Približujejo se zelo pomembni časi. Ne mislim samo na globalne podnebne spremembe, mislim zlasti na volitve v Sloveniji in spreminjanje družbenega življenja. Mislim tudi na univerzalno razliko v drži do sveta. Človek je namreč lahko samostojen, prost in svoboden ali pa išče, praviloma nezavedno, gospodarja zunaj sebe, nekakšnega guruja, voditelja, avtoriteto, da lahko sledi. Enako velja za skupine ljudi ali celo za ves narod. Nad vsako avtoriteto, ki ji je mogoče slediti, pa je, objektivno, nekaj univerzalnega. Ljudje, ki sledijo univerzalnemu, zato ne sledijo nobeni začasni človeški avtoriteti, ne sledijo nobeni skupini in ne sledijo ničemur zunaj sebe. Sledijo temu, kar je v njih najgloblje, sledijo občutku, močnemu in brezčasnemu občutenju tega, kar imenujemo dobro. V bližnji prihodnosti bomo videli in morda dokončno spoznali, kakšne so realne možnosti, da ne sledimo tej ali oni ideološki praksi, avtoriteti ali partiji, temveč sledimo univerzalnemu kot pogoju dobrega življenja.  

Po nedeljskem kosilu se je vnela debata. Razpravljali smo debeli dve uri in skušali odgovoriti na nekatera vprašanja. Kaj pomeni uspeti v življenju? In zakaj to sploh kaj pomeni, zakaj naj bi kaj pomenilo, zakaj se zdi, da mora pomeniti, da človek preprosto mora uspeti? Od kod prepričanje, da delo vodi k sreči, da ta nekako kar pride čez nekaj časa, če jo človek išče? In čemu vztraja prepričanje, da je pri vsem tem potrebno še nekaj trpljenja, ne preveč kajpak, da je trpljenje nekako notranje, intrinzično povezano s srečo? Da kdor ne trpi čisti malo, ne zasluži sreče, da si je zanjo treba prizadevati, da je treba trdo delati? Da je treba trdo delati v globalni vasi, v globalnem svetu, v katerem prevladuje knowledge economy, ekonomija znanja, kar naj bi pomenilo, da je poleg sreče in trdega dela zelo pomembno tudi znanje. Taka vprašanja so še pomembnejša in aktualnejša v obdobju, v katerem zaradi pandemije milijoni ljudi trpijo, številni so umrli, mnogi bodo nosili posledice virusa dolga leta, medtem ko elita raja, čudežno bogati in si privošči zabavo za zabavo, kot da živi v raju. Kaj se dogaja?

Ko ljudje kdaj vzklikajo, da ob kakem dogajanju panika ni potrebna, trenutno na primer v zvezi s tako imenovano ukrajinsko krizo, zadeva ni tako preprosta, kot bi morda radi. Prvič. Nihče ni paničen niti v Ukrajini, ki bi bila lahko napadena. Vprašajte tamkajšnje prebivalce. Drugič. Nihče ni paničen v Rusiji. Številni Rusi niti ne vedo, kaj bi se domnevno lahko zgodilo, in jih niti malo ne zanima. Tretjič. Tudi na Zahodu ni nihče paničen – ljudje nimajo dobrega vpogleda v dogajanja na Krimu in ob meji med Rusijo in Ukrajino, poleg tega jim je vseeno. Nobene panike torej. Zadeva je neprimerno hujša. Panika dejansko ni potrebna, ker je potrebno nekaj drugega.  

Včeraj sme imel post. Vsak petek ga imam. In berem članek v reviji New Scientist z naslovom The Indulgence Effect (David Robson). Članek prinaša izsledke številnih eksperimentov o tem, kako pričakovanja in prepričanja glede hrane, vnosa hrane in ciljev, ki naj bi jih dosegali s hranjenjem, vplivajo na telesno težo, načine prehranjevanja in metabolizem. Poudarek je kajpak na zdravem prehranjevanju in zmanjševanju telesne teže. A ker je vse skupaj povezano z zadovoljstvom in užitkom, je zadeva zares kompleksna, kar ve zlasti vsakdo, ki je kdaj skušal zmanjševati telesno težo. Sam se ne postim, ker bi jo hotel zmanjševati, temveč to delam zato, ker je post obenem čas za meditiranje. Post zame ni nadzorovanje vnosa kalorij v telo, temveč je praznovanje. Praznovanje česa?

