Antikapitalisti

Erik Olin Wright ni bil samo proti kapitalizmu, čeprav je bil antikapitalist, temveč je imel tudi dobre argumente, zakaj je bil proti njemu. Drža ni bila njegova muhavost, saj je bila podprta z močnimi in trajnimi stebri raziskovanja in spoznanja. Medtem ko ameriški predsednik Trump na svoji konvenciji te dni vztraja, da bo Joe Biden, če postane predsednik, sesul državo (tear down the country), je jasno, da ne more ponuditi niti enega argumenta za svojo trditev. Tega od njega na žalost niti ne pričakujemo, saj se je že predstavil kot človek, ki ne more niti slišati besede socializem, kaj šele, da bi jo mislil kot alternativni koncept. Erik Olin Wright dokaže, da je standardna zgodba o kapitalizmu (kako izjemno produktiven in učinkovit je, koliko ljudi ni več revnih, koliko dobrin ima na voljo sedanja generacija, kakšen tehnološki razvoj je omogočil v zadnjih desetletjih, kako vse v življenjih ljudi iz dneva v dan napreduje, kako vse raste …) vendarle problematična.

 
Problematična je, ker je preveč preprosta, preveč je na prvo žogo, preveč selektivna in všečna je, da človeka kar uspava. Jedro kapitalizma je namreč privatiziranje kapitala zaradi dobičkonosnosti in proizvodnja dobrin zaradi dobičkov, ne zaradi zadovoljevanja potreb ljudi. In velikanska večina ljudi nima dostopa do kapitala, zato je usodno odvisna od teh, ki ga imajo. Vtis je, da slednji zadovoljujejo njihove želje in potrebe, toda v resnici zadovoljujejo predvsem svoje.
 
Wright zato upravičeno poudarja tole. Kapitalizem je mašina, ki povečuje neenakosti med ljudmi, jih nenehno krepi in gradi na njih domnevne zgodbe o uspehu, ki pogosto pomenijo tudi brezmejno uničevanje okolja in orjaško porabo fosilnih goriv. Pomenijo tudi trpljenje velikanskega števila ljudi, ki delajo v neznosnih delovnih razmerah za borno mezdo brez možnosti, da bi kamorkoli napredovali, če nezaposlenih ljudi niti ne omenjam.
 
Reči, da ne obstaja alternativa, zato ni nič drugega kot izraz sprenevedanja in neetičnosti. Pomeni, da zagovorniki kapitalizma niso pripravljeni niti misliti alternative, čeprav imajo možgane.
 
V resnici je škandalozno vztrajati, da ljudje niso dovolj inteligentni, da bi mislili alternativo. Seveda jo lahko mislijo. Misli jo na primer Wright.
 
Imenuje jo a cooperative market economy. To je tržno gospodarstvo, ki temelji na sodelovanju, ne na tekmovanju, ne na pohlepu elite. Stoji še na dveh drugih temeljih.
 
Prvi se imenuje družbena pravičnost. Wright zato zagovarja organizirano delovanje ljudi za družbeno pravičnost, ki pomeni, da imajo v končni fazi vsi ljudje enak dostop do kapitala, ne le nekateri redki srečneži.
 
Drugi se imenuje etičnost. To ni korporativna etičnost, temveč je etičnost v strogem univerzalnem pomenu besede, ki ga izriše Immanuel Kant: obnašaj se tako, da bo človek vselej cilj, ne pa sredstvo. Očitno je, da je v teh časih, ki jih nekateri avtorji imenujejo pornografski, drugi pa časi moralnega deficita, potreba po razmišljanju o takem temelju večja, kot je bila v preteklosti.
 
Kdor bo še naprej vztrajal, da ni alternative, bo objektivno odgovoren za posledice. Ljudje pa, ki imajo vsaj nekaj moralnega kompasa in razumejo, da materialni interesi niso vse, čemur bi človek sledil v svojem življenju, se bodo prej ali slej organizirali kot antikapitalisti, zmožni ne le zagovarjati antikapitalizem kot alternativno, temveč jo tudi uresničiti.