Sveti Avguštin je pred stoletji opisal pomenljivo povezanost med [družbeno] pravičnostjo, suverenostjo [oblasti] in organiziranim ropanjem ljudi. Takole je rekel: odštejte pravičnost, pa dobite suverenost, ki ni nič drugega kot organizirano ropanje ljudi. Sveti mož kajpak ni mogel vedeti ničesar o kapitalizmu, vedel pa je, da brez pravičnosti ni mogoče živeti egalitarnega in zares demokratičnega življenja.

Nekdo mi je napisal pismo, v njem pa zapisal tudi tole: samo ljudje si želijo bullshita oziroma natančneje: bullshita o bullshitu. Kaj menite, doktor? Ker nimam nobenega mnenja, saj nisem človek mnenj, se najprej oprimem objektivnih podatkov, ki dobro ponazarjajo naravo bullshitanja. Prepletena je z izjavo, ki smo jo pred mnogimi leti slišali v Matrici (1999): nevednost je blagor. Danes je izjava veliko pomembnejša, kot je bila takrat, kajti zmogljive digitalne naprave zbirajo o ljudeh podatke, za katere ti niti ne vedo. In ne zbirajo jih po naključju ali zato, ker ljudje za njimi nimajo nobenega drugega dela. Zbirajo jih namreč zato, da jim proizvajalci ponujajo blago in storitve, njihova življenja pa potekajo po scenariju s skupnim imenovalcem: ne zastavljajo vprašanj, ker so preveč zaposleni z zabavo in uživanjem v tem, kar jim ponujajo, še preden za to sploh zaprosijo. Nevednost je zato izjemno produktivna za te, ki imajo dostop do kapitala, obenem pa je danes tudi nevarna, saj ogroža sam obstoj civilizacije. Poglejmo detajle.

Ana je odgovorila na moje pismo.
 
Dragi Dušan,
seveda ste me s svojim zapisom spodbudili k razmišljanju, kako je bilo in kaj je drugače. Nimam pojma, kaj naj zapišem, in ne vem, kaj naj odgovorim na vaše pisanje, lahko pa povem tole. Ne takrat ne danes niste pustili, da bi moji zapisi, moja razmišljanja, moje misli ostali neopaženi, da se nanje ne bi kakorkoli odzvali. Celo tako daleč ste šli, da je bil vaš neodziv odgovor. Odgovor, ki sem ga razumela. Razumela kot tisto nekaj, kar moram preseči sama. Da so vprašanja brez odgovorov neproduktivna in da vodijo zgolj v slabo neskončnost. Da je nujno postaviti črto. Črto, ki pomeni nov začetek. Vaš neodziv je bil ta črta, ki je pomenila, da začnem razmišljati onkraj nje.
 
V resnici bi, če bi se dalo, spremenila to, česar sem se takrat tako zelo oklepala. To, da vas ne bi tako na dolgo in tako na zoprno preverjala, da od vas ne bi terjala odgovorov, ki ne obstajajo, da bi verjela vašim dejanjem in vašim besedam, ki ste jih sproti dokazovali, jaz pa sem si ves čas želela, da vas dobim na laži, da vas bom že ujela, ko se ne boste držali dogovorjenega, hkrati pa sem sama ves čas zamujala, vas preizkušala in kršila dogovore.

Pa vendar je bil to šele začetek. Če bi to vedela, nadaljevanja, verjetno, ne bi bilo. Ko sem končno dojela, da bistvo tega, da sem na analizi, ni stalno dokazovanje nasprotnega, boj z analitikom, do katerega nikoli ni moglo priti, pa če sem še tako izzivala, se je pot šele začela. In ta začetek je tisto, česar se nerada spominjam. Vse tiste scene, jok, teženje in občutki ponižanj, ki ste jim bili priča. Tu je vztrajanje najtežje. Moje, da vse to izrazim, in vaše, da zmorete to gledati, poslušati, prenašati.
In vedno šele potem, ko sem vam na koncu rekla moj večni, da vem, da vam grem na živce, in po vašem večnem vprašanju (teh res ni bilo konca, še na koncu ne), če vam lahko povem, če res izgledate, kot da vam grem na živce in kako se to vidi, sem lahko mirno odšla, vedoč, da vam ne morem iti na živce.
 
Ampak nekaj ste si pa mogli misliti. Ob tem se še danes nasmehnem in se sprašujem, kaj neki ste si mislili o tem, ko sem stala tam pred vašimi vrati in nisem in nisem zmogla nazaj v ta zajebani svet. To mi morate enkrat povedati.
Ana

Medtem ko se nekateri ljudje kar v javnosti hvalijo, kako dobri so naši učenci na mednarodnih tekmovanjih, kako visoke rezultate dosegajo, kako pismeni so, kar pomeni tudi možnost sklepanja, da so pridni, učljivi in inteligentni, poteka sočasno tiho prikrivanje rezultatov, ki dokazujejo še nekaj drugega, o čemer sem že pisal. Objektivni podatki namreč dokazujejo travmatičnost šolanja v slovenskih šolah, ki se imenuje pomanjkanje učiteljeve podpore. Tako pomanjkanje pričuje za poseben tip odnosov med enimi in drugimi, ta pa terja resen premislek, saj hočemo domnevno otrokom samo najboljše, poleg tega pa naj bi na njih slonela tudi prihodnost.

