DNEVNIK MARKSISTIČNEGA PSIHOLOGA
  • Blog

Aporija sreče

1/4/2021

3 Comments

 
Sreče ne moremo doseči tako, da se držimo navodil ali napotkov, nasvetov in predlogov psihologov, psihiatrov ali psihoterapevtov oziroma ljudi, ki zastopajo korporativno naravo sodobnega življenja. Še slabše je, če se človek podreja državni psihologiji oziroma psihologiji, ki jo potrebuje sistem vsakdanjega subjektiviranja ljudi temu, kar prav zato postaja prevladujoče. Sam koncept sreče je namreč ujet v aporijo, ki zajema nemožnost; možna je natanko zaradi tega. O kateri nemožnosti govorim? Kako je mogoča sreča?
Da bi razumeli aporijo sreče, se moramo najprej resno lotiti stare filozofske ideje, ki vztraja skozi tisočletja. To je ideja, da ljudje lahko opustijo poseben način, s katerim se podrejajo vsakdanjim mnenjem in vsemu, kar prevladuje v njihovih družbenih življenjih. Zakaj naj bi opuščali tako delovanje, zakaj naj bi se mu odrekali, saj so lahko z njim povsem zadovoljni?
 
Odgovor, ki prav tako odmeva že dolgo časa, je sorazmerno preprost: ker vsakdanja prevladujoča mnenja niso zvesta resnici, temveč predstavljajo, prav nasprotno, oddaljevanje od nje. Tako oddaljevanje je kognitivno manj zahtevno kakor sledenje resnici in zvestoba resnici, obenem pa je tudi manj nevarno, je bolj udobno in varnejše, ker podobno počne veliko ljudi, ki se med seboj prepoznavajo in se podpirajo; s tem so lahko zadovoljni, kot rečeno, vendar je še vedno objektivno res, da se oddaljujejo od resnice lastnih življenj.
 
Dokler človek sodeluje pri obnavljanju prevladujočih mnenj in načinov življenja, se oddaljuje od sreče. Torej ni res, da so ljudje večinoma srečni, ker sodelujejo pri obnavljanju vsakdanjega življenja in so pri tem morda zadovoljni; zadovoljstvo kajpak ni isto kor sreča, saj je to očitno. Obstaja celo sodobna industrija sreče, ki povečuje tako zadovoljstvo, toda v resnici zgolj prispeva k pravkar opisanemu delovanju ljudi. Njen cilj je namreč elastičen, učinkovit delavec, dober potrošnik, to pa je tudi vse. Sreče zato ne razumem na prevladujoči način: kot objekt kognitivne racionalnosti in kot optimiziranje sebe.
 
Namesto sprejemanja vsakdanjega življenja in prevladujočih mnenj predlagam subjektivacijo kot odmikanje od njih. Ne vem, zakaj se ne bi zamislili nad filozofskim razmišljanjem, ki nam pomaga dojeti, da je tako odmikanje krepostno, da je vrlina. Navsezadnje ljudje v medsebojnih stikih in pogovorih ne pričakujejo drug od drugega ponavljanja istega, tega, kar prevladuje, vse to jih pušča, kljub morebitnemu zadovoljstvu in ugodju, prazne in nezadovoljene, temveč vsaj intuitivno pričakujejo nekaj drugega. Kaj torej pričakujejo?
Pričakujejo krepost ali vrlino. Pričakujejo odmik od prevladujočega, pričakujejo zagovor resnice in pričakujejo vztrajanje v zagovarjanju. V resnici pričakujejo, da se bo zgodilo to, kar povezuje Freuda s filozofijo.
 
Freuda zaradi njegovega spoznanja o naravi nezavedne želje, filozofijo pa zato, ker je način človekovega odmikanja od prevladujočih mnenj in je zagovor resnice. Želja filozofije neločljivo povezuje Freuda in filozofe. Tudi zato psihoanaliza niti slučajno ne more biti psihoterapija, ne more biti zdravljenje ljudi in ne more biti del psihologije. Freud nikoli ne pozabi na družbeno mizerijo in občo nesrečnost ljudi, zato reče vsakemu pacientu, da bo po koncu analize bolje opremljen za upiranje obči nesrečnosti, bedi in trpljenju. Ne obljublja sreče in ne obljublja zdravja, karkoli že to v danem trenutku pomeni.
 
Človek lahko kadarkoli doseže to, kar je resnično vredno v življenju. To ni denar, ni premoženje in niso materialne dobrine. Vse to je kajpak pomembno, zlasti v kapitalizmu, toda največjo, univerzalno vrednost ima nekaj drugega.
 
Ima jo to, kar človek pridobi na način, ki ni običajen, ni prevladujoč. Ne pridobi torej s sprejemanjem prevladujočih idej in z njihovim delovanjem, ne pridobi s pomočjo industrije sreče, temveč tako, da eksistencialno izkusi prelom s tem, kar imenuje Alain Badiou potek sveta.  
3 Comments
O
1/5/2021 08:18:33 am

Spoštovani.

Hvala za tak zapis! Hvala!

Zmede me konec, ker ga ne razumem.

"... eksistencialno izkusi prelom, ki ga Alain Badiou imenuje potek sveta."

Ali je tukaj kdo tak, ki pozna njegovo frazo 'potek sveta' in kaj pomeni, ter kaj bi pomenil eksistencialni prelom sveta?

Hvala za vse odgovore.
Lp


Reply
O
1/6/2021 08:24:50 am

Pozdravljeni.

Menim, da sem si odgovorila...
Psihomagija pa je nekaj takega.

