Aporija sreče

Sreče ne moremo doseči tako, da se držimo navodil ali napotkov, nasvetov in predlogov psihologov, psihiatrov ali psihoterapevtov oziroma ljudi, ki zastopajo korporativno naravo sodobnega življenja. Še slabše je, če se človek podreja državni psihologiji oziroma psihologiji, ki jo potrebuje sistem vsakdanjega subjektiviranja ljudi temu, kar prav zato postaja prevladujoče. Sam koncept sreče je namreč ujet v aporijo, ki zajema nemožnost; možna je natanko zaradi tega. O kateri nemožnosti govorim? Kako je mogoča sreča?

Da bi razumeli aporijo sreče, se moramo najprej resno lotiti stare filozofske ideje, ki vztraja skozi tisočletja. To je ideja, da ljudje lahko opustijo poseben način, s katerim se podrejajo vsakdanjim mnenjem in vsemu, kar prevladuje v njihovih družbenih življenjih. Zakaj naj bi opuščali tako delovanje, zakaj naj bi se mu odrekali, saj so lahko z njim povsem zadovoljni?
 
Odgovor, ki prav tako odmeva že dolgo časa, je sorazmerno preprost: ker vsakdanja prevladujoča mnenja niso zvesta resnici, temveč predstavljajo, prav nasprotno, oddaljevanje od nje. Tako oddaljevanje je kognitivno manj zahtevno kakor sledenje resnici in zvestoba resnici, obenem pa je tudi manj nevarno, je bolj udobno in varnejše, ker podobno počne veliko ljudi, ki se med seboj prepoznavajo in se podpirajo; s tem so lahko zadovoljni, kot rečeno, vendar je še vedno objektivno res, da se oddaljujejo od resnice lastnih življenj.
 
Dokler človek sodeluje pri obnavljanju prevladujočih mnenj in načinov življenja, se oddaljuje od sreče. Torej ni res, da so ljudje večinoma srečni, ker sodelujejo pri obnavljanju vsakdanjega življenja in so pri tem morda zadovoljni; zadovoljstvo kajpak ni isto kor sreča, saj je to očitno. Obstaja celo sodobna industrija sreče, ki povečuje tako zadovoljstvo, toda v resnici zgolj prispeva k pravkar opisanemu delovanju ljudi. Njen cilj je namreč elastičen, učinkovit delavec, dober potrošnik, to pa je tudi vse. Sreče zato ne razumem na prevladujoči način: kot objekt kognitivne racionalnosti in kot optimiziranje sebe.
 
Namesto sprejemanja vsakdanjega življenja in prevladujočih mnenj predlagam subjektivacijo kot odmikanje od njih. Ne vem, zakaj se ne bi zamislili nad filozofskim razmišljanjem, ki nam pomaga dojeti, da je tako odmikanje krepostno, da je vrlina. Navsezadnje ljudje v medsebojnih stikih in pogovorih ne pričakujejo drug od drugega ponavljanja istega, tega, kar prevladuje, vse to jih pušča, kljub morebitnemu zadovoljstvu in ugodju, prazne in nezadovoljene, temveč vsaj intuitivno pričakujejo nekaj drugega. Kaj torej pričakujejo?
Pričakujejo krepost ali vrlino. Pričakujejo odmik od prevladujočega, pričakujejo zagovor resnice in pričakujejo vztrajanje v zagovarjanju. V resnici pričakujejo, da se bo zgodilo to, kar povezuje Freuda s filozofijo.
 
Freuda zaradi njegovega spoznanja o naravi nezavedne želje, filozofijo pa zato, ker je način človekovega odmikanja od prevladujočih mnenj in je zagovor resnice. Želja filozofije neločljivo povezuje Freuda in filozofe. Tudi zato psihoanaliza niti slučajno ne more biti psihoterapija, ne more biti zdravljenje ljudi in ne more biti del psihologije. Freud nikoli ne pozabi na družbeno mizerijo in občo nesrečnost ljudi, zato reče vsakemu pacientu, da bo po koncu analize bolje opremljen za upiranje obči nesrečnosti, bedi in trpljenju. Ne obljublja sreče in ne obljublja zdravja, karkoli že to v danem trenutku pomeni.
 
Človek lahko kadarkoli doseže to, kar je resnično vredno v življenju. To ni denar, ni premoženje in niso materialne dobrine. Vse to je kajpak pomembno, zlasti v kapitalizmu, toda največjo, univerzalno vrednost ima nekaj drugega.
 
Ima jo to, kar človek pridobi na način, ki ni običajen, ni prevladujoč. Ne pridobi torej s sprejemanjem prevladujočih idej in z njihovim delovanjem, ne pridobi s pomočjo industrije sreče, temveč tako, da eksistencialno izkusi prelom s tem, kar imenuje Alain Badiou potek sveta.