Ameriški predsednik Donald Trump se sooča z resno grožnjo, da ga odstranijo s predsedniškega položaja, ker naj bi bil odgovoren za nekaj kaznivih dejanj. Dobri poznavalci razmer v ameriški politiki pa povedo, da se mu v resnici ni bati, kajti na svoji strani ima dovolj republikanskih senatorjev, ki bodo s svojimi glasovi preprečili njegov odhod. Človek se vpraša, kako je v takem primeru z vladavino prava, vpraša pa se tudi, kako je z vrednotami in visokimi etičnimi standardi; politiki se na oboje sklicujejo tako rekoč vsak dan. Očitno je namreč, da lahko predsednik ostane na položaju celo v primeru, ko je dokazano kriv za očitana dejanja. Kako je to mogoče?

Aristotel ve, da je človekova vest, povezana z moralnimi občutki, nekje globoko v človeku in je instinktivna; filozof kajpak razume instinkt drugače kakor današnji biologi ali genetiki, saj nima nobene druge možnosti. Kant dve tisočletji kasneje govori o moralni intuiciji oziroma o moralnih občutkih, ki naj bi jih imel čisto vsak človek; tudi ta filozof še ne more ničesar vedeti o genetiki. Sodobna znanost, na primer nevroznanost, govori o nevronskih mrežah, hormonih, beljakovinah in encimih, brez katerih ne bi bilo nobenega občutka za vest, moralo ali etiko. Druge znanosti, na primer biologija, poročajo, da imajo take občutke tudi sesalci in celo glodavci, kot so podgane. Očitno je torej, da za moralne in etične občutke ne potrebujemo religije ali Boga. Patricia Churchland končno napiše knjigo z naslovom Conscience: The Origins of Moral Intuition (W. W. Norton Company, 2019), v kateri detajlno spregovori o temi, ki ne zanima le mene, temveč je zanimiva in pomembna tudi objektivno, saj je človeštvo na resni preizkušnji oziroma pred problemom, pri reševanju katerega imata ključno vlogo prav morala in etika, ki seveda nista le instinkt, temveč sta simbolni dejavnosti, ki ga daleč presegata.

Znanstveniki so te dni simbolično uro, ki se imenuje doomsday clock, premaknili nekoliko naprej, tako da kaže zdaj le še 100 sekund do polnoči. Doomsday ali polnoč je kajpak sodni dan. Pomembno je, da ta ura še nikoli od svojega začetka, pisalo se je leto 1947, ni kazala tako malo časa do sodnega dne. Elita sveta pa te dni kljub uri raja v Davosu, se koplje v razkošju in pripoveduje raji pravljice, kot da je vse v najlepšem redu in kot da bo jutri še veliko bolje. Naj jih najprej povzamem; pravljice namreč.

V knjigi z naslovom The Positive Classroom (Roy Mayer, Sloan Publishing, 2020) lahko spremljate izvrstno razmišljanje o pomenu medsebojnih odnosov v šolskih učilnicah. Natančneje: o pomenu dobrih odnosov med učitelji in učenci. Dobrih odnosov za kaj? In kakšni so dobri odnosi? Ni namreč vsak odnos dober in ni res, da vsako spontano prepričanje učiteljev, da imajo dobre odnose z učenci, tudi ustreza resnici. Dobri odnosi učitelja od učenca imajo vsaj tale skupni imenovalec: brezpogojna pozitivna drža do učenca ter vztrajanje, da dosega visoke standarde. Naj zapisano razpakiram. Najprej tako, da navedem objektivne podatke, objavljene v predstavitvi poročila Pisa 2018, ki so ga pripravile Klaudija Šterman Ivančič, Simona Štigl in Mojca Čuček (Ljubljana, 3. december 2019). V raziskavi je sodelovalo 600 000 učenk in učencev z vsega sveta. Podatek, ki me tokrat najbolj zanima, pa je. Navajam: Občutenje pozitivnih čustev: Za Slovenijo je vrednost indeksa izražanja pozitivnih čustev (sreča, radost in veselje) daleč najnižja (-0,61, za tem Velika Britanija z vrednostjo -0,29). 35 % slovenskih učencev in učenk je poročalo, da so pogosto ali vedno žalostni, dobra polovica jih je poročala, da so pogosto ali vedno zaskrbljeni. Upam, da se bo nad temi podatki kdo resno zamislil. Nadaljujem.

Vedno znova deluje tudi mehanizem, zaradi katerega se ljudje vedejo na predvidljivo neracionalen način. Ne mislim le na podnebne spremembe in njihovo zanikanje, mislim tudi na vedenje, ki je morda še bolj negativno in problematično. George Monbiot v včerajšnji številki časnika The Gaurdian tako navaja policijo, ki vztraja, da so pripadniki in pripadnice Extinction Rebellion grožnja. In dodaja: podobno so trdili tudi za sufražetke in za Martina Luthra Kinga. Pred časom, pristavljam svoj lonček, je bil kar ves socializem, kot so ga imenovali, grožnja. In ali ni bil tudi Sokrat grožnja, saj naj bi kvaril mladino in jo spravljal na kriva pota? Prav tako ne smemo pozabiti ene največjih groženj v 20. stoletju, ki jo je za britanski imperij predstavljal Mahatma Gandi.

Obstaja pojav, ki terja natančno pojasnilo, ker nam pove marsikaj. Pojav je sorazmerno preprost in je zelo pogost. V družbi omenite neko dejstvo, ker ste prebrali kako študijo, dobro knjigo, znanstveno monografijo ali kaj podobnega. Vaš poseg v razpravo je kajpak dobrohoten, ker ste dobre volje in se prijetno počutite, želite pa tudi prispevati k razpravi z omembe vrednim podatkom, ki je odskočna deska za nadaljnje produktivno razpravljanje in pogovarjanje, ki vodi k smiselnemu sklepu ali inteligentnemu spoznanju. Kaj se v takih primerih največkrat zgodi? Meni se zgodi skoraj vedno. Zgodi se tole.