Spoznanje je srhljivo. Danes ne živimo v svetu, v katerem želimo živeti; živimo v svetu, kakršnega oblikujemo. Kako je mogoče, da oblikujemo svet, v katerem nobeno razumno bitje ne želi živeti, saj mu grozi uničenje? Kako je mogoče delati nekaj, kar je v nasprotju s tvojimi najboljšimi interesi? Vprašanje si je zastavljal pred stoletjem tudi Sigmund Freud, saj ga je verjetno podobno vznemirjalo, kot ob koncu časa vznemirja mene.

Obstaja torej več dejavnikov, ki pomembno vplivajo na načine šolanja mladih ljudi. Do izjemno zanimivega vpogleda v naravo šolanja pridemo tudi, če razmišljamo, kaj je pomembno za odrasle ljudi na delovnih mestih. Obstaja veliko raziskav, s katerimi znanstveniki dokazujejo, kako pomembno je biti na delovnem mestu zadovoljen ali celo srečen. Ker je za mlade delovno okolje učilnica, ni povsem nesmiselno razmišljanje o njihovem zadovoljstvu in občutkih sreče ter o dejavnikih, ki vplivajo nanje. Če vemo, kaj jih spodbuja in omogoča odraslim ljudem na njihovih delovnih mestih, smo že na dobri poti h kreativnemu razmišljanju, kako preoblikovati šolska delovna mesta, da učenci ne bodo le nesmiselno preobremenjeni, ampak bodo tudi zadovoljni in srečni. In težko bo kdo dokazal, da ni pomembno, ali so učenci in dijaki zadovoljni in srečni ali ne; tega pravzaprav ni mogoče dokazati. Znanost pravi, da obstaja vsaj pet ključnih dejavnikov, ki omogočajo, spodbujajo in krepijo občutke zadovoljstva in sreče, zato jih navajam. 

Šolniki in strokovnjaki, pa tudi nekateri starši, večkrat rečejo, da je današnja mladina vzgojena preveč permisivno, da ji je vse dovoljeno in prineseno k r***. Nekateri bi zato posegali po palici, drugi se prerekajo, kdaj in po katerem delu telesa je dovoljeno otroka udariti in kdaj ne, spet tretji bi se vrnili v stare čase, ko so še ostajale meje in so mladi spoštovali stare, še eni drugi pa bi meje na novo postavljali. Vsi skupaj vedno znova simptomatično spregledajo, v kakšnih časih živimo. Če bi vedeli, se ne bi pritoževali, ampak bi ugotovili, da se nekaj dogaja po nujnosti, nato pa bi razmislili, kaj storiti, da bi bilo drugače.

Iz Londona je prišla nova knjiga: Byung-Chul Han. Psychopolitics: neoliberalism and the new technologies of power (Verso, 2017). Drobna knjiga ima veliko vsebine, zaradi katere na novo razmišljam o naravi subjekta ali človeškega bitja ob koncu časa. Razmišljam, kako voljno smo pristali na to, da smo vse manj subjekti ali podložniki, na primer univerzalnega etičnega zakona ali idej, o katerih so razmišljali Sokrat, Kant ali Freud, ter postali projekti, vlagatelji v projekte, med katere spadamo tudi sami. Človek danes zato ni več jaz, ki naj bi spoznal samega sebe, temveč je jaz, ki naj bi investiral v samega sebe. Avtor knjižice zato upravičeno že uvodoma poudari, da je današnji človek vse bolj učinkovita od zunaj narekovana investicija, ki mora biti čim bolj dobičkonosna in čim bolj optimalna. V takem življenju ni nobene svobode, je pa veliko prisile, ki se lahko spremeni v obsedenost, saj je težko biti optimalen, kaj šele popoln. Ali ljudje želijo biti prisiljeni v take dejavnosti?

Ponižujem le tedaj, ko imam razlog. Izjava je vredna podrobne analize, ker je v najboljšem primeru šifrirani simptom, v najslabšem pa neposredno izraža resnico o vedenju njenega nosilca, na katero noben človek kot simbolno bitje ne bi smel biti ponosen.

Otroci naj bi se v šoli razbremenili. Taka je začetna ideja. Postavimo hipotezo, ki je verjetna. Potem zbiramo podatke, da jo preverimo. Izkaže se, da so otroci zares preobremenjeni. Ugotavljamo, kaj jih obremenjuje. Razumno je pričakovati, da neprimerna bremena zmanjšamo ali odstranimo. A če deco zgolj razbremenimo, še nismo storili veliko. Obstaja namreč še ena ideja, ki je za razumevanje te problematike zelo pomembna. Da se otroci pogosto učijo na neustrezne načine, in sicer na pamet. Tako učenje, strogo vzeto, sploh ni učenje, je pa obremenjujoče. Za pravo učenje se mora zgoditi vse kaj drugega. Učenje nikakor ne pomeni, da moramo v možgane naložiti čim več podatkov, informacij in drugega. Možgani namreč sploh niso narejeni za tako nalaganje, niso skladišče informacij. Narejeni so za nekaj čisto drugega – za razumevanje in kreativno reševanje problemov. Dokler v šolskem polju načrtovalci šolskih politik ne bodo dojeli, za kaj so narejeni, dokler ne bodo znali obremenjevati (!) možganov na njim primerne načine, bo vsako drugačno obremenjevanje ali razbremenjevanje zgolj potuha, da se ni treba učiti, da ni treba misliti in da je v življenju zelo pomembno, da je človek razbremenjen, vesel, sproščen in da dogaja. Sledi vzporednica.

