniku, sebstvu, skrbi zase. Danes moramo namreč mnogo bolj kot v preteklosti skušati dojeti, da je ego ali sebstvo izvorno odnos, da ni nedeljiva enota, zaprta vase, sklenjena in dopolnjena, ločena od drugih enot v polju, v katerem velja, da družba ne obstaja. V tem smislu ego ali jaz ali sebstvo ne obstaja – obstajajo relacije, obstajajo odnosi, obstaja sebstvo kot odnos, množica odnosov. Ne obstaja pravi jaz, resnični jaz, ki čaka, da ga odkrijemo ali ustvarimo, kot ustvari kipar iz gline kip. 

Sodobni trendi družbenih medijev skušajo zapakirati stara psihološka spoznanja v nova oblačila, da bi zlasti mladi ljudje spontano verjeli v magične moči pozitivnega mišljenja, dela na sebi in nenehnega izboljševanja kakovosti življenja. Kot princi in princeske iz pravljic se zato obnašajo skladno s sindromom srečnih ljudi, ki sprejemajo nove pakete in prakse, pod katere so se sicer pred desetletji podpisovali kritični misleci. Kritične misli ni več, nadomeščajo jih všečne misli. Danes njihovi uporabniki verjamejo, da se odlične stvari dogajajo prav njim, a ne po naključju. Verjamejo, da se lahko zgodijo, zato tudi se. Zadaj je kajpak imperativ: ves čas se morajo dogajati odlične, perfektne in popolne stvari. Dovolj je nenehna, nepretrgana pozornost nase, na svoj ego, na svoje telo. Vse se bo aktualiziralo, uresničilo in razvilo, če si le dovolj močno želimo. 

Simptom vse bolj bode v oči. Očiten je tako zelo, da je prav neverjetno, da ostaja neviden in neopažen. Na kaj mislim? Mislim na vedenje in delovanje družbenih skupin ljudi, ki v zadnjem času zahtevajo od vlade več denarja za plače in dodatke. Simptom je ta: ljudje žugajo vladi, da bodo odšli na ceste, če jim ne ustreže. Ekonomisti se kajpak držijo za glavo, vlada skuša ugajati in obljublja nemogoče, na primer radikalno spremembo sesutega sistema javnega zdravstva, skupine ljudi pa sebično tekmujejo med seboj, katera si bo zagotovila več dodatkov k plači, višje plače in levje skoke na lestvici plačnega sistema. Namesto novih družbenih agensov in bojev za zares drugačno družbeno pogodbo, o kateri je spregovorila pred časom celo aktualna vlada, namesto skupnih prizadevanj za boljšo prihodnost vseh imamo tako na voljo do konca prignano logiko tekmovalnosti, družbenih hierarhij, bojev za položaje, moč, vpliv, premoženje in denar. Vsem udeležencem se kajpak zdi, da je vse skupaj tako, kot mora biti in je že od nekdaj: oni spodaj se borijo vsak zase in za svoj položaj, oni zgoraj skušajo biti oblast, a ne vedo, kako naj bi oblast učinkovito delovala, opazovalci od strani komentirajo dogajanje, ker je to njihova dolžnost, pogled iz ptičje perspektive pa razodeva nevrotično mešanico nevednosti, ignorance, medsebojnega nespoštovanja in predrznosti. Nekje čisto na dnu se samotno tiho sveti ideja iz pradavnine, ki je ne vidijo in nočejo videti: Vselej bodo potrebni novi družbeni agensi, kolektivni subjekti. Njihovo družbeno delovanje ustvarja priložnosti za odpor in emancipacijo. Odpira nove perspektive pravičnega življenja in je generativno