Lep pozdrav.
:)

Reply
Andrej
1/6/2021 05:14:47 pm

Če imate v mislih psihomagijo Alejandra Jodorowsky-ega, ki je zmes magičnega realizma, surrealizma, psihodrame, pantomime in jo gospod Jodorowsky imenuje tudi poetično dejanje, ni čisto tisto na kar se Dr. Rutarjev zapis navezuje. Morda samo do neke mere.
Čeprav ne bom trdil, da rezumem ali da lahko pojasnim vse reference po katerih sprašujete. Lahko vam dam le majši namig v keteri smeri bi se dalo razmišljati.
Človek kot socialno bitje dobi svojo vlogo v družbi, svojo identiteto preko drugih. Te identitete so že vnaprej pripravljene. Ogromno napisanih in nenapisanih pravil je kako se mora obnašati učitelj, dijak, policaj, zdravnik, mati... Če želiš, da ti ljudje potrdijo identiteto, se moraš obnašati primerno vlogi, ki si jo izbral ali ki ti je bila podeljena. Seveda za identiteto za katero se odločiš, moraš žrtvovati del sebe. Če se ne obnašaš primerno ali tako kot od tebe pričakujejo ljudje, pač tvegaš, da te ne bodo sprejeli. Z družbenimi identitetami pa je povezano tudi neko ugodje. Če se odrčeš svoji svobodi v zameno dobiš scenarij po katerem lahko živiš. Približno veš kaj od tebe pričakujejo in se temu primerno obnašaš. Eksistenco žrtvuješ za identiteto. Problem pa je, da ta identiteta ne more izraziti vsega kar sem. Ostaja nek presežek, ki ga nikakor ne morem izraziti skozi identiteto. Da ti torej nekaj manjka in da ti tega družba ne more dati je neprijetno spoznanje, zato se ponavadi ljudje zatečejo v svoj notranji svet. Zatekanje v svoje fantazije jim torej omogoča da postane družbena realnost sploh znosna. Fantaziranje nam omogoči, da se lažje sprijaznimo z okovi. Dokler imamo naše male fantazije (užitke) smo lažje ubogljivi. Fantazije o katerih govorim so predvsem tiste, ki se jih ponavadi sramujemo razkriti pred dugimi in bi se jih sramovali če bi prišle na dan.
Fanazije so lahko torej naša zlata kletka ali pa omogočijo osvoboditev. Če postanejo naše fantazije javne, da se ne sramujemo več lastnega načina uživanja, postanemo ''budale'' v očeh drugih. ''Budala'' je tisti, ki ne potrebujeo več odobravanje od socialne avtoritete in postane imun na družbena odlikovanja in nazive (zavrne identitete, ki mu jih družba ponuja) in izkusi prelom. Družbena potrditev ima vrednost le dokler posameznik verjame v njo in da imajo identitete, ki jih podeljuje družba čvrste temelje. ''Budala'' spozna da ti čvrsti temelji ne obstojajo, da identitete niso osnovane na ničemur. Edini temelj za subjekt je subjekt sam. Tak subjekt postane ''budala'' ker se konstanto obnaša tako, da za socialno avtoriteta nima nobenega smisla. ''Budala'' se zavzema za izgubljene idealem, ker ve da drugih idealov sploh ni.

Tole pa so še Dr. Rutarjeve besede:
Identiteta človeka ni isto kot eksistenca, eksistenca nima identitete. Obstaja pomembna razlika med eksistirati in imeti identiteto. Eksistirati pomeni nekaj, kar je vezano na idejo neskončnosti, zato je ni mogoče skrčiti na identiteto, ki vselej pomeni nekaj končnega v danem družbenemu polju, pa naj gre za polje kulture ali znanja.
Identiteto ljudi spontano povezujejo z geni in drugimi dejavniki, toda eksistenca s tem nima posebne zveze, kar je povezano z neskončnostjo oziroma z nedoločljivostjo, z ontološko odprtostjo sveta, kot ga je zmožno dojeti človeško bitje.
Človek ne more stopiti sebi za hrbet, zato ne more določiti, kaj skuša določiti, ko ima izkušnjo eksistence, izkušnjo, da eksistera, ki ni enaka izkušnji, da ima identiteto. Zavest o bivanju mu pravi, da identitete ni mogoče izčrpati in do konca pojasniti. Vsakemu opisu identitete je namreč treba dodati vsaj način opisovanja same identitete. Minimalna izkušnja zavesti je zato ontološka odprtost, ki je ni mogoče pozitivno določiti – prav zaradi te odprtosti eksistence lahko govorimo o človekovi svobodni volji.
Kot človeško bitje sem torej v družbenem polju nujno odprt do nečesa, kar me povsem presega; vselej je objektivno tako. Taka je osnovna izkušnja vsakega človeškega bitja. Ne želim torej pristati na to, da me skrčijo na identiteto in njen končni opis v končnem svetu.

Reply



Leave a Reply.

    AVTOR

    Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu.

    Arhiv

    February 2022
    January 2022
    December 2021
    November 2021
    October 2021
    September 2021
    August 2021
    July 2021
    June 2021
    May 2021
    April 2021
    March 2021
    February 2021
    January 2021
    December 2020
    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    July 2020
    June 2020
    May 2020
    April 2020
    March 2020
    February 2020
    January 2020
    December 2019
    November 2019
    October 2019
    September 2019
    August 2019
    July 2019
    June 2019
    May 2019
    April 2019
    March 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    July 2018
    June 2018
    May 2018

    Kategorije

    All

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.
  • Blog