Drugačna šola je zavezana potrebi po družbenem opolnomočenju. Erik Olin Wright je leta 2006 priobčil članek o socialistični alternativi. Njegovo takratno razmišljanje je zelo pomembno za moje tokratno razmišljanje o alternativi v šolskem polju. Pomembno je zato, ker oriše temeljne koordinate našega skupnega življenja, med katere se umešča tudi šolsko polje. To ne obstaja v praznem prostoru, zato je vsako resno razmišljanje o spremenjeni šoli obenem nujno tudi razmišljanje o spremenjenem družbenem življenju ljudi. Šola namreč ni neodvisna od njega. Prav nasprotno: zelo je odvisna. Koordinate družbenega življenja, iz katerih pri svojem razmišljanju izhaja Wright, so: poglabljanje družbenih neenakosti; povečevanje gospodarske polarizacije in negotovosti na delovnih mestih; orjaške korporacije, ki vladajo medijem in kulturnemu življenju ljudi; politike, ki jih vse bolj obvladujejo ljudje z debelimi denarnicami, same pa se ne odzivajo na ljudi, ki takih denarnic nimajo. Potreba po močni alternativi kapitalizmu, piše Wright, je tako velika, kot je bila vselej. Alternative torej ne potrebuje le slovenska šola, dodajam, potrebuje jo sam kapitalizem, znotraj katerega obstaja.

Hčerka nam je z Nizozemske, kjer študira, poslala vest, da je umrl ameriški analitični marksistični sociolog Erik Olin Wright. Obenem je povedala, kako zelo je vplival nanjo, česa se je naučila od njega. Njegova razmišljanja niso spodbujala samo njenega duhovnega razvijanja, temveč so verjetno zaznamovala številne ljudi po vsem svetu, vzor pa bodo tudi prihodnjim rodovom mislecev. Pred nekaj dnevi, ko je vedel, da odhaja, je zapisal: ljudje smo dobri v izmišljanju načinov, kako lahko obstajamo kot zavestna bitja tudi potem, ko se kot zvezdni prah razsujemo po vesolju. Bilo bi prijetno. V take ideje ne verjamem, toda nekje v februarju bom že vedel, kako je s tem. Odšel je v januarju, 23. januarja letos. Hčerki sem odpisal takole.

Danes pričenjam s predavanji v celjski knjižnici. Naslov ciklusa predavanj je Kognitivna znanost v šoli. Ni čisto naključje, da bom predaval o tej temi ravno v času, ko minister za šolstvo in nekateri drugi ljudje pozivajo k reformi šolskega sistema, ki je sicer zares potrebna že dlje časa. Že kar takoj zato lahko rečem vsaj tole. V drugačni šoli, kot je ta, ki še vedno v določeni meri temelji na idejah in praksah iz časa presvetle cesarice Marije, se mladi ljudje srečujejo s temami, kot so: vednost, prepričanja in verjetja, evidence in dokazi, resnica, razumevanje, pojasnjevanje. Zlasti se učijo: da ni treba vsega, kar vidijo in slišijo, tudi verjeti; da so še tako iskreno doživeta prepričanja lahko tudi povsem napačna in zgrešena; da nekaj poznati ni isto kot tisto razumeti in da zatrjevati nekaj ter trmasto vztrajati pri svojem mnenju niti slučajno ni isto kot poznati resnico in imeti argumente za svoje trditve. Zlasti pa se učijo dvojega, kar je v ostrem nasprotju z vsako obliko praznoverja oziroma vraževerja. V nadaljevanju.

V javnosti že nekaj časa potekajo živahne razprave o domnevni preobremenjenosti slovenske mladine v šolah. Na hitro izgovorjena mnenja se drenjajo med seboj in se občasno povezujejo z mnenji otrok in staršev, učiteljev in ravnateljev, vmes se znajde tudi mnenje kakega strokovnjaka. Vse skupaj bo postalo še bolj živahno v bližnji prihodnosti, ker minister napoveduje spremembe, napovedujejo pa jih tudi številni ljudje; morda bodo omembe vredne, morda pa tudi ne bodo. V svetu imaginarnih spopadov za prestiž, medsebojnega poniževanja, surove tekmovalnosti in konformizma je pričakovati, da bodo spremembe nepomembne ali pa take, da bodo tlakovale pot za več istega, kajti v neoliberalnem svetu, v katerem živijo tudi Finci, Škoti, Nizozemci, Avstralci in drugi ljudje, ki imajo izvrstne šolske sisteme, je Slovenija bržčas še vedno duhovno in intelektualno, etično in moralno premajhna, prešibka in preveč odvisna od velikih, da bi zmogla resne spremembo šolskega sistema v luči znanstvenih in filozofskih spoznanj, združenih pod nazivom šola za 21. stoletje, o čemer sem pred časom napisal knjigo, ki jo imajo čisto vse slovenske osnovne in srednje šole. Kaj torej že dolgo vemo, da bi se moralo zgoditi v šolah, pa se v Sloveniji verjetno ne bo?