Največkrat rečejo, da je filozofija nekaj abstraktnega in nerazumljivega, da je preveč oddaljena od vsakdanjega življenja ljudi. V resnici je ravno nasprotno. Pravijo tudi, da je nekoristna in neuporabna. Dejansko je prav nasprotno. Že vsaj od Sokrata sem je filozofija nekaj zelo konkretnega. Pravzaprav je tako konkretna, da bolj konkretna niti ne more biti. Pogovarjajte se s Sokratom vsaj pet minut in se prepričajte. Kaj nemudoma ugotovite? Da vam zastavlja zelo konkretna vprašanja o vaših mnenjih in prepričanjih, za katera se hitro izkaže, da so – preveč abstraktna, posplošena, premalo natančno premišljena in so daleč od resnice. Torej vas s svojimi vprašanji postavlja v poseben položaj, v katerem vam postane nelagodno, ker odkrivate, da ste ravno vi preveč abstraktni, da sklepate prehitro in na način, ki vas oddaljuje od resnice. Obenem je filozofija tudi upor zoper družbene nepravičnosti, zoper mizerijo ljudi, mehanizme, ki jo povzročajo in vzdržujejo, kar je zelo logično, kajti prehitro in preveč abstraktno sklepanje oddaljuje ljudi od resnice in pravičnosti, ki je možna le, če obstaja resnica. Vse to je filozofija. Ki je mogoča zaradi človekove želje.  

Napočil je čas, ko se počasi oblikujejo novi občutki. To so občutki nepotrebnosti, tudi odvečnosti. Knjige, ki sem jih pisal pred leti, se ne berejo več, nekaj so jih odpeljali v razrez, ker se tudi prodajajo ne. Verjetno imajo prav tisti, ki pravijo, da nove generacije mladih ne berejo veliko, da jim je blizu prebiranje kratkih sporočil, brskanje za novicami, ne pa branje knjig. Če bi hotel biti blizu mladim, so mi sicer prijazno rekli zadnjič, bi moral uporabljati storitev družabnega omrežja za izmenjavo videov v lasti kitajskega podjetja ByteDance, ki se imenuje TikTok. Ne vem čisto natančno, kako je s tem, vem pa, da sem se sprijaznil z novim stanjem duha, če ga lahko tako imenujem. Sprijaznjenje je bilo najprej boleče, potem je sledila spokojnost.

Sreče ne moremo doseči tako, da se držimo navodil ali napotkov, nasvetov in predlogov psihologov, psihiatrov ali psihoterapevtov oziroma ljudi, ki zastopajo korporativno naravo sodobnega življenja. Še slabše je, če se človek podreja državni psihologiji oziroma psihologiji, ki jo potrebuje sistem vsakdanjega subjektiviranja ljudi temu, kar prav zato postaja prevladujoče. Sam koncept sreče je namreč ujet v aporijo, ki zajema nemožnost; možna je natanko zaradi tega. O kateri nemožnosti govorim? Kako je mogoča sreča?

Naslednje predavanje iz cikla Psihologija stresa, travme in posttravmatske rasti imam 13. januarja. Spregovoril bom o teoriji kognitivne kreativnosti. Kreativnost je namreč izjemno pomemben del posttravmatske rasti, kakor je njeno pomanjkanje pomemben dejavnik stresa. Toda obenem bom spregovoril še o nečem, kajti kreativni ljudje ne živijo v vakuumu. Živijo v družbenih okoljih, za katere je v 21. stoletju bolj kakor kadarkoli doslej jasno tole. Za naša kapitalistična življenja naj bi bili značilni: prosti, svobodni trgi; ustvarjalno podjetništvo; pretok znanja. Lepo in prav, če ne bi obstajali lastniki kapitala, ki vse bolj živijo od rent. To niso podjetniki, temveč so to, kar imenuje Brett Christophers v knjigi z naslovom Rentier Capitalism: Who Owns the Economy, and Who Pays for It? (Verso, 2020) izkoriščevalci lastništva in nadzora, ki zelo malo vlagajo v prihodnost. O čem bom torej govoril?

Sistemi družbenega življenja se odzivajo na grožnje; ne odzivajo se le ljudje. Čeprav poznamo nekatere mehanizme, po katerih sistemi delujejo, to še ne pomeni, da se vedno zgodi, kar napovedujemo. Razlog je preprost in se nanaša na paradoks. Če bi bil sistem človek, bi lahko rekli, da ve, vsaj nezavedno, kaj ga ogroža, in se brani. To je pomembno spoznanje in je uporabno zlasti tedaj, ko nam kdo očita, češ da je kritična misel nemočna, nepotrebna in celo nekoristna. Resnica je, prav nasprotno, da je kritična misel, če je zares dobro artikulirana, vselej nevarna, zato naleti na obrambo. Sistem jo prepozna kot nevarno, zato jo skuša odriniti, zatreti in onemogočiti. Če ne bi bila nevarna, se zanjo ne bi niti zmenil, ker bi predstavljala zgolj še eno mnenje v poplavi mnogih. Prav zato pregovor pravi, da psi lahko lajajo, a gre kolona naprej, kot da se ne dogaja prav nič. Dobro artikulirana kritična misel nikoli ne doživi česa podobnega – preprosto je ne pustijo pri miru, zato smo lahko prepričani, da je res dobro artikulirana, da se nanaša na resnico in da sistem ne želi artikulirane resnice, čeprav njegovi zastopniki obenem na ves glas razglašajo, da jih zanima edino resnica, ne pa, denimo ideologija, iluzije ali fikcije. Prav resnico nam ponujajo, zlasti v teh dneh, in sicer v obliki jasnih perspektiv, kot jih imenujejo. Naj na kratko skiciram dve.