Novi politiki na odru slovenske politike naj bi prinesli svež veter v postano ozračje delitev, cinizma, vzvišenosti in arogance. Sveža sapa je vsekakor dobrodošla, saj je že iz zornega kota mentalne higiene res skrajni čas, da nekateri politiki odidejo z odra in se na njem pojavijo novi. Ti lahko že z drugačnim besednjakom in umirjenim vedenjem vzbudijo nekaj upanja, da bo poslej tudi materialni svet vsaj malo drugačen. A takoj pride na misel stara modrost, ki jo najdem pri stoikih: nehaj upati na nemogoče … sprejmi svojo usodo. Kaj pomeni sprejeti svojo usodo v letu 2022?

Na slovensko politično prizorišče prihajajo novi/stari obrazi. Prihajajo v novi preobleki, z novimi izjavami, ki naj bi bile ljudem všeč, ker je v zraku pričakovanje, da se mora nekaj spremeniti, da tako kot doslej ne gre več, ker je naokoli čisto preveč negativnega in celo depresivnega vzdušja in prepiranja in zmerjanja in delitev in večnega ugotavljanja, kdo je za kaj kriv, kot da smo vsi ves čas pred sodnikom. Da bi obraze izvolili in jim dodelili mandat. To je mandat oblasti. Kdor ga dobi, lahko vlada. Najprej nekaj obljublja, potem vlada. Med obljubljanjem in vladanjem je po navadi velika razlika. Vse to vemo, ker se zgodba ponavlja kot stara plošča. Pa vendar nekje globoko v sebi verjamemo, da novi obrazi lahko nekaj naredijo, spremenijo. Ne vemo natančno, kaj naj bi to bilo, toda verjamemo. Morda pa bi bilo bolje biti skeptičen. Na tem svetu je namreč težko kaj spremeniti; zlasti pa ničesar ne more spreminjati en sam človek.

Ljudje resnično potrebujejo pravičnost. Ne potrebujejo neenakosti, ki temelji na domnevni superiornosti ali večvrednosti nekaterih ljudi, in ne potrebujejo hierarhij – te so sicer kljub temu povsod. Ne potrebujejo jih zato, ker neenakosti in nepravičnosti pomenijo neenake družbene odnose in pomenijo ideološke prakse, ki opravičujejo neenakosti in neenak dostop do svoboščin in dobrin ter preprečujejo blagostanje in ovirajo uresničevanje pravice slehernega človeka do dobrega življenja.  

Ljudje si oholo predstavljamo, v čem vse smo boljši od živali. Verjamemo, da smo najrazvitejša živa vrsta na planetu, da so vse druge živali manj razvite in celo primitivne. Prepričani smo, da smo najbolj inteligentni od vseh. Obstaja pa zmožnost, na katero navadno ne opozorimo in je ne izpostavimo, ko se primerjamo, je pa zelo, zelo pomembna. Človek je namreč edino živo bitje na planetu, ki je zmožno za – zanikanje realnosti. Nobena žival ne zanika realnosti, kot jo lahko dojame, le človek ima to nenavadno zmožnost, da se obnaša, kot da objektivna realnost ne obstaja, čeprav je tam, pred njegovim nosom. Medtem ko se skušajo živali čim bolje in čim ustrezneje odzivati na dogajanja v okolju, da bi preživele in prenesle gene naprej, se človek lahko vede, kot da mu je vseeno. Berem knjigo z naslovom The Genetic Lottery: Why DNA Matters for Social Equality (Kathryn Paige Harden, Princeton University, 2021).

Karl Marx je bil zelo jasen, ko je raziskoval dinamiko kapitalističnega življenja. Kapitalizem je dinamičen sistem, je rekel, v katerem so inovacije na dnevnem redu, gospodarska rast je velika in je neprimerljiva s katerim koli zgodovinskim obdobjem pred nastankom kapitalizma. Številni ljudje se zaradi kapitalizma dvigujejo z dna revščine, celo absolutne revščine. O tem ni danes nobenega dvoma. Toda Marxu je bilo jasno tudi nekaj drugega.

Zelo preprosto je ugotoviti, kako pogosto in kako močno razvijajo ljudje empatijo, sočutje do sebe in drugih ljudi, kako dobro se naučijo v življenju učiti se in kako odprti so, koliko medsebojnega zaupanja je med njimi in kako močno je. Zakaj bi bilo vse to pomembno? Zaradi sreče. In enako ni težko ugotoviti, da številni ljudje trdo delajo, predolgo vztrajajo in sledijo zahtevam, na koncu pa so poškodovani.