Pandemija novega virusa. Traja in traja. Šole so zaprte, a ne vse in ne ves čas. Potem jih vendarle še nekaj odprejo, da gredo najmlajši od doma. Otroci so veseli, da gredo v šole. Starši tudi. Zelo razumljivo. Vračajo se v normalnost. Normalno je namreč, da otroci hodijo v šole in se tam družijo. Tam se učijo, poučujejo jih strokovnjaki, ne pa starši doma v dnevnih sobah ali kuhinjah. Potem nekaj šol mahoma zaprejo. Otroci so razočarani. Starši tudi, saj morajo ostati doma in skrbeti zanje. Odidejo na ceste in protestirajo. Hočejo, da se šole vnovič odprejo, da bodo šli otroci v šole, sami pa v službe. Tisti na oblasti v trenutku skopo v enem samem stavku sporočijo javnosti, da je to politično zlorabljanje otrok! Kako je kaj takega sploh mogoče izjaviti?

Žena končno spozna drugega moškega; dovoli si ga spoznati. Med njo in možem je namreč že nekaj let ledena razpoka, zaradi katere trpi. Živita skupaj, toda ne pogovarjata se (več). Komunicirata o vsakdanjih zadevah, ki jih je treba narediti, to pa je tudi vse. Navzven je seveda videti vse v redu, ker skrbita za videze. Za sosede sta zato normalna soseda, kot so sicer ljudje sosedje drug drugemu. A videzi so premalo za uživanje sreče, premalo so celo za to, kar ljudje zelo potrebujemo, pogovor, premalo so za uživanje v erotiki, spolnosti in ljubezni. Če vse to odštejemo, ne ostane prav dosti. Pravzaprav ne ostane nič. Napoči trenutek, ko eden ali drugi ugotovi, da ostaja samo še nič. Ali ledena razpoka. V njej lahko vztrajata do bridkega konca ali pa se eden končno pravilno odloči.

Znanstveniki so popolnoma jasni in zelo konkretni: Po raziskavah je planet zdaj bolj vroč, kot je bil zadnjih 12.000 let, kar je obdobje, ki zajema celoten razvoj človeške civilizacije. Analiza površinske temperature oceanov kaže, da so podnebne spremembe zaradi človeka postavile svet na »neznano ozemlje«, pravijo znanstveniki (Damian Carrington, Climate crisis: world is at its hottest for at least 12,000 years – study,  The Guardian, 27. januar 2021).

Napovedi nekaterih politikov in ljudi, ki sicer še niso politiki, da bodo V Sloveniji ustanovili novo politično gibanje, Povežimo Slovenijo, bi nas lahko radostilo in navdušilo, vendar nas ne. Ne zaradi ljudi, ki ga napovedujejo, zaradi njihove večje ali manjše osebnostne integritete, temveč zaradi besednjaka, ki ga uporabljajo. Razlog za tako razmišljanje je preprost, izhaja pa iz temeljnega sociološkega in filozofskega spoznanja o naravi političnega ljudstva in njegovega delovanja. Tako ljudstvo namreč ne obstaja že od nekdaj in ne čaka potrpežljivo, medtem pa na primer ne hodi na volitve, da bo nekdo končno potegnil prave poteze, ustanovil gibanje in začrtal pot, po kateri naj krene, da se bo povzpelo na zgodovinsko politično prizorišče. Ne, politično ljudstvo je vselej šele treba ustvariti, kar pomeni, da ne obstaja že vnaprej. Tako ustvarjanje pa ne terja le propagande, medijskega nastopanja, procesov, postopkov, organiziranosti, koordiniranosti in zapletenih oblik delovanja, temveč terja še nekaj drugega. Terja nove besede, nove besedne zveze, nove predstave, nove ideje. Ali kot pravi Rancière: politično ljudstvo potrebuje besede, podobe in predstave, ki ne izražajo občutkov obstoječega ljudstva, temveč ustvarjajo določeno ljudstvo, specifični režim afektov zanj. To pa je izjemno težko narediti. Še najslabše je, ko kak politik reče, da bo ustanovil stranko, vanjo pa povabil somišljenike, da bodo skupaj krenili v parlament, na oblast in k dobro plačanim službam. In natanko to se dogaja znova in znova.

Še nekaj let nazaj je veljalo, da si ekstremist in da povzročaš nepotrebno paniko med ljudmi, če si razmišljal ali govoril o scenarijih globalnih podnebnih sprememb, ki so kakorkoli odstopali od teh, ki so bili v obtoku in so tolažili ljudi, češ da so lahko mirni in da se do leta 2100 ne bo zgodilo prav dosti, ter zagotavljali, da bo še pred tem človeštvo tako ali tako ustavilo spremembe. V današnji številki časnika The Guardian pa berem članek Fione Harvey z naslovom: Global ice losss accelerating at record rate, study finds; podnaslov je Rate of loss now in line with worst-case scenarios of the Intergovernmental Panel on Climate Change. Po slovensko: Študija ugotavlja, da se svetovne izgube ledu pospešujejo rekordno hitro: stopnja izgube je zdaj v skladu z najslabšimi scenariji Medvladnega foruma o podnebnih spremembah. Kaj reči na to?

Zgolj naključje je hotelo, da me je pred dvema dnevoma Žiga vprašal, če sem že videl film Crip Camp, in da se sem se v istem času pripravljal na naslednje predavanje. V filmu slišimo tudi izjavi, ki sta za moje predavanje zelo pomembni. Prva izjava: tam, v kampu, ni bilo zunanjega sveta. Druga izjava: jaz ne vem, kaj je moj hendikep. Znašel sem se v skušnjavi, da bi bil pogoj za poslušanje mojega predavanja ogled tega izjemnega dokumentarca, vendar sem si premislil. In morda je za predavanje ključno tole, kar tudi slišimo v filmu: v vsakdanjem življenju obstaja hierarhija; otroci z otroško paralizo so na vrhu, ker so videti bolj normalni, mi s cerebralno paralizo pa smo na dnu lestvice; v kampu smo bili vsi samo otroci – bili smo bratje in sestre.

Nekdanji ameriški predsednik Donald Trump je ob slovesu rekel, da se je gibanje (!) šele začelo. Medtem ko drugi upamo, da se je končno začelo umirjanje pandemije, da bomo kmalu cepljeni, da bo podnebnih katastrof vse manj in da bo gospodarstvo zopet raslo, se je njegovo gibanje, karkoli to pomeni, šele začelo. Morda govorimo o dveh gibanjih, kot tudi sicer razmišljamo, kako dobro bi bilo za družbeno življenje, če bi bilo v njem več gibanja za medsebojno pomoč, solidarnost, egalitarnost, enak dostop do kapitala, popravljanje škode in celjenje ran, pravično družbeno reprodukcijo namesto gibanj, ki povečujejo družbene razlike, koristijo eliti in omogočajo kopičenje premoženja v rokah peščice. Zavedamo se, da take družbene reprodukcije ne more spodbuditi psihologija posameznika in njegove osebnostne rasti, obenem pa nam je jasno, da so ljudje zmožni za družbena gibanja – nanje računa tudi Donald Trump, le da se zadeve loteva na drugem, napačnem koncu. Morda je zato zopet čas za nov premislek tega, o čemer je pisala Hannah Arendt v knjigi z naslovom The Human Condition (1958).

Torej, samo slovo. Ljubimo vas. Vrnili se bomo v neki obliki. Koga zajema beseda mi, ki jo uporabi nekdanji predsednik Trump ob slovesu? Zakaj reče ljubimo vas, ne pa ljubim vas? In kdo vse se bo vrnil, če reče vrnili se bomo? V kakšni obliki? Zveni nekoliko srhljivo. Ljubezenske izjave na političnem prizorišču so namreč lahko hudo nevarne. Od predsednika ne pričakujemo, da nas bo ljubil in nam ga ni treba ljubiti. Dovolj je, da se drži simbolnega poslanstva, ki ga sprejme. Poslanstvo mu nalaga pravičnost, pred njim so visoke etične zahteve, biti pa mora tudi razumen. Predsednik je človek, ki se mora naslavljati na vse državljane enako. Biti mora predsednik vseh državljanov, kot je dejal novi ameriški predsednik Joe Biden. Če ni, bi ga morali odpoklicati. Ljudje namreč ne marajo nepravičnosti – upravičeno. In če je nekdanji ameriški predsednik prizadet zaradi volilnega poraza ter pravi, da se bo vrnil v taki ali drugačni obliki, smo lahko upravičeno zaskrbljeni. Spomnimo se samo sklepnega Vrnil se bom iz filma The Terminator (James Cameron, 1984). Terminator (Arnold Schwarzenegger) se res takoj vrne in ubogi nič hudega sluteči policist na policijski postaji je v trenutku mrtev, porušen pa je tudi vhod v policijsko postajo. Čisto mogoče je, da Trump misli s svojo izjavo na sedemdeset milijonov volivcev, ki so glasovali zanj. A kaj bi pomenila vrnitev v nekakšni obliki, če imamo pred seboj milijonsko vojsko ljudi, ki podobno izjavljajo, da ljubijo svojega voditelja, kar pomeni, da se vsi, volivci in predsednik, medsebojno ljubijo?

Te dni berem in poslušam, kako je znal odhajajoči predsednik ZDA Donald Trump manipulirati z besedami in s svojimi sledilci. Nekaj manjka, kajti človek ne more manipulirati z drugim človekom, če ta ne pristaja na manipuliranje. Pristaja lahko na različne načine, skupni imenovalec pa je vselej isti: pomanjkanje razmišljanja. Kdor razmišlja, namreč že predstavlja odpor. In spominjam se srednješolske učiteljice, ki je imela navado reči, da ni pomembno, kaj mislimo dijaki. Uboga reva je verjetno že v grobu, toda njeno prepričanje je še vedno živo. Le da ga lahko še razširim: ni pomembno, kaj mislijo ljudje, dokler so njihova prepričanja in mnenja politično korektna. Dokler torej niso nič drugega kot več istega, ki ne predstavlja nobenega odpora.

Zanikanje realnosti ni nacionalni šport. Nobene zveze nima s športom, je pa povezano s psihopatologijo ljudi in tega, kar imajo med seboj. Toda tokrat me zanima nekaj čisto drugega. Ki je morda res nekaj drugega, morda pa niti ni.